Jedro

V konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje ali je pravni prednik tožnice imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po podlagi v celoti utemeljen.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da v predmetni zadevi niso podani vsi zakonski pogoji za odškodninsko obveznost države, ki jo uveljavlja tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) kot pravna naslednica po pokojnem očetu, ker v zapuščinskem postopku po njegovem pokojnem bratu, ni bila upoštevana sodna oporoka. Sedaj že pokojni tožničin oče je dedoval na podlagi zakona le 1/10 zapuščine, čeprav bi na podlagi pozneje razglašene oporoke kot oporočni dedič bil upravičen do dedovanja v deležu do ½. V konkretnem primeru je bila pozneje najdena oporoka po zapustniku razglašena 27. 10. 2016. Takrat je začel teči enoletni subjektivni rok za zahtevek po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), tožničin pravni prednik pa je imel po 224. členu ZD na voljo tudi zahtevek, s katerim se uveljavlja dedna pravica. Tožničin pravni prednik zahtevka do sodedičev, ki sta bila zaradi neupoštevanja sporne oporoke na njegov račun obogatena, ni uveljavljal ter tako ni izkoristil vseh pravnih možnosti, ki so mu bile na voljo za odpravo zatrjevane škode. Tožnica zato od toženke ne more uspešno uveljavljati plačila odškodnine, saj ni podana protipravnost, kot ena izmed temeljnih predpostavk njene odškodninske odgovornosti, prav tako je vzročna zveza med založeno oporoko s strani sodišča in njeno poznejšo razglasitvijo ter zatrjevano škodo in njeno višino pretrgana oziroma preusmerjena. Opustitev oškodovanca uporabiti pravna sredstva oziroma pravne možnosti, ki so mu na voljo za odpravo škode ali vsaj njeno zmanjšanje, ima učinek prekinitve oziroma preusmeritve vzročne zveze med napako sodišča in zatrjevano škodo. Po mnenju toženke bi bil sedaj že pokojni oporočni dedič, pravni prednik tožnice, dolžan proti sodedičem vložiti ustrezno tožbo, pa tega ni storil. Povsem nesprejemljivi so razlogi sodišča sodišča prve stopnje, povzeti iz tožničine prepozne pripravljalne vloge z dne 27. 11. 2019 (sodišču je bila predložena po končani glavni obravnavi), da od oškodovanca ni mogoče terjati nesorazmernih naporov in žrtvovanja in da bi v primeru tožbe tožničinega pravnega prednika imela njegova neupravičeno obogatena dediča na voljo ugovor priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je s tem svojo odločitev oprlo na prepozno navedena ter nedokazana dejstva. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema zavrnitev pritožbe ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je tožnica postavila zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 6.093,30 EUR za premoženjsko škodo, ki je nastala njenemu pravnemu predniku (očetu, umrlem 15. 7. 2018). Iz ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, ki ni sporno, izhaja naslednje: - Sodišče je založilo oporoko tožničinega pravnega prednika (zapustnik) in kot dediča drugega dednega reda po zakonitem dedovanju razglasilo njegovih pet bratov, med drugim pokojnega tožničinega očeta.

- Zapustnik je umrl ... 1996. - Pokojni je s svojim premoženjem oporočno razpolagal in svojo oporoko, zapisano na sodišču leta 1981, dal v sodno hrambo. Oporoka je bila založena in jo je sodišče našlo ter razglasilo šele 27. 10. 2016, o čemer je obvestilo dediče in jih poučilo o možnosti uveljavljanja njihovih pravic v pravdi.

- Po oporoki bi tožničin oče dedoval ½ zapuščine, po zakonitem dedovanju pa mu je pripadlo le 1/5 zapuščine, obstoječe iz polovičnega solastninskega deleža zapustnika na nepremičninah (poleg tega nekaj malega gotovine in nekaj delnic).

- Tožnica zahteva denarno odškodnino glede na doseženo kupnino s prodajo podedovanih nepremičnin Občini A. v letu 2010; gre za razliko med velikostjo dednih deležev po zakonitem dedovanju v primerjavi z oporočnim.

- Tožničin oče ni uveljavljal dediščinske tožbe iz 141. člena ZD zoper sodediče. 7. V predmetni zadevi je sodišče druge stopnje enkrat že odločilo, pritožbi toženke je ugodilo in spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo. V zadevi je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo in izdalo sklep II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021, s katerim je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

8. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja odškodninsko odgovornost države in določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za odgovornost države za nezakonito oziroma protipravno ravnanje oblastnega organa. V skladu z obstoječo sodno prakso1 je odškodninska odgovornost države za oblastno protipravnost subsidiarna. Načelo subsidiarnosti pa zahteva predhodno izčrpanje vseh možnih pravnih sredstev oziroma pravnih možnosti, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje oziroma posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo (možnost), ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oziroma njegove posledice, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila.

9. V konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje ali je pravni prednik tožnice imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je pravdni prednik tožnice bil poučen, da lahko kot oporočni dedič svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavlja v pravdi, opozorjen pa je tudi bil na določbi 222. člena in 141. člena ZD. 222. člen ZD določa, da v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišču, obdrži pa njeno kopijo. Zapuščinsko sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, temveč obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi. Glede na določbo 141. člena ZD pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v 10 letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v 20 letih.

11. Pravni prednik tožnice navedenega pravnega sredstva oziroma možnosti, ki mu je bila na voljo, ni izkoristil in od sodedičev, ki sta dedovala zapustnikovo premoženje po zakonu, ni uveljavljal svojih pravic iz oporoke v pravdi. Sodišče prve stopnje pri tem ugotavlja, da je odškodninska odgovornost toženke kljub temu podana oziroma, da se z opustitvijo vložitve dediščinske tožbe ni pretrgala vzročna zveza med škodnim ravnanjem toženke (založitev oporoke) in zatrjevano škodo. Ugotovilo je namreč, da so bili dediči po pokojnem M.K. nesporno dobroverni in zakoniti posestniki zapuščine. Zapuščino so namreč dobili na podlagi sklepa o dedovanju. Vse do najdbe oporoke (skoraj 20 let) pa očitno niso vedeli za to sodno oporoko. Ravno ta potek časa pa lahko predstavlja njihov utemeljen ugovor priposestvovanja lastninske pravice na podedovani nepremičnini. V skladu z določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z drugim odstavkom 43. člena SPZ je namreč potrebno upoštevati desetletni priposestvovalni rok. Poleg tega so dediči nepremičnino, ki so jo dedovali, v letu 2010 prodali in bi se tožbeni zahtevek nujno moral nanašati na denarni znesek.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica prepozno navajala, da s tožbo zoper dediče ne bi uspela zaradi možnosti ugovora priposestvovanja in da je zaradi tega sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago. Po vpogledu v spis je namreč ugotoviti, da je tožnica že v tožbi navajala okoliščine, s katerimi je zatrjevala, da s tožbo zoper ostale dediče ne bi bila uspešna. Pri tem je na več mestih izpostavljala, da so bili dediči 20 let dobroverni pridobitelji in bi bil njihov odziv na pravdo izrazito negativen in nekooperativen. Navajala je tudi, da je stanje predmeta zapuščine že spremenjeno, saj so bile nepremičnine prodane in bi bilo potrebno vložiti zoper sodediče denarni zahtevek, s čimer bi glede na spremenjene pridobitne zmožnosti dedičev in njihov status bila uveljavitev take terjatve še dodatno otežena. Pri tem se sicer sklicuje na desetletni zastaralni rok iz 141. člena ZD in na preveliko ogrozitev pravne varnosti, zato ti roki omejujejo obdobje možnosti uveljavljanja zahtevkov. Po stališču sodišča druge stopnje je s tem zadostno utemeljila okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je tožnica imela na voljo učinkovita pravna sredstva, s katerimi bi lahko konkretno dosegla odstranitev protipravnega ravnanja države oziroma posledic tega protipravnega ravnanja. Tožnica je sicer res šele v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2019 (po prvem naroku dne 11. 10. 2019) izrecno zatrjevala, da zoper ostale dediče z dediščinsko tožbo ne bi uspela zaradi njihovega ugovora priposestvovanja, vendar pa je pred tem pravočasno navajala vse okoliščine, ki kažejo na to, da z dediščinsko tožbo zoper ostale sodediče ne bi uspela zaradi dobroverne posesti in ker bi dediči takemu zahtevku nasprotovali. Glede na pravočasno navedene okoliščine v zvezi z uspehom dediščinske tožbe zoper ostale sodediče, je sodišče prve stopnje pravilno v okviru uporabe materialnega prava presojalo, ali bi lahko tožnica dejansko z dediščinsko tožbo uspela in ali bi lahko ostali dediči uspeli z ugovorom priposestvovanja, saj gre v tem delu že za pravilno uporabo materialnega prava.

13. Sodišče druge stopnje tako ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021 (izdanega v tej zadevi), iz katerega izhaja, da tudi v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki mehčajo oziroma celo odpravljajo kategoričnost pravila subsidiarnosti, pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica utemeljeno opozarja na negotov izid pravde zoper dediče. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno ugotovilo, da so bili dediči dobroverni in zakoniti posestniki zapuščine skoraj 20 let in da so nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, tudi že prodali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, sodišče druge stopnje zaključuje, da tožnici ni mogoče očitati, da je opustila pravno varstvo, s katerim bi lahko uveljavila odpravo posledic protipravnega ravnanja nosilca oblasti. Sodediči bi namreč z ugovorom priposestvovanja, v kolikor bi tožnica z dediščinsko tožbo od njih zahtevala izročitev zapuščine, uspeli. Najmanj od izdaje sklepa o dedovanju v letu 1998, vse do najdbe oporoke v letu 2016 so namreč bili v dobri veri, da so nepremičnino podedovali v deležih, kot jih je določilo sodišče s sklepom o dedovanju. V primeru kolizije med oporočnim dedičem in priposestvovalcem, ki je dobronamerno izvrševal posest na temelju zakonitega dedovanja, je namreč potrebno dati prednost priposestvovalcu.2

14. Poleg ugotovitve, da bi bil torej uspeh dediščinske tožbe zoper sodediče izrazito negotov zaradi ugovora priposestvovanja, je sodišče druge stopnje ob presoji okoliščin glede uspeha z dediščinsko tožbo upoštevalo tudi, da so nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, dediči kot dobroverni lastniški posestniki že prodali, in bi se torej dediščinska tožba morala ob načelu realne subrogacije3 glasiti na denarni znesek, ki je bil pridobljen kot kupnina. Slednje pa še dodatno otežuje možnost, da tožnica dejansko pridobi to, kar bi po oporoki pripadalo njenemu očetu.

15. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

16. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se glede na naravo vmesne sodbe pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (164. člen ZPP).

1 Glej med drugim sklep VSRS II Ips 220/2017, z dne 17. 1. 2019 in sodbo VSRS II Ips 79/2019, z dne 6. 2. 2020. 2 Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 85/2019 z dne 19. 6. 2020 in VSL v sodbi II Cp 665/2018 z dne 10. 10. 2018. 3 Pri dediščinski tožbi je treba upoštevati načelo stvarne (realne) subrogacije. Če posestnik odsvoji zapuščinske predmete, izterja zapuščinske terjatve ali nekaj nabavi iz sredstev zapuščine, postane vse tisto, kar je na ta način pridobil, ex lege sestavni del zapuščinskega premoženja, ki ga je posestnik dolžan izročiti tožniku. V dajatvenem zahtevku dediščinske tožbe je treba zato upoštevati spremembe v aktivi zapuščine in zajeti zapuščino tako, kakor jo ima toženec v času vložitve tožbe (Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 283)