Jedro

Zgolj zatrjevanje pooblaščenega odvetnika, da ima oškodovanec kot tožilec pravni interes, da pride do kazenskega postopka zoper osumljenca, ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovancu kot tožilcu kot očitno prava neuki stranki dalo možnost, da vloži ustrezno popravljen obtožni predlog pa tega ni storil, kljub temu, da je imel že takrat možnost, da se obrne na strokovno pomoč odvetnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo zavrglo je bilo v obravnavanem primeru skladno tudi z ustavnim načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba pooblaščenega odvetnika oškodovanca kot tožilca Z.H. se kot neutemeljena zavrne.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca Z.H. z dne 20. januarja 2014 vložen zoper obdolženca D.M. zaradi kaznivega dejanja po prvem v zvezi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, dopolnjen 20. oktobra 2014. Sklenilo je še, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženega.

Zoper takšen sklep je oškodovanec kot tožilec vložil pritožbo po pooblaščenem odvetniku M.Š.. Sklep izpodbija v celoti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in oškodovancu kot tožilcu dopusti, da po pooblaščencu v roku osmih dni obtoženi predlog ustrezno dopolni.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je oškodovanec kot tožilec dne 11. septembra 2013 pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici podal vlogo naslovljeno kot podaja kazenskega pregona zoper D.M., sodišče prve stopnje pa je po opravljenem materialnem in formalnem preizkusu, ki ga je opravilo na podlagi prvega odstavka 435. člena ZKP, oškodovanca kot tožilca pozvalo k dopolnitvi obtožnega predloga v smislu določbe prvega odstavka 434. člena ZKP ter ga opozorilo na posledice, če tega ne bo storil. V pozivu oškodovancu kot tožilcu, da vloženi obtožni predlog popravi, ga je konkretno opozorilo, da mora obtožni predlog med drugim obsegati tudi konkreten opis kaznivega dejanja, iz katerega morajo izhajati vsi znaki določenega kaznivega dejanja, čas in kraj storitve le-tega, predmet na katerem in sredstvo s katerim je bilo dejanje storjeno in druge okoliščine, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi, ter obrazložitev, v kateri je potrebno navesti katera dejstva in dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. V skladu z določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu za popravo obtožnega predloga določilo 8 dnevni rok, ki se ga je oškodovanec kot tožilec sicer držal, vendar dopolnjeni obtožni predlog ponovno ni zajemal določno podanega opisa – izreka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z zakonskimi znaki, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegovo vlogo zavrglo, pravilna. Zgolj zatrjevanje pooblaščenega odvetnika, da ima oškodovanec kot tožilec pravni interes, da pride do kazenskega postopka zoper osumljenca, ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovancu kot tožilcu kot očitno prava neuki stranki dalo možnost, da vloži ustrezno popravljen obtožni predlog pa tega ni storil, kljub temu, da je imel že takrat možnost, da se obrne na strokovno pomoč odvetnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo zavrglo je bilo v obravnavanem primeru skladno tudi z ustavnim načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato pooblaščeni odvetnik tudi s pritožbenimi navedbami, ko sodišču očita kršitev ustavnih pravic ne more biti uspešen. Oškodovanec kot tožilec namreč v svoji dopolnitvi obtožnega predloga ne navaja, da bi bile kakršnekoli ovire, da si ni mogel ustrezne pravne pomoči najti v času, ki mu ga je dalo sodišče prve stopnje na voljo ob pozivu da obtožni predlog dopolni tako, da bo sposoben za obravnavo. Ker pritožba nima upoštevnih navedb, jo je zato višje sodišče ob uporabi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR (tarifna številka 7409 ZST-1), ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.