Jedro

Dejstvo, da je bilo vodno soglasje dano, samo po sebi še ne pomeni, da je bilo s tem ugotovljeno tudi, da predvidena gradnja z načinom odvajanja meteornih voda ne bo posegala v pravice tožnikov. Upravni organ bi zato moral najprej ugotoviti, ali tožnika s svojimi ugovori o škodljivih vplivih predvidenega načina odvajanja odpadnih voda uveljavljata svoje pravno varovane pravice, npr. škodljive imisije.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravita 1. točka izreka sklepa Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 351-1769/2010-8 z dne 16. 12. 2010 in 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-63/2011-2-MP z dne 5. 9. 2011 in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 318,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-2749/2009-21 z dne 13. 5. 2010, ki je bilo izdano investitorju A. d. o. o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), za gradnjo trgovine z živili in neživili, s pripadajočo prometno, komunalno in zunanjo ureditvijo na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka). Zavrgla je tudi predlog tožnikov za zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja (2. točka izreka) ter zahteve strank za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ štel, da sta tožnika obnovo postopka predlagala iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker bi morala biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležena kot stranki, pa jima ta možnost ni bila dana, in po 1. točki 260. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka je upravni organ zavrgel, saj ni vložen po upravičenih osebah, ker okoliščina iz 9. točke 260. člena ZUP ni verjetno izkazana. Po vpogledu v zemljiško knjigo je ugotovil, da je tožnik lastnik zemljišč s parc. št. 1833/6, 1833/2 in 1833/14 k. o. ..., medtem ko za tožnico takšna pravica ni izkazana. Ugotovil je tudi, da območje za določitev strank, ki je bilo v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ugotovljeno po Uredbi o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju Uredba), na navedene tožnikove parcele ne sega in da po njih tudi ne potekajo komunalni priključki in dovozna pot. Zato je ugotovil, da tožnik kot lastnik teh parcel ne more imeti položaja stranke v postopku, v katerem je bilo izdano prej navedeno gradbeno dovoljenje prizadeti stranki. Ker tožnikoma po drugem odstavku 62. člena ZGO-1 ne gre položaj stranke, je po mnenju prvostopenjskega upravnega organa neupoštevno tudi zatrjevanje novih dejstev in dokazov v zvezi z neprimernim načinom odvodnjavanja meteornih vod s parcel, na katerih je predvidena gradnja.

Poleg tega upravni organ ugotavlja še, da je način odvodnjavanja meteornih vod predviden v PGD, na podlagi katerega je bilo 16. 3. 2010 izdano vodno soglasje k nameravani gradnji in dodatno pojasnjuje, da se primernost ureditve odvajanja padavinskih vod presoja v postopku izdaje vodnega soglasja in ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če pa je vodno soglasje pridobljeno, se šteje, da je poseg z vidika vpliva na vodni režim ali stanje voda sprejemljiv. Kot neupoštevne je zavrnil navedbe o napakah vodnega soglasja.

Upravni organ izrecno navaja, da se v presojo, ali je vloženi predlog za obnovo postopka pravočasen ali ne, ni spuščal, dvomi pa, da tožnika gradnje nista opazila pred 30. 7. 2010 (ko sta v odvodnem jarku opazila vodo pomešano z zemljino z gradbišča) saj naj bi že maja in junija 2010 obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Predlog za zadržanje izvršitve pa je zavrgel, ker je ocenil, da možnosti, da bi bilo predlogu za obnovo postopka ugodeno, ni.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnil (1. točka izreka) in tožnikoma naložil, da sta dolžna prizadeti stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 236,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločitve pritrjuje stališču upravnega organa prve stopnje glede uporabe drugega odstavka 62. člena ZGO-1, saj meni, da se odločba Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, s katero je bila ta določba ZGO-1 razveljavljena, v obravnavanem primeru glede na 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču ne nanaša na pravnomočno izdano gradbeno dovoljenje. Zato je tudi po mnenju organa druge stopnje odločilno le vprašanje, ali so nepremičnine tožnikov v območju za določitev strank po ureditvi, ki je veljala v času izdaje gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja, da odločitev v obravnavanem primeru ne bi bila drugačna tudi če bi prvostopenjski upravni organ položaj stranskih udeležencev ugotavljal na podlagi 43. člena ZUP, saj naj bi se tožnika pri utemeljevanju svojih vlog sklicevala predvsem na postopek pridobitve vodnega soglasja, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa se pravilnost vodnega soglasja ne presoja.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi ugovarjata sklepanju upravnega organa, da zaradi Uredbe ne bi mogel ugotavljati položaja stranskih udeležencev po 43. členu ZUP. Navajata, da so tožnikove parcele neposredno močno poplavno ogrožene in da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Sklicujeta se na svoje navedbe in trditve v predlogu za obnovo postopka, v dveh izjavah in v pritožbi, ki naj jih sodišče šteje kot sestavni del tožbe. Menita, da bi položaj stranke oz. položaj stranskega udeleženca morala imeti, ker je zaradi odtekanja vod njuno premoženje ogroženo. V zvezi s tem navajata okoliščine, ki naj bi vplivale na izdajo predhodnega vodnega soglasja in iz katerih naj bi izhajalo, da gre za povečano poplavno ogroženost. Zato tudi menita, da v konkretnem primeru pogoji za izračun območja za določitev strank po Uredbi ne morejo biti v redu in da bi bilo treba položaj stranskega udeleženca ugotavljati po 43. členu ZUP. Organu prve stopnje očitata še, da jima ni vročil odgovora, ki ga je na njuno pritožbo dala prizadeta stranka. Izrecno izpodbijata tudi 2. točko odločbe upravnega organa druge stopnje, s katero je bilo odločeno o pritožbenih stroških. Menita, da nista dolžna nositi stroškov pritožbenega postopka, ker je odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka napačna. Sodišču predlagata, naj odpravi izpodbijani sklep in 2. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je bila poslana tudi prizadeti stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožba zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je utemeljena.

Sodišče glede na tožbene navedbe, da se tožnika sklicujeta na svoje dosedanje navedbe in trditve v predlogu za obnovo postopka, njunih izjavah, ki sta jih dala v upravnem postopku, in v pritožbi, uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki sta jih tožnika navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Kot je razvidno iz upravnih aktov obeh stopenj, je bila podlaga za izpodbijano odločitev določba drugega odstavka 62. člena ZGO-1, po kateri se imajo poleg investitorja pravico udeleževati postopka izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci lastniki nepremičnin, na katere sega območje za določitev strank. Toženka je namreč ugotovila, da tožnikove parcele niso v območju za določitev strank.

Kot navaja že drugostopenjski upravni organ, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 razveljavilo drugi odstavek 62. člena ZGO-1. Z 2. točko izreka navedene odločbe je med drugim odločilo tudi, da upravni organ o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka.

V skladu s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se del razveljavljenega zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedena ustavna odločba je bila objavljena 18. 3. 2011 v Uradnem listu RS, št. 20/11, kar pomeni, da je začela učinkovati 19. 3. 2011. O predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa v času, ko je ta odločitev začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je upravni organ druge stopnje o pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka odločil šele z odločbo z dne 5. 9. 2011, ki je bila tožnikoma vročena 14. 9. 2011. Ker v obravnavani zadevi do dneva začetka učinkovanja razveljavitve ni bilo pravnomočno odločeno, v zadevi ni mogoče uporabiti drugega odstavka 62. člena ZGO-1 kot podlage za presojo, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Kot je navedlo Ustavno sodišče v 36. točki obrazložitve, bodo morali pristojni upravni organi glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o tem vprašanju odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ta pa ni vnaprej vezan zgolj na lastninsko pravico na nepremičninah, zato je s tega vidika utemeljena tudi tožničina tožba, čeprav je upravni organ ugotovil, da ni lastnica nepremičnin.

Upravni organ druge stopnje sicer navaja, da v obravnavani zadevi tudi presoja po 43. členu ZUP ne bi privedla do drugačne odločitve, ker da se tožnika pri utemeljevanju svojih vlog sklicujeta predvsem na postopek pridobitve vodnega soglasja. V zvezi s tem se sklicuje na obrazložitev organa prve stopnje. Vendar je po presoji sodišča tako sklepanje napačno, kljub temu da se sodišče strinja s stališčem toženke, da udeležba v postopku pridobitve vodnega soglasja v neki upravni zadevi ne more biti pravna podlaga za priznavanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v drugi zadevi in da soglaša tudi s stališčem, da se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne presoja pravilnost izdanega vodnega soglasja.

Iz členov 150 do 153.a Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) izhaja, da vodno soglasje pomeni sprejemljivost posega v prostor z vidika vodnega režima in stanja voda. V devetem odstavku 153. člena ZV-1 pa je določeno, da je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja le investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Zato dejstvo, da je bilo vodno soglasje dano, samo po sebi še ne pomeni, da je bilo s tem ugotovljeno tudi, da predvidena gradnja z načinom odvajanja meteornih voda ne bo posegala v pravice tožnikov.

Po določbah prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Navedeno pomeni, da lahko tožnika uspešno uveljavljata le ugovore, s katerimi zatrjujeta in izkažeta, da načrtovana gradnja posega v njune z zakonom ali drugim predpisom določene pravice ali pravne koristi. Upravni organ bi zato moral najprej ugotoviti, ali tožnika s svojimi ugovori o škodljivih vplivih predvidenega načina odvajanja odpadnih voda uveljavljata svoje pravno varovane pravice (drugi odstavek 43. člena ZUP), npr. škodljive imisije. Tega pa ne upravni organ prve stopnje ne upravni organ druge stopnje nista storila. Dejstvo, da sta se tožnika predvsem sklicevala na postopek pridobitve vodnega soglasja, namreč ne pomeni, da upravnemu organu ni treba opraviti preizkusa, ali se njuni ugovori glede načina odvajanja meteornih vod, nanašajo na varstvo njunih pravno varovanih pravic, na katere se morda vodno soglasje niti ne nanaša. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano 1. točko izreka sklepa odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ upoštevati pravna stališča iz te sodbe in ponovno preizkusiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP. V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega akta, je sodišče odpravilo tudi 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka.

Ker tožnika ne navajata razlogov, zaradi katerih menita, da je sklep nezakonit tudi glede zavrženja predloga za zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja in zavrnitve zahteve za povrnitev stroškov postopka, je sodišče tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru tožnika s tožbo nista uspela v celoti, vendar pa so stroški zanju enaki. Sodišče je zato tožnikoma priznalo vse priglašene stroške.

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bila tožnika v obravnavanem primeru upravičena do povračila 350,00 EUR. Ker pa sta v tožbi priglasila nagrado v višini 318,00 EUR, jima je sodišče priznalo stroške v navedeni višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Pri tem še dodaja, da jima bo sodna taksa za postopek v upravnem sporu vrnjena po uradni dolžnosti (6.1/c točka Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).