Jedro

Ker sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019 ni podpisal tožnik, mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019 sklenjen med tožečo in toženo stranko, nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 10. 2019, temveč je trajalo do 3. 3. 2020, zato je dolžna tožena stranka tožnika za ta čas prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ustreza njegovi usposobljenosti (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 30. 10. 2019 do 3. 3. 2020 obračuna mesečno bruto plačo v znesku 855,72 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 15. dne v mesecu, dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 219,60 EUR (V. točka izreka), na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 441,11 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 340. in 341. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. A.A. z dne 15. 7. 2020 in njegovo dopolnitev z dne 15. 9. 2020 in pri tem ni upoštevalo pripomb tožene stranke o tem, da sta izvedensko mnenje in njegova dopolnitev nepravilna. Sodišče je zavrnilo predlog tožene stranke, da se skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP postavi drugi izvedenec, zato je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Izvedenec ni imel na voljo dovolj primerljivih podpisov, da bi lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti ugotovil, ali je podpis pristen ali ne. Imel je na voljo namreč le dva spontana primerjalna podpisa tožeče stranke (v pogodbi o zaposlitvi in na pooblastilo odvetnika). Vsi ostali podpisi so bili pridobljeni med sodnim postopkom. Glede na prakso na področju forenzičnega preiskovanja pisanj je za podajanje zanesljivega mnenja potrebna ustrezna količina in kvaliteta primerjalnega gradiva (sodba VSL opr. št. I Cp 3354/2010 z dne 14. 3. 2011). Ker izvedenec ni razpolagal z dovolj primerjalnega gradiva za podajo točnega mnenja, je njegova odločitev o tem, da lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti izjavi, da spornega podpisa ni podpisala tožeča stranka, napačno. Izvedenec pri podaji mnenja tudi ni upošteval, da je pisava odraz vsakokratnega psihofizičnega stanja pisca in se spremeni, ko se spremeni to stanje. Razumljivo je torej, da je bil podpis tožeče stranke bolj tresoč kot običajno ter izpeljan počasneje, saj se posameznik ne more podpisati "na hitro" glede na okoliščine, ko je tožnik dne 30. 10. 2019 sporazum podpisoval na pokrovu vozila, pri čemer je bil mraz. V predmetni zadevi je izvedenec v svojem mnenju in dopolnitvi jasno zapisal, da sta si sporni in primerjalni podpis podobna, posamezni znaki primerjalnih podpisov so enostavni in so po strukturi podobni spornim, vendar so, kot rečeno, napisani hitreje in brez postankov. Razlika je bila torej le v tresavici in počasnejši izpeljavi podpisa, kar pa ni merilo za ugotovitev s tako stopnjo verjetnosti. Po mnenju tožene stranke bi izvedenec, glede na svojo "lestvico" ugotovitev, kvečjemu lahko podal ugotovitev nedokazljivosti, nikakor pa ne najvišje stopnje gotovosti, da podpis ni pravi, saj za tako ugotovitev ni bil izpolnjen niti en pogoj (upoštevaje merila, ki jih je izvedenec postavil sam). Sodišče bi vsekakor moralo zaslišati tudi toženo stranko, da bi se razjasnile okoliščine, v kakšnih razmerah je bil dejansko opravljen podpis tožeče stranke na sporazumu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče dokaza s sodnim izvedencem ni presojalo dovolj vestno, predvsem pa ne skupaj z ostalimi dokazi, in da bi naj s tem sodišče kršilo 8. člen ZPP, kar smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. O tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člena ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokaza in z omejitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca, čeprav je tožena stranka ocenila, da je v mnenju izvedenca dr. A.A. kar nekaj nedoslednosti in kontradiktornosti. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če samo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja in pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi v pravilnost podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedencem oziroma dopolnitvijo izvedenskega mnenja, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Navedeno je bilo izpolnjeno v konkretnem primeru.

6. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravdni postopek, ker ni zaslišalo tožene stranke v zvezi z okoliščinami podpisa sporazuma (na pokrovu avtomobila). Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožena stranka ob zaključku glavne obravnave te kršitve ni uveljavljala.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019 podpisal tožnik ali pa je podpis ponaredila tožena stranka. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 4. 3. 2019 do 3. 3. 2020, na delovnem mestu splošna gradbena dela. Dne 30. 10. 2019 pa ga je tožena stranka odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri ZZZS, in sicer na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019. 8. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 77. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ureja načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. V 81. členu ZDR-1 je določena obvezna pisna oblika sporazuma, v drugem odstavku pa je predpisana sankcija za kršitev obličnosti, in sicer neveljavnost takšnega sporazuma. Tožnik je trdil, da ni podpisal sporazuma, ki ga je predložila tožena stranka z dne 30. 10. 2015. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodb o zaposlitvi (tudi sporazuma) smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR-1 posebnosti glede (ne)veljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne določa, se v zvezi s tem uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., OZ). Da je pogodba (oziroma sporazum) veljavno sklenjena, morajo biti izpolnjene zahtevane predpostavke, med drugim glede subjektov (poslovna sposobnost in sposobnost razsojanja), kot tudi glede vsebine, izjave volje (svobodno oblikovana in resna volja, soglasje volj). V konkretnem primeru je tožnik trdil, da ni bil seznanjen s sporazumom, se z vsebino sporazuma ni strinjal in prav tako sporazuma ni lastnoročno podpisal. V soglasju z dokaznim predlogom obeh strank, je sodišče za razjasnitev spornega podpisa na sporazumu, postavilo sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov dr. A.A., ki je preučil podpis tožnika na sporazumu z dne 30. 10. 2019 in ga primerjal s tožnikovimi podpisi, in sicer na pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 3. 2019; podpisom na pooblastilu pooblaščencu in podpisom na zapisniku glavne obravnave ter 26 podpisi na listu formata A4. Izvedenec je torej primerjal 29 podpisov, vsi razen enega so originalni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je po strokovnih standardih količinsko in kakovostno dovolj za preiskavo in primerjavo. Kot je zapisal izvedenec je preiskavo opravil s primerjalno analizo v skladu s pravili stroke in priporočili Evropske zveze forenzičnih izvedencev za pisave (ENFHEX) pri Evropski mreži forenzičnih inštitutov (ENFSI). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je glede na prakso na področju forenzičnega preiskovanja pisanj za podajanje zanesljivega mnenja potrebna ustrezna količina in kvaliteta primerjalnega gradiva, in sicer najmanj 6 spontanih podpisov iz ožjega časovnega obdobja. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dala navedenih pripomb na izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja, torej da izvedenec ni imel dovolj primerjalnega gradiva za podajo točnega mnenja ter je zato sporna njegova odločitev o tem, da lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti izjavi, da spornega podpisa ni podala tožeča stranka. Pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da izvedenec v svojem mnenju ni upošteval dejstva, da je pisava odraz vsakokratnega psihofizičnega stanja pisca in da je tožena stranka opozorila, da je tožnik sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 10. 2019 podpisoval na pokrovu vozila, pri čemer je bil mraz. Izvedenec je v svojem dopolnilnem mnenju odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča in pripombe tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje povzelo v 11. točki obrazložitve sodbe.

10. Tožena stranka posamezne ugotovitve in zapise izvedenca poskuša vzeti iz konteksta in te zapise tudi po svoje tolmači, kot na primer, da je izvedenec ugotovil razliko pri posameznih znakih primerjalnih podpisov le v tresavici in počasnejši izpeljavi podpisa, kar pa ne more pomeniti ugotovitve s stopnjo verjetnosti, da tožnik sporazuma ni podpisal. Izvedenec je v mnenju jasno zapisal, da v vsakem primeru podlaga, na kateri se je vršilo podpisovanje sporazuma, težko povzroči tri ugotovljene značilnosti: počasnost zapisa, postanke pisala in blage sledi tresavice in bi le slednja lahko bila posledica podlage, ki pa mora biti precej specifična. Izvedenec je zapisal, da pri primerjavi spornega podpisa in primerjalnih podpisov, kljub enostavnosti tako enega kot drugega, je možno ugotoviti, da se sporni podpis od primerjalnih razlikuje po načinu zapisovanja znaka e, r, j, kar dodatno pritrjuje ugotovitvam glede počasnega izpisa spornega podpisa. Med spornim in primerjalnim materialom je sicer nekaj oblikovnih podrobnosti, a dinamično gibalno gre za povsem drugačno izpeljane podpise. Sporni podpis kaže značilne karakteristike prostoročno na podlagi vzorca ponarejenih podpisov. Izvedenec je podal mnenje, da spornega in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba.

11. Nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvijo izvedenca pa ni razlog, ki bi opravičeval postavitev novega izvedenca in ker je sodišče prve stopnje mnenje dr. A.A. pravilno ocenilo kot jasno, prepričljivo in verodostojno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi novega izvedenca.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po načelu uspeha v postopku sama krije svoje pritožbene stroške postopka. Sicer pa toženka tudi na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004, ki določa, da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid, sama krije pritožbene stroške.