Jedro

Zagovornica izpodbija dokazno oceno, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. Z.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. Z.V. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 4.1.1999 je bil obs. Z.V. spoznan za krivega treh nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, storjenih v sostorilstvu s soobsojenim R.M.. Za kaznivo dejanje, opisano pod tč. A/I-1, mu mu je bila določena kazen 7 mesecev zapora, za kaznivi dejanji, opisani pod tč. A/I-2 in pod tč. A/I-3, pa sta mu bili določeni kazni 5 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se prekličeta pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.6.1997, v kateri je bila obs. Z.V. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 212. člena KZ določena kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, ter pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.10.1997, s katero je bila obs. Z.V. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 212. člena KZ določena kazen 1 leta zapora s preizkusno dobo 2 let in 6 mesecev, nato pa je obs. Z.V. izreklo enotno kazen 3 leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor od 7.10.1998 od 10. ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.4.1999 pritožbo zagovornice obs. Z.V. zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega obsojenca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. Z.V., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjala obsojenca po uradni dolžnosti, je dne 5.8.1999 na podlagi pooblastila obsojenca z dne 3.8.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa predlaga, da razveljavi sodbi višjega sodišča in sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zagovornica s tem, ko trdi, da obsodilna sodba temelji zgolj na priznanju obsojenca ter da je bilo priznanje izsiljeno s psihičnim nasiljem, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti predmet presoje v tem postopku (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva zagovornice obs. Z.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kdaj so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je določeno v 371. členu ZKP. Čeprav zagovornica obs. Z.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tako kršitev, pa je iz obrazložitve zahteve razvidno, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj navaja, da je bilo priznanje obsojenca izsiljeno. Pri tem ni odveč dodati, da je obsojenec tako zatrjeval že v zagovoru, ki ga je podal na glavni obravnavi, enako pa je navajala tudi njegova zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Tak spremenjen zagovor obsojenca pa je kot neresničnega ocenilo že sodišče prve stopnje, navedbe zagovornice obs. Z.V. pa je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe zavrnilo kot neutemeljene. Zagovornica obs. Z.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija le dokazno oceno, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornice obs. Z.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP.