Jedro

Tožena stranka bo v vsakem primeru dolgovano sodno takso (za predlog za obnovo postopka) morala poravnati prostovoljno ali v postopku izvršbe (ki je očitno že v teku), stališče sodišča prve stopnje, da ji ti stroški dejansko niso nastali, je napačno. Stroški sodne takse spadajo med za pravdo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tožena stranka je, glede na to, da je s predlogom za obnovo postopka uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena ne le do povračila stroškov zastopanja, ampak tudi do povračila vseh stroškov sodne takse po odmeri sodišča, čeprav sodne takse dejansko še ni v celoti plačala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodne takse v višini 3.700,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške sodne takse v višini 940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sklep nepravilen, ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki nepravilno priznalo le dejansko nastale stroške v višini 940,00 EUR, to je del sodne takse, ki jo je plačala, ne pa povračila stroškov sodne takse v polni višini, kot jo je odmerilo sodišče. Sklicuje se na 155. člen ZPP, pri čemer izpostavlja, da je strošek odmerjene sodne takse, ki ga bo tožena stranka v vsakem primeru morala plačati, nujen in potreben izdatek oziroma strošek, potreben za pravdo. Zato je tožena stranka do povračila upravičena, ker je uspela s predlogom za obnovo postopka in predlaga spremembo sklepa tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo sodna taksa v znesku 3.700,00 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo, vendar pa je ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede odločilnih dejstev sprejelo materialnopravno napačno odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Toženi stranki je bila s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse za predlog za obnovo postopka z dne 19. 1. 2018 odmerjena sodna taksa v znesku 3.700,00 EUR (l. št. 1121). Odobreno ji je bilo obročno plačilo v 20 obrokih (sklep I Pd 495/2015 z dne 16. 2. 2018), vendar je plačala le 940,00 EUR, ne pa celotne takse, zaradi česar je bil podan predlog za izvršbo (l. št. 1181).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki priznalo le sodno takso v višini že plačane sodne takse (940,00 EUR), oziroma le dejansko nastale stroške iz tega naslova. Glede preostalega zneska v višini 2.760,00 EUR, ki ga tožena stranka še dolguje (sodišču oziroma RS), kolikor znaša razlika do višine odmerjene sodne takse v znesku 3.700,00 EUR), pa je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da ti stroški toženi stranki dejansko niso nastali in zato do njih ni upravičena. Pri tem se je sklicevalo na odločbi pritožbenega sodišča Pdp 570/2017 ter Pdp 956/2016, ki pa se sploh ne nanašata na podobna vprašanja. V obeh navedenih zadevah je bila predmet obravnave povsem druga problematika - vprašanje, ali je tožena stranka tožnici, ki je v sporu uspela in je imela pooblaščenca - odvetnika na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči, dolžna povrniti le polovico priznanih stroškov (po 17. členu Zakona o odvetništvu), ali pa priznane stroške v celoti.

7. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da bo tožena stranka v vsakem primeru dolgovano sodno takso (za predlog za obnovo postopka) morala poravnati prostovoljno ali v postopku izvršbe (ki je očitno že v teku) in da je stališče sodišča prve stopnje, da ji ti stroški dejansko niso nastali, napačno. Stroški sodne takse spadajo med za pravdo potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tožena stranka je, glede na to, da je s predlogom za obnovo postopka uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena ne le do povračila stroškov zastopanja (ki so ji bili priznani s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 24. 10. 2018, s katerim je bila dovoljena obnova postopka v obravnavani zadevi), ampak tudi do povračila vseh stroškov sodne takse po odmeri sodišča, čeprav sodne takse dejansko še ni v celoti plačala.

8. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v pravdnem postopku, kot je opredeljeno v 11. členu ZPP, če bi se tožeči stranki naložila v plačilo celotna sodna taksa, ki jo tožena stranka delno še dolguje sodišču. Tožena stranka bo morala svojo obveznost izpolniti oziroma dolgovani znesek iz naslova odmerjene sodne takse v vsakem primeru poravnati. Zamuda s plačilom pa ne more biti razlog, da stranka, ki je s predlogom za obnovo postopka uspela, izgubi pravico, da ji nasprotna stranka povrne stroške odmerjene sodne takse, do katerih je upravičena, saj jo bo kot taksni zavezanec morala poravnati. Če bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obveljala, bi tožena stranka izgubila pravico do povračila sodne takse (kot dela potrebnih pravdnih stroškov v postopku z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka) v višini nad plačanim zneskom sodne takse, čeprav je dolžna plačati celotno takso, tožeča stranka pa bi bila neupravičeno in brez pravne podlage oproščena plačila dela stroškov, ki bi jih bila sicer dolžna povrniti toženi stranki (po načelu uspeha). Tožena stranka namreč tudi v primeru, ko bi svoj dolg iz naslova sodne takse za predlog za obnovo postopka poplačala (prostovoljno ali v postopku izvršbe) in bi ji ti stroški tudi dejansko nastali, ne bi imela več pravice uveljavljati povračila teh stroškov od tožeče stranke. Stranke so v pravnem postopku pri uveljavljanju zahtev do povračila stroškov postopka vezane na pravila in roke, določene v 163. členu ZPP. Za obravnavani primer - postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka - sta pomembni zlasti določbi drugega in tretjega odstavka tega člena ZPP. Tožena stranka naknadno, izven rokov, določenih v tem členu, ne bi več mogla uspešno uveljavljati povračila stroškov za sodno takso za predlog za obnovo postopka. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov sodne takse nad zneskom 940,00 EUR.

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. odstavek 365. člena ZPP).