Jedro

Pravdni stranki sta sklenili Sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa. V njej določeno med pravdnima strankama sporno pogodbeno določilo predstavlja avtonomno materialno pravo. Za razsojo v tej zadevi je zato ključna razlaga navedenega določila. OZ v 82. členu določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ.

S pogodbenimi določili stranki sami določita konkretna pravna pravila, ki ju medsebojno zavezujejo, zato je pogodba primarni pravni vir za presojo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Tipska pravila OZ se za presojo vsebine razmerja uporabljajo podrejeno, to je takrat, ko pogodbeni stranki konkretnega pravnega pravila za določen položaj, ki nastane, ko nastopijo določena pravna dejstva, vsebovana v hipotezi pravnega pravila, določenega v OZ, s pogodbo nista uredili. Uporaba pogodbe zato pomeni uporabo konkretnih posamičnih pravnih pravil, dogovorjenih v pogodbi. Za materialnopravno pravilno razsojo je torej treba ugotoviti vsebino navedenega pogodbenega določila. Glede na to, da je Sporazum sklenjen v pisni obliki, je pri tem treba upoštevati tudi domnevo o popolnosti listine in šteti, da so vsebina med pravdnima strankama dogovorjenega razmerja v zvezi s sončno elektrarno le v sporazumu zapisana pravila.

Podlage, da bi tožnica od toženca na podlagi spornega pogodbenega določila zahtevala direktno plačilo za svoje delo (za storitve, ki jih je opravila za in zaradi delovanja sončne elektrarne (redno mesečno vodi poslovne knjige, knjiži prejete in izdane račune, nakazuje prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, kvartalno nakazuje pavšal dohodnine itd.)), nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo šest sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerimi je tožnica od toženca izterjevala petkrat po 109,80 EUR, enkrat pa 768,60 EUR, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo v plačilo 3.109,67 EUR toženčevih stroškov postopka.

2. Pritožuje se tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, izhaja že iz izključujočih zaključkov, da tožnica soglasja ni potrebovala (9. točka obrazložitve), vendar do plačila ni upravičena, ker soglasja ni imela (11. točka obrazložitve). V tem smislu je sodba tudi nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, kar pomeni, da je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta napaka je posledica zmotne uporabe materialnega prava, ki je v tem, da sodišče ni v obzir vzelo vseh pravnih podlag, ki pridejo v poštev za rešitev konkretnega primera. Pravilno se je sicer oprlo na določbo 7. člena Sporazuma o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja, vendar pa narave spornega razmerja pravno ni nadalje razdelalo. Dogovor je mogoče podrediti določbam družbene pogodbe, saj sta dve osebi dopustno združili svoje prispevke za doseganje dopustnega namena. Drži ugotovitev sodišča, daza upravljanje s sončno elektrarno, kamor sodi tudi poslovanje in računovodstvo v zvezi s sončno elektrarno, tožnica ni potrebovala toženčevega pooblastila, saj je sama v družbo prispevala sončno elektrarno, ki je v njeni izključni lasti. Tudi toženec priznava, da je upravičena sprejemati odločitve o minimalnih stroških, ki so nujno potrebni za obratovanje sončne elektrarne, in da je dolžan prispevati polovico k stroškom. Materialnopravno zmoten pa je zaključek sodišča, da toženec ni dolžan plačevati zneskov po vtoževanih računih, ker teh del ni naročil. Stroški poslovodenja in računovodstva so nujno potrebni za obratovanje sončne elektrarne, kar pomeni, da je čisti neto dobiček, ki bi se delil med pravdni stranki, enak nič, če ti nujni posli niso opravljeni. Iz namena dogovora med pravdnima strankama pa izhaja, da je njun cilj maksimiziranje neto dobička iz sončne elektrarne. Za poslovanje družbe nujne posle lahko po zakonu opravi vsak družbenik. Toženec sicer ni dal soglasja za opravo poslov poslovodstva in računovodenja, vendar je takšno nasprotovanje v nasprotju s smislom oziroma naravo samega dogovora o 25 letnem delovanju sončne elektrarne in delitvi skupnega neto dobička in je imela tožnica pooblastilo, da to opravi, v 993. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tak posel se v notranjem razmerju med družbeniki presoja po določilih mandatne pogodbe, zato je upravičena zahtevati povrnitev stroškov, ki so bili potrebni za pravilno izpolnitev. Toženec je dolžan sporne zneske plačati v obliki povračila polovice stroškov tožnice, ker je v korist družbe opravila nujne posle. Sodišče bi lahko iz mnenja izvedenke ugotovilo, da znašajo primerni stroški za sporna dela, ki jih je dolžan plačati toženec, 75,00 EUR, skupaj z DDV pa 91,50 EUR. Če pa sprejmemo stališče, da bi morala tožnica za opravo poslov dobiti soglasje toženca, bi pa bilo treba tožbeni zahtevek obravnavati tudi na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, saj brez računovodstva in poslovodenja sončna elektrarna ne more obratovati. Ravnanje tožnice je zato mogoče podvreči določbam tako nujne kot tudi koristne gestije. Če tožnica ne bi opravila teh poslov, bi bil dobiček, ki bi se delil med pravdni stranki, nič. Zaradi ravnanja tožnice sta obe pravdni pravdni stranki očitno dosegli korist in je treba posle računovodenja in poslovodenja, ki jih je opravljala, obravnavati po določbah o mandatarju. Ne drži, da bi morali pravdni stranki opravljanje poslov računovodstva in poslovodenja poveriti tretji osebi, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti računovodenja. Sodna izvedenka se je nedopustno ukvarjala s temeljem s tožbo vtoževanih obveznosti, saj tega nobena stranka ni predlagala - kršeno je razpravno načelo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, ki temeljijo na strokovnem mnenju izvedenke. V pritožbi uveljavljanega nasprotja v razlogih sodbe ni. Tožnica ni bila upravičena izdajati računov za računovodske storitve. Tudi če bi račune formalno lahko izdajala, pa za to nima nobene pravne podlage. Gre namreč za stroške, ki so nastali v okviru in za potrebne dopolnilne dejavnosti, ti stroški pa niso bili vključeni v sporazum o delitvi skupnega premoženja. Te stroške bi bila tožnica upravičena zahtevati le, če bi se spremenil sporazum tako, da bi ji pripadel večji delež čistega dohodka. Tožnica ne more brez ustreznega dogovora zahtevati polovico pavšalno ocenjene vrednosti opravljenih storitev, ki spadajo v okvir njene dopolnilne dejavnosti. Kot edina nosilka dopolnilne dejavnosti in izključna lastnica sončne elektrarne je dolžna skrbeti za njeno delovanje in opravljati vse, kar je za to potrebno. Brezpredmetne so zato pritožbene trditve, da sodišče ni vzelo v obzir vseh pravnih podlag. V sklenjenem sporazumu o delitvi premoženja ni podlage za uporabo pravil o družbeni pogodbi ali poslovodstvu brez naročila. Izvedenka se je sicer res opredelila tudi do temelja vtoževanega zahtevka, vendar to nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve sodišča. Vprašanje utemeljenosti temelja zahtevka je pravno vprašanje, do katerega se mora in se tudi je opredelilo sodišče v izpodbijani sodbi. Dejstvo, da se končna odločitev sodišča sklada z mnenjem izvedenke pa potrjuje kvečjemu to, da je odločitev pravilna in skladna s pravili računovodske stroke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožbeni zahtevek ne presega vrednosti 2.000,00 EUR, se v tem postopku uporabljajo pravila o sporih majhne vrednosti (SMV) iz členov 442 do 458 ZPP. V SMV sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter t.i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker gre pri morebitni kršitvi razpravnega načela za kršitev relativnega značaja, pritožbene navedbe o nedopustnem ravnanju sodišča, ker se je oprlo na mnenje izvedenke, niso upoštevne.

6. Za razsojo relevantno dejansko stanje ni sporno. Pravdni stranki sta 6. 5. 2014 sklenili Sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa (Sporazum), v katerem sta se v točki sedmič dogovorili, da bosta še 25 let po sklenitvi sporazuma skupno vlagala v tekoče in investicijsko vzdrževanje in si polovično delila čisti - neto dohodek od sončne elektrarne na parc. št. 33/6 in parc. št. 33/7, k.o. X, ki se od takrat dalje šteje za premoženje last tožnice. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, predstavlja to pogodbeno določilo avtonomno materialno pravo. Za razsojo v tej zadevi je zato ključna razlaga navedenega določila. OZ v 82. členu določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ.

7. S pogodbenimi določili stranki sami določita konkretna pravna pravila, ki ju medsebojno zavezujejo, zato je pogodba primarni pravni vir za presojo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Tipska pravila OZ se za presojo vsebine razmerja uporabljajo podrejeno, to je takrat, ko pogodbeni stranki konkretnega pravnega pravila za določen položaj, ki nastane, ko nastopijo določena pravna dejstva, vsebovana v hipotezi pravnega pravila, določenega v OZ, s pogodbo nista uredili. Uporaba pogodbe zato pomeni uporabo konkretnih posamičnih pravnih pravil, dogovorjenih v pogodbi1. Za materialnopravno pravilno razsojo je torej treba ugotoviti vsebino navedenega pogodbenega določila. Glede na to, da je Sporazum sklenjen v pisni obliki, je pri tem treba upoštevati tudi domnevo o popolnosti listine in šteti, da so vsebina med pravdnima strankama dogovorjenega razmerja v zvezi s sončno elektrarno le v sporazumu zapisana pravila2. Že zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na določila OZ o družbeni pogodbi (990. člen OZ in naslednji). Sicer pa tudi glede na podane trditve pravdnih strank, na katere je sodišče pri presoji njunega pogodbenega razmerja vezano, glede sončne elektrarne dogovorjenega razmerja ni mogoče subsumirati pod institut družbene pogodbene. Proizvajanje električne energije je gospodarska dejavnost, za opravljanje gospodarske dejavnosti pa se družbena pogodba civilnega prava ne sme uporabljati3. V civilnopravni družbi ima vsak družbenik en glas, razen če pogodba določi drugače in družbeniki odločajo o zadevah družbe soglasno, lahko pa pogodba določi, da z večino glasov, poslovodstvo družbeniki opravljajo skupno in enakopravno, če ni s pogodbo določeno drugače (992. člen OZ), tožnica pa trdi, da kot izključna lastnica sončne elektrarne sama upravlja z njo in jo vodi, čemur je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Z izstavljenimi računi tožnica tožencu dejansko zaračunava storitve, ki jih je opravila za in zaradi delovanja sončne elektrarne (redno mesečno vodi poslovne knjige, knjiži prejete in izdane račune, nakazuje prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, kvartalno nakazuje pavšal dohodnine itd.), in sicer v polovičnem znesku. Ali so storitve, ki jih je opravila, nujne za delovanje sončne elektrarne, za razsojo ni odločilno. Prav tako ne, da tožnica te storitve opravlja v okviru lastne dejavnosti in ali je formalno upravičena izdajati račune tožencu. Pomembno je le, ali ji v "sedmič" Sporazuma dogovorjeno daje podlago za plačilo za njeno delo. Odgovor je negativen. Toženec se tožnici ni zavezal plačevati v zvezi z delovanjem sončne elektrarne opravljenih storitev, še manj npr. izobraževanja tožnice za dela v zvezi s sončno elektrarno, kar je tudi del vtoževanega zneska. Oba sta se zavezala, da bosta vlagala v tekoče in investicijsko vzdrževanje sončne elektrarne, kaj in koliko kdo, nista natančno določila. Le glede delitve dohodka od sončne elektrarne, sta se dogovorila za polovično delitev čistega - neto dohodka. Neto dohodek pa je dohodek, ki ostane potem, ko se odbijejo vsi stroški in dajatve. Delo tožnice se bo tako lahko upoštevalo pri ugotavljanju neto dohodka sončne elektrarne. Podlage, da bi tožnica od toženca na podlagi spornega pogodbenega določila zahtevala direktno plačilo za svoje delo, pa nima. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna.

9. Tožnica ni zatrjevala, da se je lotila kakšnega toženčevega posla tako, da sodišče ni imelo podlage, da bi tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika poslovodstva brez naročila.

10. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo, ker ob pravilni uporabi materialnega prava niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne stroške toženca je priznalo priglašenih 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (prvi odstavek tar. št. 21 OT), 2% materialne stroške skladno z 11. členom OT in 22% DDV. Priglašenih stroškov za posvet s stranko, pregled dokumentacije in končno poročilo stranki ni priznalo, ker so te postavke vsebovane v priznanih stroških. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov postopka, če jih tožnica v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Gl. komentar dr. N. Plavšak k 82. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), izdala GV Založba v Ljubljani, 2003, stran 484 - 499. 2 Ibidem, stran 485. 3 Gl. Uvodni komentar dr. B. Zabela k XXVII. poglavju v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), izdala GV Založba v Ljubljani, 2004, stran 929.