Jedro

Dokazno breme nastanka zavarovalnega primera nosi tožnik. Glede na vzpostavljen dvom v resničnost tožnikovih trditev, bi moral za uspeh z zahtevkom dokazati, da je šlo za nenaden, od njegove volje neodvisen dogodek, torej za dogodek, ki ni bil načrtovan. Svoje trditve bi moral dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bi bil o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom (gotovost). Temu pa ni zadostil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 11. 6. 2012 dalje do plačila. Tožeči stranki je na račun tožene stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 27,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da je dokazal dejstvo, da se je poškodoval na način, da mu je na desno nogo padel akumulator, zato je upravičen do pravic iz naslova zavarovanja. Škodni dogodek se ni zgodil namenoma oziroma z razumom in voljo tožnika, ni se samopoškodoval. Tega pa ne more dokazati, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazati. Razlogi v izpodbijani sodbi so protispisni in med seboj v nasprotju, saj sodišče navede, da se je škodni dogodek zgodil 11. 8. 2012, vendar iz okoliščin izhaja, da se je tožnik samopoškodoval. Ker je nastal škodni dogodek, je temelj zahtevka dokazan. Nadalje navaja, da prejšnje poškodbe in zahtevki ter spremembe osebnega imena niso v vzročni zvezi in pravni povezavi s temeljem zahtevka.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik, ki ima pri toženi stranki sklenjeno nezgodno zavarovanje, toži na izplačilo zavarovalnine, ker se je poškodoval, ko mu je na nogo padel akumulator. Tožena stranka se brani, da tožnik do zavarovalnine ni upravičen, saj gre za nameščen zavarovalni primer. Trdi, da do poškodbe ni prišlo neodvisno od tožnikove volje, kar dokazuje z navedbami, da je imel tožnik v času od leta 2000 do 2012 pri različnih zavarovalnicah sklenjenih 20 zavarovalnih pogodb za življenjsko ali nezgodno zavarovanje, na podlagi katerih je podal 78 zavarovalnih zahtevkov, da je večkrat spremenil osebno ime in da je pri sklepanju zavarovanj uporabljal davčne številke, ki niso bile vpisane v davčni register ali so pripadale drugim osebam. Vse navedeno je tožena stranka tudi dokazala (pritožba tega ne izpodbija). Pritožba ima sicer prav, da ta dejstva niso v neposredni pravni povezavi s temeljem tožbenega zahtevka. So pa ti indici vzbudili utemeljen dvom v resničnost navedb tožeče stranke, da je prišlo do zavarovalnega primera. Dokazno breme nastanka zavarovalnega primera nosi tožeča stranka. Glede na vzpostavljen dvom v resničnost tožnikovih trditev, bi moral za uspeh z zahtevkom dokazati, da je šlo za nenaden, od njegove volje neodvisen dogodek, torej za dogodek, ki ni bil načrtovan. Svoje trditve bi moral dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bi bil o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom (gotovost). Temu pa ni zadostil. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku 11. 8. 2012 na nogo res padel akumulator in ga poškodoval. Vendar pa je glede na ugovore toženke utemeljeno podvomilo v izpovedbo tožnika in priče M. T. o nenačrtovanosti dogodka. Napravilo je življenjsko logičen in dovolj zanesljiv sklep o tem, da se nesreča ni zgodila neodvisno od volje tožnika, kar je v obrazložitvi tudi prepričljivo pojasnilo.

7. Ni res, da bi moral tožnik dokazovati negativna dejstva; dokazati bi moral dejstvo, da je šlo za nenaden, od njegove volje neodvisen škodni dogodek.

8. Ne drži niti, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je škodni dogodek nastal, s čimer naj bi potrdilo obstoj temelja vtoževanega zahtevka, nato pa ugotovilo, da se je tožeča stranka samopoškodovala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je nastal zavarovalni primer, temveč zgolj, da je nastal škodni dogodek. Navedena pojma nista sopomenki. Zavarovalni primer predstavlja uresničitev nevarnosti, zaradi katere nastopi obveznost zavarovalnice, škodni dogodek pa je dogodek, ki povzroči nastanek škode.2 Ponavadi sicer škodni dogodek hkrati predstavlja tudi zavarovalni primer, vendar to ni nujno. Zavarovalni primer je namreč zgolj dogodek, ki je kot tak opredeljen v zavarovalni pogodbi,3 kar pa dogodek v konkretnem primeru ni, saj ne gre za dogodek, ki deluje na telo od zunaj, neodvisno od zavarovančeve volje (paragraf 1 v povezavi s paragrafom 6.1 Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje SPNZ 2005 - priloga B2).

9. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Izpodbijana sodba je bila izdana po 14. 9. 2017, zato je višje sodišče skladno z 125. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E upoštevalo določbe ZPP-E 2 Primerjaj M. Acceto (et. al.), Pravni terminološki slovar, ZRC SAZU, Ljubljana 2018, str. 354 in 403. 3 Primerjaj M. Pavliha, S. Simoniti, Zavarovalno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 156.