Jedro

Toženca lastninske pravice na nepremičnini nista dobila na podlagi dedovanja, marveč na pravnoposlovni podlagi, in še to vrsto let po zatrjevanih vlaganjih. Lastninska pravica tudi ni relevantna predpostavka pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep in sodbo P 3880/2006 I z dne 30. 5. 2022 se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi ta sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep P 3880/2006-I z dne 14. 6. 2022 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek 13.526,76 EUR nadomesti z zneskom 9.262,06 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep P 3880/2006-I z dne 24. 1. 2023 se zavrne in se potrdi ta sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa nerazdelno plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.398,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitve sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 30. 5. 2022 odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I), da se ugotovi, da obstaja terjatev tožnikov v znesku 1.697,33 EUR (II), da se ugotovi, da obstaja terjatev tožencev v znesku 1.697,33 EUR (III), da se zaradi pobota terjatev v I. in II. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek tožnikov, da jima morata toženca plačati 1.697,33 EUR (IV), da se zavrne višji tožbeni zahtevek tožnikov glede plačila 87.488,67 EUR (V), da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožnikoma 85.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje (VI), da bo o stroških postopka sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom (VII).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 6. 2022 sklenilo, da sta tožnika dolžna v roku petnajstih dni od prejema sklepa povrniti tožencema pravdne stroške v višini 13.526,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 1. 2023 zavrglo ugovor tožnikov zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1769/2022, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sklep naslovnega sodišča z dne 25. 8. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrglo.

_**Povzetek pritožbenih navedb zoper sklep in sodbo P 3880/2006 I z dne 30. 5. 2022, zoper sklep P 3880/2006 I z dne 14. 6. 2022 in zoper sklep P 3880/2006 I z dne 24. 1. 2023**_

4. Tožnika sta vložila laično pritožbo in pritožbo po pooblaščenki. Izpodbijata II., III., IV., V. in VI. tč. sklepa in sodbe z dne 30. 5. 2022 iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika še zahteva, da jima toženca povrneta pritožbene stroške.

5. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je temelj zahtevka tožnikov neupravičena pridobitev zaradi vlaganj v tujo nepremičnino, da je povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj tožnikov 36.318,00 EUR, da pa tožnika nista upravičena do povrnitve vseh teh vlaganj, ker podedovano premoženje po A. A. ne zadošča za poplačilo vtoževanega zneska, ker je dedovanje v skladu s 142. členom Zakona o dedovanju (ZD) omejeno do vrednosti 1.699,33 EUR, v tem obsegu pa odgovarjata toženca kot dediča po pokojnem B. B., ki je bil dedič A. A. Sodišče ni vezano na obseg premoženja iz sklepa o dedovanju, ker je predmet zapuščine tudi naknadno najdeno premoženje. Pokojna A. A. ima terjatev do pokojnega B. B. in dedičev po njem, česar sklep o dedovanju po pokojni A. A. ne obsega, v tem postopku pa to dejstvo predstavlja predhodno vprašanje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da v zapuščino po pokojni A. A. spada le premoženje, ki je bilo ugotovljeno v sklepu o dedovanju in dopolnilnem sklepu, kar naj bi potrjevalo ugotovitve sodišča, da toženca odgovarjata za dolgove A. A. le do zneska 1.699,33 EUR, kar je višina podedovanega deleža. V zapuščino po pokojni A. A. spada tudi njena terjatev do B. B. v višini povrnitve vlaganj tožnikov v hišo oziroma njena povečana vrednost v zvezi s tem iz naslova neupravičene obogatitve. S pogodbo – Listino o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, se je B. B. kot zakonec A. A. zavezal, da bo terjatve, ki so predmet te pravde, poravnal. Sodišče se do teh dejstev v sodbi ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

6. Sodišče je nepravilno upoštevalo navedbe tožencev v zvezi z omejitvijo njune odgovornosti do višine podedovanega premoženja, ker sta se na ta dejstva sklicevala šele v vlogi z dne 19. 7. 2021. Sodišče teh navedb zaradi prekluzije ne bi smelo dopustiti, zato je storilo absolutno bistveno kršitev postopka. S to odločitvijo je sodišče vplivalo na pravice tožnikov, ki sta zaupala v pravo in pravila postopka ter odgovornost tožencev brez omejitev, zaradi česar zoper toženca nista vlažila nove tožbe, kjer se omejitve odgovornosti tožencev ne bi upoštevale, sedaj pa sta za uveljavljanje takega zahtevka zaradi zastaranja prepozna.

7. Toženca sta bila prekludirana s podajo pripomb na mnenje izvedenca gradbene stroke in tudi nista pravočasno predlagala dopolnitve mnenja. Predlog za dopolnitev mnenja sta podala po prvem naroku. Šele ko je sodišče zaključilo glavno obravnavo, sta predlagala dopolnitev mnenja, da izvedenec izdela obračun uporabnine. Sodišče je brez vednosti tožnikov postavilo izvedenca gradbene stroke in še to izven naroka.

8. Sodišče se pri odločitvi opira na nezakonite sklepe z dne 15. 10. 2021, 26. 10. 2021 in 25. 11. 2021, ki so bili sprejeti v škodo tožnikov, sodišče pa jih je opremilo s klavzulo, da zoper njih ni pritožbe.

9. Sodišče ni upoštevalo predloga, da se postavi tretji izvedenec. Sodišče tudi ni upoštevalo pripomb, ki sta jih dala tožnika na izvedensko mnenje.

10. Tožnika sta zatrjevala, da sta toženca odgovorna za vračilo vlaganj kot lastnika nepremičnin. Toženca sta se spustila v obravnavanje, sodišče je spremembo tožbe dopustilo, zato je nedvoumno, da v postopku nastopata kot lastnika, obogatena na račun vlaganj s strani tožnikov. S tem, ko sta toženca vstopila v pravdo, so izkazane predpostavke za spremembo tožbe, ki jo je sodišče dopustilo. Sklep in sodba je v tem delu v medsebojnem nasprotju, saj iz izreka izhaja, da je sodišče s sklepom spremembo tožbe dovolilo, v obrazložitvi pa, da spremembe tožbe ni dovolilo. Dediča sta vztrajno poudarjala, da nista nikdar vstopila v to pravdo in da nasprotujeta, da bi se tožba razširila nanju, nato pa sta začela vlagati zahtevke.

11. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni podlage, da bi toženca v tej pravdi nastopala v svojem imenu kot lastnika nepremičnine, ker sta zaradi vlaganj tožnikov v njuno nepremičnino neupravičeno obogatena, zato ne odgovarjata le kot univerzalna pravna naslednika po pokojni A. A. oziroma pokojnem B. B. kot dediču pokojni A. A. Toženca sta ves čas vedela za vlaganja tožnikov v hišo, ki je v njuni lasti oziroma je bila predhodno v lasti njunih pravnih prednikov, v različnih postopkih sta tudi sodelovala.

12. Toženca sta postala lastnika nepremičnine na podlagi pravnega posla, potem ko je B. B. pridobil v last nepremičnino od A. A. na podlagi Listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 16. 11. 2012, ki je po vsebini darilo. V tej pogodbi se je B. B. zavezal poravnati vse zahtevke, če bi tožnika uspela s tožbenimi zahtevki zoper A. A., ki so zavarovani z zaznambo spora. Tožnika sta imela zahtevke zavarovane z zaznambo spora. B. B. je kasneje s pogodbo o preužitku nepremičnino odsvojil C. C., ta pa jo je podarila drugo tožencu, on pa solastniški delež prvo toženki. Toženca sta dolžna vlaganja povrniti kot lastnika, kot to določa 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ob vložitvi tožbe 14. 12. 2006 oziroma dopolnitvi z dne 18. 11. 2008 tožnika tožbe nista mogla vložiti zoper sedanja lastnika – toženca, ki sta postala lastnika nepremičnine šele 18. 4. 2014, zato je bila tožba vložena zoper tedanjo lastnico A. A. 13. Notarski zapis o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 16. 11. 2012 predstavlja pogodbo o prevzemu dolga iz 427. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma pristop k dolgu iz 432. člena OZ, zato sta toženca tudi na tej pravni podlagi dolžna povrniti vtoževano terjatev. Toženca odgovarjata tudi kot dediča po pok. B. B. brez omejitev, ker je bila njegova zapuščina dovolj velika in toženca nista ugovarjala omejitvi vrednosti zapuščine po njem.

14. Zmotna je ugotovitev sodišča, da treba zaradi zastaranja terjatev tožnikov iz naslova vlaganj zavrniti. Sodba je v tem delu ni obrazložena. Temelj zahtevka tožnikov je 48. člen SPZ. V skladu s tem členom lahko graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnino postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Izguba posesti nepremičnine je v konkretnem primeru nastopila 28. 10. 2015, zato je bila tožba vložena pravočasno. Tožnika sta podredni zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino vložila 14. 12. 2006.1 Zastaranje je bilo pretrgano z vložitvijo: tožbe na ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini, tožbe zaradi priposestvovanja nepremičnine, tožbe na razveljavitev in ugotovitev ničnosti pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerjih med zakoncema in pogodbe o preužitku, tožbe na razveljavitev oporok, tožbe na pravno neučinkovitost in neveljavnost vknjižbe, tožbe, da nepremičnina spada v zapuščino po pokojni A. A. Zastaranje zahtevka iz naslova neupravičeno obogatitve kot glede odškodninskega zahtevka tudi ni moglo teči v času uveljavljanja zahtevka iz naslova osebne služnosti stanovanja, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani V P 1999/2006, do odločitve s pravnimi sredstvi v tej zadevi. Zastaranje tudi ni moglo teči v času prekinitve zapuščinskega in pravdnega postopka, niti v času epidemije.

15. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek iz naslova vzdrževanja A. A. za obdobje od 1975 do 2005 treba zavrniti iz razloga zastaranja. Tožnika sta tožbeni zahtevek opredelila kot odškodninskega in kot obogatitvenega. Sodišče zmotno ugotavlja, da ugovor o zadržanju in pretrganju zastaranja nima podlage v OZ. Tožnika sta navajala nepremagljive ovire, zaradi katerih terjatev ni zastarala. Tožnika sta upravičeno pričakovala, da bosta postala lastnika nepremičnine bodisi z dedovanjem, bodisi na podlagi soglasja in izjave o lastništvu, ali na podlagi sodne odločbe, najmanj pa, da bosta pridobila osebno služnost bivanja, kar sta uveljavljala v postopku V P 1999/2006, zaradi česar nista imela interesa na povrnitev stroškov iz naslova vzdrževanja A. A. 16. Tožnika sta nepremičnino brezplačno uporabljala s soglasjem A. A., zato toženci do uporabnine niso upravičeni. Tožnika sta neobdelano podstrešje, brez vode, elektrike, plinske napeljave preuredila v mansardno stanovanje. Dogovorjeno je bilo, da bo stanovanje last tožnikov, kar pomeni, da sta tožnika lahko stanovanje brezplačno uporabljala. Tako je treba razlagati soglasje z dne 10. 2. 1993 in potrdilo z dne 15. 10. 2013. Izjava A. A. z dne 15. 10. 2013 je posledica nejasnosti, ki jo je povzročal novi partner B. B., ki je vseskozi nagajal in si prizadeval, da bi tožnika zapustila hišo. Toženca oziroma njuni pravni predniki zaradi uporabe nepremičnine s strani tožnikov niso bili prikrajšani za uporabo izdelanega stanovanja, temveč neizdelanega podstrešja, zato so lahko upravičeni do uporabnine le za neizdelano podstrešje. Izvedenec je ugotovil, da taki prostori v hiši tržno niso zanimivi in jih ni moč oddati v najem, zato ni pravilna odločitev sodišča, da morata tožnika za obdobje od 13. 7. 2006 do 28. 10. 2015 plačati uporabnino v višini 37.853,33 EUR. Tožnika sta preuredila prostore zase in ne za A. A., zato je zahtevek na plačilo uporabnine neutemeljen. Toženca ne moreta nastopati v pravdi kot pravna naslednika po pokojni A. A., po drugi strani pa uveljavljati ugovore v zvezi s plačilom uporabnine kot lastnika nepremičnine.

17. Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ker je ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožnikov zastaran. Sodišče se ni opredelilo do obračuna koristi, ki sta jo imela toženca oziroma njuni pravni predniki v zvezi z bivanjem tožnikov v nepremičnini. Korist se kaže v zmanjšanju stroškov s toplotnim ogrevanjem, plačevanjem položnic s strani tožnikov za obdobje tridesetih let za elektriko, plin - za celotno nepremičnino, plačevanje režijskih stroškov, nakupovanju premičnin, opravljanju prevozov za pravno prednico tožencev in njenega soproga, z vzdrževanjem A. A. Pravna prednica tožencev A. A. je bila nekvalificirana delavka s štirimi razredi osnovne šole, z nizkimi prihodki, poleg tega pa je že pri štiriinpetdesetih letih odšla v pokoj. Po izjavi, ki jo je dala 23. 10. 2007 na Okrajnem sodišču v Ljubljani, je predstavljala pokojnina njen edini vir prihodkov. Njena pokojnina v letu 2004 je bila 365,00 EUR. Pri obračunu prikrajšanja je treba upoštevati korist, ki jo je sicer prikrajšani z uporabo sicer imel od uporabe drugega v njegovi nepremičnini.

18. Napačno je sodišče odločilo o stroških postopka, ker je vse vloge tožencev in njunih pravnih prednikov štelo za potrebne, čeprav slednje to niso bile, saj je šlo zgolj za ponavljanje prejšnjih navedb in za navedbe, ki bi jih lahko dali že prej oziroma v enotni vlogi. Sodišče bi lahko kot potrebne stroške štelo le dve pripravljalni vlogi, ostale so nepotrebne. Toženca sta v vlogah v aprilu in maju 2016 nasprotovala izvedenskemu mnenju, izvedenec pa je te pripombe zavrnil, zato so bili neutemeljeno priznani stroški tožencema za te vloge.

19. Sklep z dne 24. 1. 2023 je nezakonit, ni obrazložen oziroma vsebuje zgolj pavšalne trditve.

_**Odgovor na pritožbo**_

20. Toženca v odgovoru na pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 30. 5. 2022 in zoper sklep z dne 14. 6. 2022 predlagata njuno zavrnitev in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

_**Odločitev o pritožbah**_

21. Pritožba zoper sklep z dne 14. 6. 2022 je delno utemeljena, ostale pritožbe niso utemeljene.

_**Glede procesnih kršitev**_

22. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 365. členom ZPP.

23. Sodišče prve stopnje v sklepu in sodbi pravilno ni povzelo vseh navedb tožnikov iz vlog, ki jih je sestavila njuna pooblaščenka, in iz laičnih vlog tožnikov. Zadoščalo je, da je navedlo relevantna dejstva, s katerim je bil predstavljen spor med pravdnimi strankami, in dejstva, ki so odločilna za presojo, s tem, da se je podrobneje o trditvah tožnikov in tožencev opredelilo v nadaljevanju obrazložitve sklepa in sodbe. Enako velja tudi za izpodbijana sklepa z dne 14. 6. 2022 in z dne 24. 1. 2023. 24. Toženca sta v postopek vstopila šele po smrti B. B., kot njegova dediča, B. B. pa je v pravdo vstopil kot dedič po A. A., s tem, da že materialnopravni predpisi (prvi odstavek 142. ZD)2 določajo omejitev odgovornosti tožencev za zapustnikove dolgove v višine podedovanega premoženja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o prekluziji navedb tožencev v zvezi z omejitvijo njune odgovornosti do višine podedovanega premoženja, s tem, da toženca v odgovoru na pritožbo, utemeljeno navajata, da s temi navedbami nista bila prekludirana, ker je bil sklep o dedovanju po pokojni A. A. D 77/2014 izdan 24. 10. 2019, dopolnilni sklep pa 22. 11. 2019, v postopku med 30. 5. 2014 in 15. 9. 2021 pa ni bilo opravljenega nobenega naroka, ker je bil postopek s sklepom z dne 12. 11. 2014 prekinjen. Te navedbe sta toženca dala štiri mesece pred narokom, ki je bil 15. 9. 2021, zato so tudi iz teh razlogov neutemeljene pritožbene navedbe v tem delu.

25. Sodišče prve stopnje je izvedenca gradbene stroke postavilo tudi v zvezi z zahtevkom iz pobotnega ugovora, ki se je nanašal na plačilo uporabnine. Ta dokazni predlog je dala že pravna prednica tožencev A. A. v odgovoru na tožbo in pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je bilo zato dolžno izvesti ta dokaz. Sodišče lahko sprejme sklep o postavitvi izvedenca izven naroka, zato so zmotne pritožbene trditve, da je s tem sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito.

26. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izdalo nezakonite sklepe z dne 15. 10. 2021, 26. 10. 2021 in 25. 11. 2021. Sodišče prve stopnje je po končani glavni obravnavi sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne, ker je bilo treba dopolniti dokazni postopek z izvedencem. Tako ravnanje dopušča 292. člen ZPP. S preostalima sklepoma je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca in mu naložilo (dodatna) vprašanja, zoper ta sklepa pa ni dopustna pritožba (255. člen ZPP).

27. Prav nobenega razloga ni, da bi sodišče prve stopnje postavilo novega izvedenca gradbene stroke. V mnenjih tega izvedenca ni nasprotij in nejasnosti. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do mnenja izvedenca gradbene stroke, na podlagi katerih je ugotovilo relevantna dejstva.

28. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ker je ugotovilo, da toženca odgovarjata za terjatev zgolj v višini 1.697,33 EUR, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je v tej višini tožbeni zahtevek po temelju tudi utemeljen na podlagi vlaganja tožnikov v nepremičnino, zato je na podlagi prvega odstavka 11. člena ZPP ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker bi s tem nastali nepotrebni stroški.3

29. Zaznamba spora je predstavljala zavarovanje za primarni tožbeni zahtevek tožnikov, ki je bil povezan s pridobitvijo oziroma priznanjem solastninske pravice na hiši, ki pa je bil pravnomočno zavrnjen.

30. Sodišče prve stopnje se je v 26. tč. sklepa in sodbe opredelilo do Listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema z dne 16. 11. 2012, sporno točko sedmič je v celoti povzelo in pojasnilo razloge, zaradi katerih ta pogodbena določba ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi bil B. B. odgovoren za plačilo terjatve, ki je predmet tega postopka.

31. Toženca nista privolila, da bi vstopila v pravdo drugače kot dediča po B. B., ali da bi se tožba razširila nanju na podlagi lastništva nepremičnine, ali da bi se vključila v pravdo kot stranki, zoper kateri je vložena tožba zaradi neupravičene obogatitve zaradi vlaganj tožnikov v nepremičnino, ki je sedaj v njuni lasti. Toženca sta izrecno nasprotovala vstopu v pravdo na temelju njune lastninske pravice na nepremičnini in tudi nista privolila, da bi namesto prvotne tožene stranke oziroma njenega dediča vstopila v pravdo kot materialnopravna zavezanca. Tudi toženca v pritožbi navajata „dediča sta vztrajno poudarjala, da nista nikdar vstopila v to pravdo in da nasprotujeta, da bi se tožba razširila nanju, nato pa sta začela vlagati zahtevke...“4 Nobenih nasprotij ni v odločitvi sodišča prve stopnje, ki je subjektivno spremembo tožbe dopustilo. Toženca tudi lahko uveljavljata vse tiste ugovore, ki bi jih v pravdi lahko uveljavljala A. A., med katere sodi tudi pobotni ugovor povezan s terjatvijo zaradi neupravičene uporabe stanovanja. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da toženca ne moreta nastopati v pravdi kot pravna naslednika po pokojni A. A., po drugi strani pa uveljavljati zahtevke v zvezi s plačilom uporabnine.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

32. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na podlagi katerega je presojalo neupravičeno obogatitev,5 odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove6 in ugovor zastaranja.7 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

33. V tej pravdni zadevi je na pasivni strani kot toženka ob vložitvi tožbe nastopala A. A. Ker je med postopkom umrla, je v pravdo vstopil njen dedič B. B. Ker je tudi on umrl med pravdo, sta v pravdo vstopila toženca kot njegova dediča. Na podlagi 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zapuščina po pokojni A. A. so denarna sredstva v višini 1.699,33 EUR. Toženca zato odgovarjata za dolgove pokojne A. A. zgolj do višine tega zneska. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v postopku ni bilo dokazano, da obstaja terjatev iz zapuščine do B. B., in s tem posledično terjatev v razmerju do tožencev, ki sta njegova univerzalna pravna naslednika, ki sta zato prevzela tudi njegove obveznosti do upnikov.

34. V Listini o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 1006/12 z dne 16. 20128 med A. A. in B. B. je zapisano: “Glede zaznambe spora – Sedmič – Drugi pogodbenik (B. B. op. pritožbenega sodišča) se zavezuje poravnati vse zahtevke tožnikov D. D. (tožnikov v tem postopku op. pritožbenega sodišča), kolikor bi uspela s tožbenim zahtevkom, katerega imata zavarovanega z zaznambo spora. To zavezo gospod B. B. daje gospe A. A. zato, ker je to pravdanje zelo obremenjuje, s to listino se bo tega bremena rešila in s tem pomirila.“ Iz tega pogodbenega dogovora izhaja, da bo B. B. poravnal zahtevke, ki so vezani na zaznambo spora. Tudi tožnika v pritožbi navajata enako, da so bili zahtevki zavarovani z zaznambo spora. Učinek zaveze B. B. iz notarske listine torej zajema zahtevke, ki so zavarovani z zaznambo spora. Prvi odstavek 79. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa pogoje za zaznambo spora, in se glasi: “Zaznamba spora se glede na vrsto spora, ki je predmet zaznambe, dovoli na podlagi naslednjih listin: zaznamba spora o pridobitvi pravice: na podlagi tožbe oziroma predloga, vloženega proti imetniku vknjižene lastninske pravice, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva: da ugotovi obstoj njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil na podlagi gradnje na tujem zemljišču oziroma gradnje čez mejo, na podlagi priposestvovanja oziroma po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti oziroma na drug izviren način, ali da ugotovi obstoj njegove druge stvarne pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil na izviren način, zaznamba spora o prenehanju pravice: na podlagi tožbe, vložene proti imetniku druge vknjižene pravice, s katero tožnik od sodišča zahteva, da ugotovi prenehanje te pravice, zaznamba spora o določitvi nujne poti: na podlagi predloga za določitev nujne poti, vloženega proti imetniku vknjižene lastninske pravice na služeči nepremičnini.“ Zaznamba spora je torej dopuščena in vedno vezana (le) na stvarnopravne zahtevke, lastninskopravni zahtevki tožnikov pa so bili pravnomočno zavrnjeni. V notarski listini citirana določba ne daje podlage za presojo, da se je B. B. zavezal poravnati obligacijskopravne zahtevke, ki jih bosta imela tožnika do A. A., ki so predmet odločanja v tem postopku. To dejstvo dodatno potrjuje okoliščina, da je listino sestavil notar, s tem, da datum sklenitve pogodbe sovpada s številnimi sodnimi spori, ki so povezani z zahtevki tožnikov na priznanjem lastninske pravice. Iz teh razlogov pogodbeni dogovor ne daje podlage za presojo, da je B. B. prevzel izpolnitev obveznosti za obligacijskopravne terjatve, ki so predmet tega postopka. Iz teh razlogov se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi bilo treba kot predhodno vprašanje ugotoviti, kot pravico iz zapuščine, obstoj obligacijskopravne terjatve zapuščine do B. B. in posledično do tožencev, in da toženca odgovarjata kot dediča po pokojnem B. B. brez omejitev, ker je bila njegova zapuščina dovolj velika in toženca nista ugovarjala omejitvi vrednosti zapuščine po njem. Nenazadnje so tudi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da višina uporabnine presega vrednost vlaganj tožnikov v nepremičnino.9

35. Tožnika menita, da toženca odgovarjata iz naslova neupravičene obogatitve kot lastnika nepremičnine, ker sta bil obogatena z vlaganji tožnikov. Ta pritožbena teza je zmotna, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sta tožnika vlagala v hišo v času, ko je bila v lasti A. A., zoper katero sta tožnika vložila tožbo, da sta toženca kasneje nepremičnino dobila v last na podlagi veljavnega pravnega posla, in še to ne od A. A.,10 da sta tožnika neuspešno izpodbijala pravne posle, s katerimi so bili izvršeni prenosi lastninske pravice na nepremičnini na toženca,11 da toženca nista privolila, da se tožba razširi nanju na podlagi lastništva nepremičnine, da imata toženca položaj tožene stranke izključno na temelju univerzalnega nasledstva. Toženca lastninske pravice na nepremičnini torej nista dobila na podlagi dedovanja, marveč na pravnoposlovni podlagi, in še to vrsto let po zatrjevanih vlaganjih. Lastninska pravica tudi ni relevantna predpostavka pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov niso relevantne pritožbene trditve, da sta toženca ves čas vedela za vlaganja tožnikov v hišo, ki je bila predhodno ob vlaganjih v lasti njunih pravnih prednikov, sedaj pa je v njuni lasti, in da sta sodelovala v različnih sodnih postopkih, ki so bili v zvezi s sporno nepremičnino. Pravilna je tudi zgolj dopolnilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi, če bi tožnika uveljavljala zahtevek zoper toženca iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj, ker bi v pravdi nastopala ne kot univerzalna naslednika B. B., marveč kot stranki, ki sta kot lastnika nepremičnine odgovorni za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, je ta terjatev zastarala tako upoštevaje datum deložacije tožnikov (28. 10. 2015), kot upoštevaje datum, ko sta toženca pridobitev lastninsko pravico na nepremičnini (9. 7. 2014). Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ugovora zastaranja iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj ni vezalo na terjatev, ki jo tožnika uveljavljata zoper toženca v svojstvu univerzalnih pravnih naslednikov.

36. Tožnika sta določen zahtevek iz naslova vzdrževanja A. A. za obdobje od 1975 do 2005 postavila 12. 9. 201212 pogojno, če bosta toženca vložila nasprotno tožbo,13 ki sta ga opredelila kot odškodninskega, določno pa sta to terjatev uveljavila po pozivu sodišča prve stopnje na naroku 30. 5. 2014, z vlogo z dne 13. 6. 2014, v kateri sta pojasnila, da ne gre več za pogojno terjatev, ki jo uveljavljata v tem postopku.14 V okviru tega zahtevka so se presojale tudi navedbe tožnikov, da je imela A. A. tudi koristi, ker sta toženca bivala v hiši.15 Ne glede na okoliščino, ali se upošteva ta terjatev kot odškodninska, ali kot terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, je ta terjatev do 12. 9. 2012 zastarala. Tožnika sta zahtevala obresti od te terjatve od 1. 1. 2005, kar dodatno dokazuje, da je od takrat pričel teči zastaralni rok oziroma najkasneje od leta 2006, ko je A. A. vložila zoper tožnika tožbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine, kot to pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zastaralni rok ni tekel zaradi pravdnih postopkov v zvezi s sporno nepremičnino, ki so se vodili med tožnikoma in A. A. ter njenimi pravnimi nasledniki, ker sta tožnika pričakovala, da bosta postala lastnika nepremičnine bodisi z dedovanjem, bodisi na podlagi soglasja in izjave o lastništvu, ali z odločbo sodišča, ali na drug način, ali da bosta bosta pridobila osebno služnost bivanja, kar sta vse uveljavljala v postopku V P 1999/2006, zaradi česar nista imela interesa na povrnitev stroškov iz naslova vzdrževanja A. A.16 Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da so bili vsi ti sodni postopki v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice, ki sta jo uveljavljala tožnika, zato z vložitvijo tožb v teh postopkih ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatve, ki jo uveljavljata v tem postopka, prav tako niso izkazane predpostavke za zadržanje zastaranja. Ker je na te navedbe že pravilno in podrobno odgovorilo sodišče prve stopnje, ki je hkrati tudi podrobno predstavilo materialnopravno podlago, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sklepa in sodbe sklicuje.17 Ker je ta terjatev zastarala, se sodišče prve stopnje v sodbi tudi ni opredelilo do temelja in višine te terjatve, s tem, da je tožnikoma že iz naslova vlaganj priznalo terjatev v višini vrednosti zapuščine.

37. Glede terjatve tožencev iz pobotnega dogovora, ki se nanaša na uporabnino, sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je pri tem odločilna korist, ki jo je imel oziroma bi jo imel obogateni od stvari, ki jo je pridobil. Za utemeljenost zahtevka po pravilih o neupravičeni pridobitvi ni pomembno ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivna korist ali ne oziroma ali se dejansko okoristi s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnega razloga opustil. Pomembna je le korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.18 Sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnjuje,19 da je bilo s sodbo V P 1999/2006 tožnikoma naloženo, da izpraznita stanovanje, zato ne more biti nobenega dvoma, da tožnika nista imela naslova za trajno brezplačno bivanje v nepremičnini. Soglasje z dne 15. 2. 1993 zagotovo ne predstavlja soglasje za brezplačno bivanje oziroma je to dovoljenje le do preklica, torej najkasneje do vložitve tožbe na izselitev. Od vložitve te tožbe tožnika zagotovo nista bila več dobroverna posestnika, prostor v hiši, ki je bil že obnovljen z vlaganji tožnikov, sta protipravno uporabljala, kar pomeni, da je bila A. A. od takrat dalje že prikrajšana, in s tem upravičena do uporabnine, ki je bila ugotovljena na podlagi mnenja izvedenca, ki je upošteval povprečne tržne najemnine za enake/podobne bivalne prostore. V tej zvezi so zmotne pritožbene navedbe, da terjatev tožencev iz tega naslova ni utemeljena, ker za plačilo najemnin ni zakonske podlage, ker niso bile sklenjene najemne pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje že prikrajšanje daje upravičenje do nadomestila za uporabo nepremičnine, če se nepremičnina uporablja brez soglasja lastnika, s tem, da tožnika spregledata koristi, ki sta jih imela z uporabo nepremičnine,20 ki sta jo uporabljala protipravno. Trditve tožnikov, da so bili režijski stroški za A. A. nižji, ker sta tožnika bivala v nepremičnini, nima vpliva na višino uporabnine, ker se je uporabnina določila ob upoštevanju, da bi A. A. ta del nepremičnine lahko oddajala v najem.21 _**Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

38. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje ni priznalo tožencema vseh stroškov za pripravljalne vloge, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tudi devetnajst pripravljalnih vlog, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje tožencema, znatno presega potrebo po učinkovitem zastopanju, znotraj katerega se udejanja pravovarstvo tožencev, hkrati pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi zadoščale le dve do tri pripravljalne vloge. Ne glede na dolgotrajnost postopka, smrt toženih strank, na podlagi katerih so vstopili v pravdo univerzalni nasledniki, sporno razmerje in pravno naravo spora, je priznanje tako velikega števila pripravljalnih vlog pretirano.

39. Pritožbeno sodišče je presojalo, ali so potrebne pripravljalne vloge, kot jih je v 4. tč. sklepa priznalo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju pritožbeno sodišče sledi seznam pripravljalnih vlog, ki so bile potrebne in jih je sodišče prve stopnje tožencema tudi priznalo. Pritožbeno sodišče ostalih pripravljalnih vlog ni priznalo, ker se navedbe v teh vlogah ponavljajo, ker bi jih tožena stranka lahko dala te navedbe v prejšnjih vlogah oziroma ker gre za irelevantne navedbe ali ker je sodišče prve stopnje dvakrat priznalo stroške za isto vlogo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile potrebne pripravljalne vloge z dne: 8. 12. 2008, 24. 2. 2009, 13. 7. 2012, 5. 11. 2012, 19. 8. 2012, 11. 8. 2014, 18. 11. 2015, 5. 4. 2016 (pritožbeno sodišče je upoštevalo le eno vlogo za pripombe na izvedensko mnenje – primerjaj z vlogo z dne 8. 6. 2016), 17. 5. 2021 in 16. 7. 2012. Seštevek stroškov za vloge in pristope na naroke je 11.400 točk, kar je 6.840,00 EUR, za materialne stroške 78,40 EUR (skupaj 6.918,40 EUR), DDV 1.522,04 EUR, skupaj 8.440,44 EUR, za takse 16,00 EUR in za stroške izvedenca 805,62 EUR, kar je skupaj 9.262,06 EUR.

**_Glede sklepa sodišča prve stopnje P 3880/2006-I z dne 24. 1. 2023_**

40. Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor tožnikov zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1769/2022 z dne 20. 12. 2022. Pritožbeno sodišče je s tem sklepom zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sklep naslovnega sodišča z dne 25. 8. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da pravnega sredstva ugovora zoper sklep pritožbenega sodišča ZPP ne predvideva, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno kot nedovoljenega zavrglo.

_**Odločitve pritožbenega sodišča**_

41. Pritožba zoper sklep in sodbo z dne 30. 5. 20222 ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

42. Pritožba zoper sklep z dne 14. 6. 2022 je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče ta sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

43. Pritožbeni razlogi zoper sklep z dne 24. 1. 2023 niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

_**Glede pritožbenih stroškov**_

44. Tožnika s pritožbama zoper sklep in sodbo z dne 30. 5. 2022 in zoper sklep z dne 24. 1. 2023 nista uspela, zoper sklep z dne 14. 6. 2022 pa sta uspela le deloma, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

45. Odgovor na pritožbo je bil potreben proti sklepu in sodbi, ne pa tudi proti sklepu o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je tožencema priznalo za odgovor na pritožbo 1.875 točk – 1.125,00 EUR (1500 točk povišanih za 25% - Tarifna številka 22/1), za materialne stroške 21,25 EUR, za DDV 252,17 EUR, skupaj 1.398,42 EUR. Te stroške morata tožnika nerazdelno plačati tožencema v roku petnajstih dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Pritožba se sklicuje na sodno prakso: II Ips 711/2005 in II Cp 2874/2011. 2 Ki določa: „Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.“ 3 Glej 14. in 15. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 4 Primerjaj še pritožbene navedbe - četrti odstavek na strani 4 pritožbe, ki jo je vložila pooblaščenka tožnikov. 5 Glej 19. tč. sodbe sodišča prve stopnje in tam citirane določbe OZ in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). 6 Glej 22. tč. sodbe sodišča prve stopnje in tam citirano določbo 142. člena ZD. 7 Glej 29. tč. sodbe sodišča prve stopnje in tam citirane določbe OZ in ZOR. 8 B23. 9 Podrobneje glej 36. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje, 10 Glede prenosa lastninske pravice in verige pravnih poslov glej 16. op. sodbe sodišča prve stopnje. 11 Podrobneje glej 25. tč. sodbe sodišča prve stopnje in tam navedeni sodni odločbi, v katerih so bili pravnomočno zavrnjeni zahtevki tožnikov na priposestvovanje, na razveljavitev oporoke A. A., na ničnost Listine o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - SV 1006/12 z dne 16. 2012, na ugotovitev pogodbe o preužitku, da v zapuščino po pokojni A. A. spada nepremičnina, na neveljavnost vknjižbe. 12 V laični vlogi, ki je bila vložena priporočeno 12. 9. 2012 - l. št. 318. 13 Kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje – glej zapisnik naroka z dne 30. 5. 2014 – l. št. 544. 14 L. št. 570. 15 Zaradi zmanjšanja stroškov ogrevanja, nižji režijski stroški, ipd. - glej X. tč. pritožbe. Pritožbeno sodišče zgolj dodatno pojasnjuje, da se tožnika nista opredelita do dejstva, da sta trideset let brezplačno bivala v hiši. 16 Pritožbeno sodišče glede na te navedbe tožnikov še pojasnjuje, da pa sta tožnika vložila tožbo na povrnitev vlaganj v nepremičnino že leta 2006. 17 Glej 29. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 18 Glej 33. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje in VSL I Cp 1263/2021. 19 Glej 34. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. 20 198. člen OZ določa: „Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.“ 21 Glej 10. op.