Jedro

Ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z dne 14. 5. 2020 je tožnik uveljavljal popolnoma iste razloge, kakor jih je predhodno že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 2. 2020, o kateri je bilo tudi že pravnomočno odločeno, zato niso izpolnjeni za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) z dne 14. 5. 2020. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik predhodno že dne 20. 2. 2020 v vložil prošnjo za mednarodno zaščito v RS, tudi v tem postopku pa je enako navajal svoje težave v Alžiriji zaradi tihotapcev, potem ko z njimi tožnik ni hotel več sodelovati.

3. Tožnikova prošnja z dne 20. 2. 2020 je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena z odločbo tožene stranke z dne 27. 3. 2020. Zoper slednjo je tožnik sprožil upravni spor s tožbo, o kateri je sodišče že odločilo tako, da jo je zavrnilo s sodbo št. I U 469/2020 z dne 7. 4. 2020 in s tem potrdilo navedeno zavrnilno odločbo tožene stranke.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka na podlagi preučitve in primerjave tožnikovih izjav, ki jih je podal ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 14. 5. 2020 in prvotne prošnje z dne 20. 2. 2020 ter na ustnem razgovoru dne 6. 3. 2020 tožena stranka ugotavlja, da tožnik uveljavlja iste razloge, kot jih je uveljavljal že v predhodnem postopku.

5. Kot glavni razlog za vložitev prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka namreč tožnik ponovno uveljavlja strah pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi težav z osebami - tihotapci in tako ne navaja nobenih novih relevantnih dejstev, predložil pa tudi ni nobenih novih dokazil, s katerimi bi se mu bistveno povečala možnost, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite.

6. Po ugotovitvi tožene stranke mora vlagatelj, sedaj tožnik, v skladu s 1. odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.

7. Po oceni tožene stranke glede na navedeno tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj v postopku ni navedel nobenih novih dejstev in okoliščin niti ni ponudil nobenih novih dokazil. Tožena stranka je zato prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s 4. odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

8. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite natančno in logično obrazložil razloge za mednarodno zaščito in navedel strah pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi težav z osebami (tihotapci). Tožnik izpostavlja določilo 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 in poudarja, da je natančno in logično obrazložil svoje razloge za mednarodno zaščito in navedel strah pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi težav z osebami - tihotapci. Toženi stranki očita nelogičnost in nerazumljivost zapisa, da se tožnik ni vrnil v Alžirijo in da se mu nič ni zgodilo, češ da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala njegovih navedb in se zgolj sklicuje na iste razloge, kot jih je uveljavljal že pri vložitvi prošnje. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

9. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ker meni, da je pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja. Posebej poudarja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni odločala o prošnji za mednarodno zaščito, pač pa je presojala, ali je tožnik upravičen do uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je ob upoštevanju tretje alineje 64. člena ZMZ-1, po katerem je dokazno breme, ker gre za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na strani vlagatelja, torej tožnika, ne pa tožene stranke. V konkretnem primeru je tožnik ob podaji zahtevka uveljavljal popolnoma iste razloge, kakor jih je uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, kar je potrdil tudi sam tožnik, ko je izjavil, da nima nove dokumentacije in novih dejstev. Zato meni, da so njegovi očitki v tožbi neutemeljeni. Predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 1. odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s 3. odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V 4. odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom in če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 12. Sodišče se strinja s toženo stranko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, kot je razvidna iz obrazložitve in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, pač pa se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa.

13. Sodišče glede na tožbene navedbe le še dodaja, da v konkretnem primeru ni šlo za odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite na podlagi določil 2. in 3. odstavka 20. člena ZMZ-1, kot v tožbi zmotno navaja tožnik, temveč za odločanje o tem, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 64. členu ZMZ-1. Šlo je torej za presojo, ali je tožnik upravičen do uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v zvezi z njegovo vlogo z dne 14. 5. 2020, in sicer prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka. Odločitev je tožena stranka torej pravilno sprejela ob upoštevanju določil 64. člena ZMZ-1, po katerem je dokazno breme, ker gre za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na strani vlagatelja, torej tožnika, ne pa na strani tožene stranke, kakor očitno zmotno meni tožnik. Pri tem pa med strankama niti ni sporno in tega tožnik v tožbi tudi ne izpodbija, da je ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z dne 14. 5. 2020 tožnik uveljavljal popolnoma iste razloge, kakor jih je predhodno že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 2. 2020, o kateri je bilo tudi že pravnomočno odločeno, kar sledi iz navedbe samega tožnika ob vložitvi zahtevka z dne 14. 5. 2020, da nima nove dokumentacije in novih dejstev.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi1. odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v skladu z 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik z dokaznim predlogom po lastnem zaslišanju, saj tožnikovo zaslišanje ni potrebno, glede na to, da za odločitev ključno dejstvo (da je tožnik ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z dne 14. 5. 2020 uveljavljal popolnoma iste razloge, kakor jih je predhodno že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 2. 2020, o kateri je bilo tudi že pravnomočno odločeno, kar izhaja iz navedbe samega tožnika ob vložitvi zahtevka z dne 14. 5. 2020, da nima nove dokumentacije in novih dejstev) niti ni sporno med strankama tega spora, saj tožnikovo zaslišanje ne more biti samo sebi namen1. Pri tem je sodišče izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)2. 1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2019 z dne 11. 2. 2020, 17. točka obrazložitve. 2 Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, 21. do 27. točka obrazložitve.