Jedro

Ker tožena stranka ni razložila, katerih od v tožničini zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del ni štela za takšna, ki bi bila povezana s tožničinim vzgojnoizobraževalnim delom, je s tem kršila načelo zakonitosti, izraženo v 4. členu ZUP in 2. odstavek 209. člena ZUP, ker zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe te ni mogoče preizkusiti, kot tudi ne tožbene trditve, da je bil pri odločanju o tožničini zahtevi uporabljen zanjo manj ugoden predpis (18. člen pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92) oziroma 8. člen pravilnika o spremembah navedenega pravilnika ... (Uradni list RS, št. 54/93).

Izrek

Tožbi se ugodi in odločba Ministrstva za šolstvo in šport RS z dne 28.2.1994 se odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino dne 9.2.1993 vloženo zahtevo za napredovanje v naziv svetnica kot učiteljica klavirja na glasbeni šoli. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv po 2. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, ker ne izpolnjuje pogoja opravljenega drugega strokovnega dela skladno z 18. členom pravilnika vsaj v obsegu 38 točk. Učiteljski zbor v mnenju soglaša s predlogom ravnatelja, ki je drugo tožničino delo ocenil s 46 točkami. Drugo strokovno tožničino delo se v skladu z 18. členom navedenega pravilnika lahko točkuje le, če ga je tožnica opravljala v povezavi s svojim vzgojnoizobraževalnim delom v glasbeni šoli. Ob upoštevanju 1. odstavka že navedenega 18. člena pravilnika se drugo strokovno tožničino delo ocenjuje na 31 točk, za podelitev naziva svetnica pa bi moralo dosegati 38 točk v skladu z 2. odstavkom 20. člena in s 5. alinejo 7. člena pravilnika. Ker navedeni pogoji niso bili izpolnjeni, je bila zahteva zavrnjena.

Tožnica smiselno uveljavlja tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega zakona. Predlog je oblikoval ravnatelj, ki je sam izvršil ocenitev, s predlogom pa je soglašal učiteljski zbor. Tožnica prereka navedbe v izpodbijani odločbi, češ da tožnica ni izpolnila pogoja opravljenega drugega strokovnega dela v obsegu vsaj 38 točk po 18. členu pravilnika. Pri tem je tožena stranka uporabljala določbe pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, ki je začel veljati 21.9.1993, to je po vložitvi tožničine zahteve - 9.2.1993. Ker je tožena stranka uporabila napačni predpis, je izpodbijana odločba nezakonita. V 9. členu navedenega pravilnika je navedeno, da se zahteve pedagoških delavcev, ki so bile vložene pri toženi stranki do uveljavitve tega pravilnika, obravnavajo po prejšnjem pravilniku, razen če so določbe novega zanje ugodnejše. Tožena stranka je tudi vsebinsko napačno ugotovila dejansko stanje, kot da je drugo strokovno delo tožnica opravila brez povezave z vzgojnoizobraževalnim delom v javnem vzgojnoizobraževalnem zavodu. Tožnica je iz tega naslova zbrala 48 in ne manj kot 38 točk, kot trdi tožena stranka. Nasprotuje stališču v izpodbijani odločbi, da vse navedeno delo pod točko III. ni opravljeno v povezavi z njenim vzgojnoizobraževalnim delom v glasbeni šoli. Meril, po katerih je tožena stranka razvrščala tožničine dosežke med take, ki so povezani z vzgojnoizobraževalnim delom v glasbeni šoli, in tista, ki niso, tožena stranka ni opredelila in jih tožnica ne more preizkusiti. Ocena tožene stranke je arbitrarna in je ni mogoče kontrolirati, kar pa ni v skladu s splošnimi načeli niti s pravilnikom. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Tožba je utemeljena.

Napredovanje učiteljev in vzgojiteljev (v nadaljnjem besedilu: pedagoški delavci) v osnovnem in srednjem šolstvu ureja pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS št. 39/92, 42/92 in 54/93). Pogoje za napredovanje v naziv svetnik določata 2. odstavek 20. člena in 7. člen pravilnika. V 7. členu pravilnika so določeni osnovni pogoji za napredovanje v naziv svetnik, med drugim tudi v prvi alinei navedeni pogoj, da je prosilec imel naziv svetovalec najmanj 5 let, v peti alineji pa, da ima prosilec v času zadnjega napredovanja v naziv najmanj 38 točk iz drugega strokovnega dela. Po prehodni določbi 2. odstavka 20. člena pa pedagoški delavec, ki je do uveljavitve tega pravilnika (8.8.1992) dopolnil najmanj 15 let dela v vzgoji in izobraževanju in je opravil strokovni izpit, lahko do 31.8.1994 napreduje v naziv svetnik ne glede na določbo prve alineje 7. člena pravilnika.

V zadevi je sporno v tožničini zahtevi za napredovanje kot tudi v tožbi zatrjevano dejstvo, da tožnica izpolnjuje vse pogoje, med drugim tudi v zadnji alineji 7. člena predpisani pogoj, da ima na 38 točk ovrednoteno drugo strokovno delo oziroma da navedeno število točk presega, tožena stranka pa ji priznava drugo strokovno delo le za 31 točk. Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da se drugo strokovno tožničino delo v skladu z 18. členom navedenega pravilnika lahko točkuje le, če ga je tožnica opravljala v povezavi s svojim vzgojnoizobraževalnim delom v glasbeni šoli, kar smiselno pomeni, da vsega tožničinega drugega strokovnega dela, ki ga je navajala v svoji zahtevi za napredovanje, tožena stranka ne šteje za takšno, ki bi bilo povezano s tožničinim vzgojnoizobraževalnim delom na glasbeni šoli. Katera druga strokovna dela ne šteje za takšna, ki bi ustrezala pogojem iz 18. člena, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato je utemeljena tožbena pripomba, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in da je zato odločba nezakonita.

Po 1. odstavku 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje le na določbe pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje, dejstev bistvenih za odločitev, ki so v nižjem vrednotenju (točkovanju) drugega strokovnega dela od ravnateljevega, pa ni razložila. Čeprav navedba "točkovanje v skladu z 18. členom pravilnika" pomeni, da so v navedeni določbi vsebovani kriteriji in merila za vrednotenje drugega strokovnega dela, obrazložitev izpodbijane odločbe ne navaja, katerih od v tožničini zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del ni štela za takšna, ki bi bila povezana s tožničinim vzgojno izobraževalnim delom, niti tožnici ne pojasnjuje, da so v navedeni določbi vsebovani kriteriji in merila za ocenjevanje. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka - načelo zakonitosti (4. člen) in 2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ne more preizkusiti. Ker se z 8. členom pravilnika o spremembah pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 54/93) spreminja tudi 18. člen pravilnika, v 9. členu pravilnika o spremembah ... iz leta 1993 pa je določeno, da se po spremenjenih določbah pravilnika zahteve vložene do uveljavitve sprememb pravilnika obravnavajo le, če so za prosilce ugodnejše, sicer pa po do takrat veljavnih določbah pravilnika, zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ne more preizkusiti niti tožbene trditve, da je bil pri odločanju o tožničini zahtevi uporabljen zanjo manj ugoden predpis.

Glede povrnitve stroškov postopka, ki jih uveljavlja tožnica, zakon o upravnih sporih v 61. členu določa, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.