Jedro

Če je v imenu banke in za njen račun pogodbo o bančnem depozitu sklenila podružnica, je banka zavezana k izpolnitvi pogodbe ne glede na to, da je bila po predpisih nekdanje skupne države dolžna devize posredovati narodni banki in ne glede na to, kaj se je zgodilo z njenim premoženjem na območju drugih držav.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I. in III. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 58.645,06 EUR z obrestmi od 21. 01. 1997 dalje do plačila po stopnji, kot jo tožena stranka priznava na DEM hranilne vloge, vezane za dobo nad dve leti. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo stroškov tožeče stranke v višini 2.663,32 EUR.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu obširno pritožuje tožena stranka. Opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da bi moralo sodišče preko konkretnih okoliščin pojasniti, zakaj je tožena stranka odgovorna za plačilo in ne zgolj prepisati zakonskih norm. Sodišče ni pojasnilo, kakšno naj bi bilo konkretno razmerje med toženo stranko in Glavno Filialo Zagreb, pač pa je zgolj odločilo, da toženka odgovarja za njene obveznosti. Meni, da v sodbi tudi ni razlogov, zakaj je treba uporabiti slovensko pravo. Tožnik tudi ni izkazal, kolikšen znesek je deponiral. Podrobneje pojasnjuje ureditev in položaj v tedanji SFRJ in po njenem razpadu ter podaja svoj pogled na zadevo, pri tem pa se sklicuje tudi na posamezne primere iz sodne prakse.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na vročeno pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nima ugotovitev, ki bi se nanašale na konkreten primer. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za plačilo obveznosti iz pogodbe o denarnem bančnem depozitu odgovorna tožena stranka, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je temu tako. Iz sodbe ne izhaja niti to, s kom je tožnik sklenil pogodbo o depozitu, niti kakšen je bil položaj njegovega sopogodbenika v razmerju do toženke (predvsem glede vprašanja, ali je bila to njena podružnica, ki je v njenem imenu in za njen račun sklepala pogodbe), ki naj bi sedaj za obveznosti iz sklenjene pogodbe o depozitu odgovarjala.

(6) Zaradi navedenih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ni moglo preveriti pravilnosti izpodbijane sodbe, vsled česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker navedene kršitve, brez da bi strankama okrnilo pravico do pritožbe, pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, je pritožbi ugodilo, sodbo pa v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

(7) Ob tem velja opozoriti, da je naslovno sodišče v primerih, v katerih so tožniki sklenili pogodbe s podružnico tožene stranke v (sedanji) tujini, že zavzelo svoje stališče. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), ki se uporabljajo glede na določbo 1061. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Pogodba o bančnem depozitu za deponenta ustvarja obveznost, da pri banki položi določen denarni znesek, za depozitarja (banko) pa obveznost, da deponiran denar (natančneje enako količino stvari iste vrste) vrne pod pogoji, določenimi v pogodbi (1035. člen ZOR). Če je bila sopogodbenik tožnika podružnica tožene stranke in ta ni imela samostojne pravne osebnosti ter posledično ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa zgolj v imenu in za račun toženke, za obveznosti iz sklenjenih pogodb o denarnih depozitih kot depozitar odgovarja toženka. Prvenstveno gre v tovrstnih primerih za medsebojno civilnopravno razmerje dveh pogodbenikov; varčevalca in banke. Zadeva je sicer nekoliko specifična, vendarle zlasti v razmerju novonastalih bank in držav, predvsem v smislu njihovega jamčevanja za hranilne vloge, ne pa v tem primarnem civilnopravnem razmerju, iz katerega izvira obravnavani spor. V tem smislu gre razumeti tudi judikate tujih sodišč, predvsem pa izpostavljen judikat Evropskega sodišča za človekove pravice (tudi poudarjeno pritrdilno mnenje sodnika Ressa) in mednarodna načela oziroma pravila bančnega prava, na katere se toženka sklicuje v pritožbi in na zgoraj zavzeto stališče zato ne morejo vplivati. Vsled navedenega tudi okoliščina, da je bila toženka sredstva dolžna deponirati pri Narodni banki Jugoslavije in da ji je bilo na območju nekdanjih držav SFRJ zaplenjeno premoženje, za konkretni spor ni odločilnega pomena. (1)

(8) Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je stališče sodišča prve stopnje glede (ne)uporabe pravila ne ultra alterum tantum zmotno. To pravilo toliko bolj in vseskozi kot za zamudne obresti velja za pogodbene obresti (sedaj 382.a člen OZ), katerih naravo imajo tudi obresti od bančnega depozita. Opozoriti pa velja, da gre v konkretnem primeru za obrestovanje po stopnji, kot jo tožena stranka priznava na DEM (ob tem le opozorilo, da ta valuta ne obstaja več) za hranilne vloge, ki so v domeni toženke. Ta bi morala v skladu z razpravnim načelom predložiti podatke (o višini obrestne mere), s pomočjo katerih bi sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava preverilo, ali so zapadle in ali so neplačane obresti dosegle višino glavnico ali ne. Toženkin ugovor v tej smeri je torej neutemeljen.

(9) Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje glede prava, ki ga je treba uporabiti za ta spor z mednarodnim elementom. Tožnik zatrjuje, da je toženka tista, ki mora izpolniti pogodbeno obveznost. Tako po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP; 19. člen) kot po Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/1982 s spremembami; v nadaljevanju ZUKS; 19. člen) velja za pogodbena razmerja, v skladu z načelom avtonomije, pravo, ki sta ga izbrali stranki sami. Če pa tega nista storili, se za njuno pogodbeno razmerje po načelu koneksnosti uporabi pravo tiste države, v kateri ima prebivališče oziroma sedež oseba, ki mora storiti za razmerje bistveno izpolnitev (20. člen ZMZPP; smiselno enako 20. člen ZUKS, ki za pogodbo o hrambi v takšnem primeru določa uporabo prava kraja, kjer je imel shranjevalec (depozitar) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež). V primeru pogodbe o bančnem depozitu je to vsekakor depozitar – potrditvah tožnika tožena stranka, ki ima svoj sedež v Republiki Sloveniji.

(10) V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje natančno raziskati in v sodbi obrazložiti, s kom je tožnik sklenil pogodbo o bančnem depozitu, v kakšnem razmerju je bil ta s toženo stranko in zakaj (če) za njegove obveznosti odgovarja toženka ter kolikšna je njena obveznost. (11) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.

(1) Primerjaj odločbe VSL I Cp 3603/2010 z dne 5. 01. 2011, I Cp 2618/2010 z dne 12. 01. 2011