Jedro

Vrhovno sodišče glede na razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče druge stopnje je o obravnavani zadevi odločalo tretjič. Prvič je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodninske odgovornosti za premoženjsko škodo tožeče stranke, nastalo zaradi zamude tožene stranke z izvršitvijo odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06113-833/2011 z dne 13. 9. 2011. Nato je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018 ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je bila tako v postopku pritožbenega sodišča kot v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 130/2023 z dne 12. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči s tem, ali sta sodišči s tem, ko zaradi uporabe prekluzijskega pravila nista upoštevali navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, narobe razlagali pravila o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 7/2024 z dne 8. 9. 2025 ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

2.Sodišče druge stopnje je v novem sojenju v izpodbijanem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede plačila zneska 572.952,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3.Tožeča stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom ZPP. Navaja, da sodišče druge stopnje odločitve o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, saj je kot edini razlog mogoče razbrati le nestrinjanje z njegovo materialnopravno presojo. Poudarja, da več kot enajstletno trajanje postopka predstavlja hudo kršitev njene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje pa bi prišlo še do hujšega posega v to pravico. V obravnavanem primeru naj bi ta pravica pretehtala nad pravico do pravnega sredstva, pri čemer sodišče druge stopnje tehtanja obeh pravic sploh ni opravilo. Tožeča stranka še navaja, da bi vrnitev zadeve v ponovno odločanje poleg podaljšanja postopka povzročila tudi dodatne visoke stroške za obe stranki. Poseben dokazni postopek za ugotovitev obstoja in obsega škode po njenem mnenju ni potreben, saj so bili vsi dokazni predlogi, razen zaslišanja priče A. A, že izvedeni. Zato meni, da bi bilo treba opraviti le še en narok za zaslišanje navedene priče, kar lahko opravi tudi sodišče druge stopnje. To bi moralo skupaj z odločitvijo o glavni stvari odločiti tudi o stroških. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je stroške pritožbe.

4.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja in obsega pravno priznane škode ter pravno relevantne vzročne zveze. Ker je takšno izhodišče vplivalo na obseg in usmeritev dokaznega postopka, pritožbeno sodišče po njenem ne bi moglo meritorno odločiti, ne da bi samo ugotavljalo obsežna dejstva oziroma obsežno dopolnjevalo dokazni postopek. To bo pomenilo poseg v načelo kontradiktornosti in v pravico do dvostopenjskega sojenja. Ugotovljenih pomanjkljivosti zato po njenem ni mogoče odpraviti zgolj z izvedbo posameznega dokaza (npr. z zaslišanjem ene priče), ampak je potrebna celovita dopolnitev dokaznega postopka glede temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7.Ureditev iz 357.a člena ZPP je namenjena učinkovitemu varstvu ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine konkretnega primera to lahko storilo. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje izjema, medtem ko je meritorna odločitev sodišča druge stopnje pravilo.

8.Prvi odstavek 355. člena ZPP sicer dopušča tak izjemen poseg, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, vendar le, če sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. Takšna razveljavitev je utemeljena predvsem tedaj, kadar pritožbena obravnava ne bi bila primerno sredstvo za zagotovitev sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker bi postopek v primerjavi z nadaljevanjem postopka pred sodiščem prve stopnje še bolj podaljšala ali pa bi bila neekonomična z vidika porabe človeških in finančnih virov.

9.Ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje je lahko potrebno tudi, kadar bi meritorna odločitev sodišča druge stopnje nesorazmerno posegla v drugo ustavno varovano pravico, zlasti v pravico do pravnega sredstva oziroma do odločanja na dveh stopnjah. Za tak položaj gre tudi tedaj, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki pred sodiščem prve stopnje niso bila predmet presoje ne v dejanskem ne v pravnem pogledu.

V takem primeru bi bilo prizadeto ustavno načelo instančnosti.

10.Vendar pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS ni mogoče razumeti kot absolutne. To potrjujeta tudi drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP, ki prepovedujeta razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje, če bi takšna odločitev povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče mora v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZPP pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in drugih ustavnih pravic opraviti ožji test sorazmernosti. Test legitimnosti je namreč opravil že zakonodajalec, prav tako je v navedeni določbi že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje sodišča druge stopnje primerno in nujno.

11.Merila vrednostnega tehtanja, ki nagnejo odločitev v prid razveljavitvi sodbe oziroma dokončnemu odločanju pred pritožbenim sodiščem, so predvsem: razsežnost omejitve pravice do pritožbe, pomen kršitve z vidika pravice do poštenega sojenja (zlasti pravice do izjave), dosedanje trajanje postopka in procesna dejanja, ki jih je še treba opraviti z vidika pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, primerjava položajev sodišča prve in druge stopnje, projekcija stroškov, narava zadeve in njen pomen za stranki.

12.Pritožbeno sodišče je odločitev o uporabi kasatoričnega pooblastila utemeljilo s tem, da po njegovi presoji tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici ni mogoče pripisati odgovornosti za nastanek škodnih posledic, ki so povezane z odstopom od predpogodb. Pojasnilo je, da okoliščina, da tožena stranka ni pravočasno realizirala inšpekcijske odločbe, predstavlja takšen vzrok škodnih posledic, ki ga je slednja glede na normalen tek stvari v zvezi s sklenjenimi predpogodbami lahko pričakovala in je zato za njegove posledice tudi odgovorna. Razveljavitev dela odločitve sodišča prve stopnje in vrnitev v novo sojenje je nadalje utemeljilo s pojasnilom, da je zaradi zmotnega stališča o (ne)obstoju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in prvimi tremi oblikami vtoževane škode (plačilom dvojne are, zamudnih obresti v zvezi s kreditnimi obveznostmi in izgubljenim dobičkom iz naslova nerealizirane prodaje nepremičnin) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera (spornost obstoja in obsega škode) v nakazani smeri sámo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem poseglo v pravico pravdnih strank do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja.

13.Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, v čem je ostalo dejansko stanje v zvezi z vsakim posameznim zatrjevanim sklopom škode neugotovljeno. Pritožbeno sodišče bi moralo pojasniti, zakaj bi to glede na okoliščine primera predstavljalo poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe. To velja še toliko bolj v primeru, kot je obravnavani, v katerem je sodišče prve stopnje že obravnavalo tudi določena dejstva v zvezi z relevantnimi oblikami vtoževane škode. Ugotavljalo je npr. okoliščine v zvezi s sklenitvijo in odstopom od prodajnih predpogodb in okoliščine v zvezi s sklenitvijo posojilnih pogodb. Vendar je drugače kot sodišče druge stopnje presodilo, da je tožeča stranka predpogodbi sklepala z védenjem o vsebini inšpekcijske odločbe in posledično presodilo, da je finančna konstrukcija tožeče stranke temeljila na lastnem tveganju, zato je tožeča stranka dolžna nositi odgovornost. Res še ni ugotavljalo dejstev v zvezi z obstojem zatrjevanega izgubljenega dobička iz naslova nerealizirane prodaje nepremičnin, kar predstavlja (relativno) samostojen sklop dejstev. Vendar kljub temu ne gre za položaj, ko bi sodišče druge stopnje moralo v celoti in prvič ugotoviti celoten konkreten dejanski stan glede vseh oblik zatrjevane škode.

14.Sodišče prve stopnje doslej res še ni ugotavljalo višine škode. V primeru, ko zaradi zmotnega stališča, da zahtevek po podlagi ni utemeljen, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine škode, sicer lahko gre za obravnavanje vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote.

15.Vendar mora tudi v takem primeru pritožbeno sodišče pojasniti, zakaj bi to glede na okoliščine primera predstavljalo poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe. Sodišče druge stopnje te presoje ni opravilo, in to kljub temu da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem že ugotovilo določena dejstva (znesek dogovorjene are, višino dogovorjene kupnine in najemnine, ki bi se po dogovoru vštela v kupnino, znesek posojila, njegovo zapadlost in dogovorjeno obrestno mero).

16.Glede na opisano strogo zahtevo za sojenje pred sodiščem druge stopnje iz drugega odstavka 355. člena ZPP zgolj okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relativno samostojnega sklopa dejstev glede ene od zatrjevanih oblik škode (izgubljenega dobička) in višine škode, ne omogoča izjemne uporabe prvega odstavka istega člena z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve temu sodišču v novo sojenje. Postopek namreč traja že več kot 11 let, kar vsekakor predstavlja hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za dolgotrajen postopek, v katerem je Vrhovno sodišče odločalo že dvakrat, pritožbeno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom v zadevi odločalo tretjič. Že te okoliščine same po sebi narekujejo posebej strogo presojo dopustnosti ponovne razveljavitve in vrnitve zadeve v novo sojenje. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje te presoje sploh ni opravilo. Čeprav obravnavani primer ni primerljiv z najbolj skrajnimi primeri iz dosedanje sodne prakse, ni mogoče prezreti, da bi nova razveljavitev v takem procesnem položaju pomenila resno nevarnost nadaljnjega in prekomernega posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To potrjuje tudi novejša praksa Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da lahko ta pravica prevlada nad pravico do pritožbe že pri bistveno krajšem trajanju postopka. Vrhovno sodišče je tako zavzelo stališče, da obstaja nevarnost prekomernega posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že v položaju, ko postopek od vložitve tožbe teče že skoraj osem let.

17.Zavzelo pa je tudi že stališče, da je več kot osemletno obravnavanje tožbenega zahtevka očitno predolgo in pomeni poseg v navedeno pravico.

18.Poleg tega je Vrhovno sodišče že presodilo, da več kot štirinajst letno trajanje postopka pomeni hudo kršitev te pravice, šestnajst letno trajanje postopka pa celo zelo hudo kršitev te pravice, ki pretehta nad pravico do pritožbe.

19.Pritožba prav tako pravilno opozarja, da dopolnitev dokaznega postopka ne bi bila nujno posebej obsežna. Tožeča stranka je v zvezi z zatrjevano škodo iz naslova plačila dvojne are, plačila zamudnih obresti in izgubljenim dobičkom iz naslova nerealizirane prodaje nepremičnine predlagala večinoma pisne dokaze. Zaslišati bi bilo treba zgolj omejeno število prič in morebiti izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki ga v zvezi z vtoževano škodo iz naslova izgubljenega dobička predlaga tožeča stranka.

Vrhovno sodišče zato glede na prej opisano razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek. Drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP zato terjata ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1 Sklepi Vrhovnega sodišča Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019, 6. točka obrazložitve, Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, 6. točka obrazložitve, Cp 30/2022 z dne 7. 12. 2022, 8. točka obrazložitve, Cp 10/2024 z dne 3. 4. 2024, 8. točka obrazložitve.

2 Primerjaj Betteto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 16 in sklepi Vrhovnega sodišča Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018, 6. točka obrazložitve, Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019, 6. točka obrazložitve.

3 Zobec, J. v: Ude, L., Galič, A. (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3 . knjiga, Uradni list RS: GV Založba, Ljubljana 2009, str. 457, sklep Vrhovnega sodišča Cp 25/2021 z dne 17. 11. 2021, 10. točka obrazložitve in številni drugi.

4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 34/2023 z dne 20. 9. 2014, 27. točka obrazložitve, sklep Vrhovnega sodišča Cp 8/2024 z dne 20. 3. 2023, 15. točka obrazložitve.

5 Betteto, N., prav tam, str. 16.

6 Primerjaj Zobec, prav tam.

7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cpg 12/2025 z dne 8. 9. 2022.

8 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cp 25/2025 z dne 10. 12. 2025.

9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cp 1/2022 z dne 9. 2. 2022.

10 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cp 25/2022 z dne 16. 11. 2022.