Jedro

Upravičenci iz 3. odstavka 116. člena SZ niso postali solastniki stanovanj po samem zakonu, temveč so priznanje solastninskega deleža morali zahtevati od lastnika stanovanja; če sporazum ni bil dosežen, pa je bila potrebna tožba. To možnost je torej tožnik imel do zaključka privatizacije, ni pa mogoč zahtevek na tej podlagi, po končani privatizaciji

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik solastnik stanovanja v podstrešju stavbe v Ljubljani, D. cesta 42, ki stoji na parceli štev. 169/28, k.o. K., ki v naravi obsega prostore, kot so razvidni iz izreka sodbe, v idealnem deležu do 30/100 celotnega stanovanja ter da je tožnik solastnik celotne nepremičnine v idealnem deležu do 226/10000, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino ter mu povrniti stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.712,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ugotovilo tožnikovo udeležbo pri gradnji, adaptaciji in preureditvi stanovanja v višini 5,37% vrednosti stanovanja, nato pa tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, glede na pravno prakso, ki se je oblikovala pri ocenitvi vlaganj v zakonskih in zunajzakonskih razmerjih, po kateri vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti glede na celoto, niso taka vlaganja. ki bi lahko privedla do stvarnopravnega upravičenja. Takšno razlogovanje pa je napačno. Določba 3. odstavka 116. člen SZ je lex specialis. Določba je jasna – vlaganja imajo sorazmerno enak stvarnopravni učinek z nastankom solastninske pravice na stanovanju ex lege. Višina vlaganj vpliva na višino solastninske pravice, ne pa na sam temelj nastanka solastnine. Iz te določbe ne izhaja, da bi neznatna udeležba vlagatelja imela za posledico nenastanek solastnine. Sodišče je uporabilo napačno sodno prakso, ki temelji na določbah ZTLR, kjer je posebej določen pravni standard neznatne vrednosti vlaganj. Tega pravnega standarda pa določba 3. odstavka 116. člena SZ ne pozna. Sicer pa delež 5,37% ne pomeni neznatnih vlaganj. Da pri takšnem deležu ne gre za neznaten delež, je razvidno tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2009. Sodišče ni ugotavljalo dejstva, koliko znaša ta delež na stanovanju napram deležu celotne nepremičnine.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da iz določbe 3. odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami – SZ (Občani, ki so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji, lahko zahtevajo od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo), ne izhaja, da neznatna udeležba vlagatelja nima za posledico nastanka solastnine. Smiselna uporaba določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ne pride v poštev, ravno tako ni primerno sklicevanje na sodno prakso, kot jo izpostavlja sodišče prve stopnje. Stanovanjski zakon je v razmerju do ZTLR specialni zakon. Gre za zakon, ki je določil pravno podlago za ukinitev družbene lastnine na stanovanjskem področju in prehajanja s pravne ureditve stanovanjske pravice na najemna razmerja. V okviru ukinitve družbenolastninskih razmerij pa je omogočil proces lastninjenja in privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini (glej uvod k SZ-1, Barbara Starič Strajnar). Ta zakon zato izključuje smiselno uporabo ZTLR, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, kljub temu pravilna in zakonita. V letu 2003 je bil sprejet nov stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003, Stanovanjski zakon – SZ-1). Z dnem njegove uveljavitve, 14.10.2003, je prenehal veljati SZ iz leta 1991, razen poglavja „Lastninjenja in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“ (ter dela 4. odstavka 125. člena in 1. odstavka 150. člena SZ), ki se uporablja do zaključka privatizacije (1. alineja 1. točke 1. odstavka 196. člena SZ-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da postopek privatizacije za nepremičnino, v kateri se nahaja sporno stanovanje, še ni zaključen, saj je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina, to pa naj bi potrdila tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno ločiti med pojmoma lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš. Lastninjenje stanovanj v hiši D. cesta 42, Ljubljana je zaključeno, ne glede na vpis v zemljiški knjigi in na izjavo pooblaščenke tožene stranke (pri čemer je sicer tožena stranka že v odgovoru na tožbo jasno zapisala, da drži, da je tožena stranka lastnik sporne nepremičnine in da je tudi privatizacija že končana). Da je tožena stranka lastnica stanovanj v navedeni hiši, je bilo ves čas postopka nesporno, kot lastnico jo toži tudi tožnik. Lastninsko pravico je pridobila originarno, na podlagi SZ in sicer določbe 112. člena, vpis v zemljiško knjigo na takšno pridobitev lastninske pravice ne vpliva. Da bi tožnik ali kdo drug vložil zahtevek po 1. odstavku 116. člena SZ, v postopku ni bilo ugotovljeno, niti ni bilo ugotovljeno, da bi bila glede nepremičnine vložena zahteva za denacionalizacijo. Lastninjenje stanovanj v hiši D. cesta 42, Ljubljana, je torej končano (111. do 116. člen SZ). Končana pa je tudi že privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš (117. do 133. člen SZ), vsi roki po SZ za vložitev zahteve za prodajo stanovanj, so do vložitve tožbe 16.12.2005, že potekli, nesporno tožnik zahteve za odkup stanovanja niti ni vložil, da bi jo kdo drug, pa postopek še ne bi bil končan, tudi ni bilo ugotovljeno. V konkretnem primeru je torej privatizacija stanovanj oziroma stanovanjskega dela hiše v Ljubljani, D. cesta 42, že končana. V zvezi s tem je potrebno še izpostaviti, da upravičenci iz 3. odstavka 116. člena SZ, niso postali solastniki stanovanj po samem zakonu, temveč so priznanje solastninskega deleža morali zahtevati od lastnika stanovanja; če sporazum ni bil dosežen, pa je bila potrebna tožba, kot to sicer pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. To možnost je torej tožnik imel do zaključka privatizacije, ni pa mogoč zahtevek na tej podlagi, po končani privatizaciji (1. alineja 1. točke 1. odstavka 196. člena SZ-1). Tožnik zahtevka temelječega na določbi 3. odstavka 116. člena SZ, zato nima več, zanj ni aktivno legitimiran, saj mu pravica iz tega materialnopravnega razmerja ne pripada (več).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je torej pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tožena stranka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).