Jedro

Obravnava naknadnih prošenj (oz. ponovnih prošenj po ZMZ-1) se opravi v dveh fazah. V prvi se obravnava vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Če je odgovor na navedeno pritrdilen, se v drugi fazi presoja, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenost tega statusa. Navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno.

Iz določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 že na podlagi jezikovne razlage izhaja (zaradi konteksta uporabe besede "ali"), da je lahko nov element ne samo novo dejstvo ampak tudi nov dokaz, torej eden ali drugi samostojno. Čim pa zadošča, da so novi le dokazi, pomeni, da se ti lahko nanašajo tudi na "stara" dejstva, to je tista, ki so bila v prejšnjem postopku že zatrjevana, a so ostala nedokazana in je bil to razlog za zavrnitev prošnje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2011/2025-14 z dne 10. 12. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1973/2023/103 (1222-03) z dne 20. 11. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov (prvi) zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2.V obrazložitvi je sodišče pritrdilo toženki, da tožnik ni navajal novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Pojasnilo je, da je strah pred grožnjami prijateljev in sorodnikov umrlega v prometni nesreči že uveljavljal ob vložitvi predhodnih prošenj za mednarodno zaščito, zato zahtevka ne more utemeljiti niti s predloženim dokazom (listino o povzročeni prometni nesreči). Tudi sicer sam navaja, da se od zadnje vložene prošnje za mednarodno zaščito ni zgodilo nič novega in da je navedeni dokaz že predložil v upravnem sporu I U 846/2025, kar pomeni, da ni nov.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Ponovno prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži tudi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede tega je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 184/2025 že izpostavilo stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) glede obravnave naknadnih prošenj (oz. ponovnih prošenj po ZMZ-1). Ta obravnava se opravi v dveh fazah. V prvi se obravnava vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Če je odgovor na navedeno pritrdilen, se v drugi fazi presoja, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenost tega statusa.

V zvezi s slednjim iz sodbe I Up 129/2024 z dne 9. 7. 2024 izhaja, da navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno. Ta razlaga je oprta na stališče SEU, da nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.

7.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnik ni upravičil zahteve po dovolitvi vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito že zato, ker ni navedel nobenih novih dejstev ali novih dokazov. Za sodišče prve stopnje je bilo namreč odločilno, da je uveljavljal samo to, kar je navajal v predhodnih treh prošnjah (strah pred grožnjami prijateljev in sorodnikov umrlega v prometni nesreči), pri čemer je bila zadnja zavrnjena z odločbo toženke z dne 14. 4. 2025 (ta je postala pravnomočna 15. 10. 2025). Ker torej sodišče teh navedb ni štelo za navajanje novih dejstev, se v nadaljevanju (utemeljeno) ni ukvarjalo z vprašanjem, ali znatno povečujejo verjetnost, da pritožnik izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Glede na navedeno so pritožbena razmišljanja v tej smeri nebistvena za odločitev.

8.Nadalje je sporno, ali se je lahko pritožnik kot razlog za uvedbo ponovnega postopka skliceval na dokaz (to je na poročilo pristojnega organa izvorne države o prometni nesreči z dne 8. 1. 2020), ki se nanaša na dejstva, ki jih je zatrjeval že v pravnomočno končanem prejšnjem postopku.

9.Sodišče je v izpodbijani sodbi na to dalo negativen odgovor - dokaz se ne upošteva, ker se nanaša na dejstva, ki jih je pritožnik že navajal v postopku, ki se je zaključil s pravnomočno zavrnilno odločbo. Tako stališče je zmotno, saj nima podlage v navedeni določbi prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Iz nje že na podlagi jezikovne razlage izhaja (zaradi konteksta uporabe besede "ali"), da je lahko nov element ne samo novo dejstvo ampak tudi nov dokaz, torej eden ali drugi samostojno. Čim pa zadošča, da so novi le dokazi, pomeni, da se ti lahko nanašajo tudi na "stara" dejstva, to je tista, ki so bila v prejšnjem postopku že zatrjevana, a so ostala nedokazana in je bil to razlog za zavrnitev prošnje. V tem pogledu (ker gre za razlago zakonske določbe) se kot neutemeljeno izkaže tudi opiranje sodišča na pritožnikovo izjavo, da se v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito od zadnje prošnje do vložitve obravnavanega zahtevka ni zgodilo nič novega.

10.Drugo nosilno stališče izpodbijane odločitve sodišča pa je, da v tej zadevi ne gre za nov dokaz tudi zato, ker je pritožnik sam priznal, da ga je že predložil v upravnem sporu I U 846/2025.

Pritožnik se s tem ne strinja in navaja, da je treba upoštevati, da je bila tožba v navedenem primeru zaradi njegove odsotnosti, ki ni nastala po njegovi krivdi, zavržena iz procesnih razlogov in da zato dokaz takrat ni bil vsebinsko presojen, ter da se mu z zavrženjem v obravnavani zadevi onemogoča dostop do obravnave zaščitnih razlogov. Poleg tega očita, da je že v tožbi poudaril, da je šlo pri odhodu v Avstrijo za primer, ko zaradi zavajanja prijateljev ni vedel za prečkanje meje in je to dokazoval s telefonskimi sporočili, kar vse je v sodbi povsem spregledano.

11.Pritožnik torej zatrjuje, da je že v tožbi izpostavil, da je v pravnomočno končanem prejšnjem postopku I U 846/2025 pred sodiščem predložil dokaz, ki pa brez njegove krivde ni bil vsebinsko obravnavan, zato se lahko nanj sklicuje. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je navedeno po vsebini dejansko del tožbenih navedb v II. točki tožbe, v kateri pritožnik med drugim opisuje, kako je prišel v Avstrijo namesto v Bovec, ter utemeljuje, da ni po svoji volji zapustil Slovenije in da ni bila njegova krivda, da o njegovih dokazih v prejšnjem postopku ni bilo vsebinsko odločeno.

12.Glede tega pa na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, kakšno je bilo stališče prvostopenjskega sodišča do navedenega pravnega vprašanja in z njim povezanih zatrjevanih okoliščin. Na eni strani se v razlogih sodbe s tem izrecno ni ukvarjalo in je v zaključku obrazložitve navedlo le, da se do preostalih trditev stranke ne opredeljuje, ker da niso bistvene za presojo oziroma niso dovolj konkretizirane. Kljub temu pa je v zvezi s potovanjem v Bovec izvedlo dokaz s pritožnikovimi telefonskimi sporočili (priloga A3) in na ta način omenjenim navedbam, povezanih z nastankom razlogov, ki so v upravnem sporu I U 846/2025 povzročili zaključek upravnega spora brez vsebinske obravnave dokaza, pripisalo relevantnost za odločitev o obravnavani tožbi. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče s tem dejansko pritrdilo tudi tožbeni razlagi tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jo je mogoče razumeti, kot da se v navedeni določbi ZMZ-1 uporabljeni pojem uveljavljanja dokazov ne nanaša samo na prosilčevo možnost formalne predložitve dokaza, ampak tudi na njegovo možnost sodelovanja pri vsebinski obravnavi (izvedbi) dokaza. Upoštevaje zakonsko ureditev pogojev za vložitev ponovne prošnje namreč pritožnikovih trditev o lastnem nekrivdnem ravnanju v prejšnjem postopku očitno ni mogoče povezati z drugo določbo kot navedeno. Ker so torej razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev nejasni, Vrhovno sodišče ne more presoditi utemeljenosti pritožbenega ugovora o prezrtih okoliščinah in dokazih v zvezi s pritožnikovo krivdo za neobravnavanje dokaza v upravnem sporu I U 846/2025.

13.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljene kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Pri odločanju o tožbi bo moralo med drugim upoštevati, da je mogoče vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zgolj na podlagi novega dokaza in da naj bi bil tak nov dokaz poročilo maroške žandarmerije z dne 8. 1. 2020. Pritožnik je namreč v pritožbi kot nov dokaz, povezan z motorno nesrečo, konkretno izpostavil le navedeno listino, enako tudi v tožbi (vpisana je kot priloga A4), zato se šteje, da je okoliščina, ki je bila razlog zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ugotovljena kot nesporna. V okviru presoje, ali je navedena listina upoštevna kot nov dokaz, pa bo sodišče v sodelovanju s strankama moralo ugotoviti, ali bi ga pritožnik lahko uveljavljal v katerikoli fazi prejšnjega pravnomočno končanega postopka, v katerem je bila njegova prošnja zavrnjena, ter se jasno opredeliti do relevantnosti zatrjevanih okoliščin glede pritožnikove "nekrivde" za zavrženje tožbe v zadevi I U 846/2025 in materialnopravnih stališč v tožbi.

14.Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Sodba v zadevi LH proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid (C-921/19) z dne 10. 6. 2021, točke 31 do 38.

2Zadeva XY (C-18/20), sodba z dne 9. 9. 2021, točki 51 in 52.

3Generalni pravobranilec v 57. točki sklepnih predlogov v zadevi C-921/19 npr. izpostavlja, da se drugo merilo (da novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito) nanaša na kakovost novih dokazov.

4To se ponovi še v tretjem odstavku istega člena (da morajo novi dokazi ali nova dejstva nastati …).

5Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je navedel, da je dokaze izročil odvetnici, ki jih je priložila tožbi v zadevi I U 846/2025, vloženi 16. 5. 2025, sam pa jih ima le na telefonu v arabskem jeziku.

6Trdil je, da naj bi ga prijatelji namesto na dogovorjeni rafting brez njegove vednosti prepeljali čez mejo v Avstrijo, kjer ga je prijela tamkajšnja policija.

7Ta določa, da so novi dokazi ali dejstva lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

Zveza: