Jedro

Individualna pogodba o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili je v veljavi do izteka časa za katerega je bila sklenjena, če iz njene vsebine ne izhaja, da bi bila po tem roku podaljšana za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.10.1994, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 21.12.1994, na podlagi katerega je bila tožnica razrešena posebnih pooblastil in odgovornosti vodilne delavke za področje prometno - komericalne službe. Sodišče je tudi vzdržalo v veljavi odločitev pristojnih organov (sklep direktorja z dne 25.11.1994 in delavskega sveta z dne 3.1.1995) o razporeditvi tožnice na delovno mesto organizator posebnih prevozov s koeficientom 4,489. Ugotovilo je, da je imel direktor tožene stranke v določbi 2. odstavka 57. člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 - ZPOD) in 10. alinei 75. člena Statuta družbenega podjetja A. p. L. p.o. pooblastilo za razrešitev tožnice kot delavke s posebnimi poblastili in odgovornostmi. Za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev razporeditvene odločbe pa se je oprlo na določbe 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. V reviziji navaja, da za sprejetje sklepa o ukinitvi posebnih pooblastil tožnici, ni bil pristojen delavski svet, zato je izvršitveni akt direktorja, ki temelji na tem sklepu, nezakonit. Stališče obeh sodišč, da spremembe pravilnika o delitvi osebnih dohodkov in sredstev sklada skupne porabe, ki jih je delavski svet sprejel v nasprotju s postopkom, določenem v statutu tožene stranke, niso nezakonite, je pravno zmotno. Način in postopek sprejemanja internih aktov ni sam sebi namen, temveč zavezuje tako delavski svet kot direktorja k njunemu spoštovanju. Revidentka tudi ne sprejema presoje obeh sodišč, da so bili zaradi njene razrešitve podani razlogi za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. 2/91 z dne 21.6.1991. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijani sodbi tako spremenita, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Na podlagi določbe 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, za katerega revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan.

V podjetju v družbeni lastnini, kar je tožena stranka v letu 1994 bila, je bilo po določbi 47. člena Zakona o podjetjih obvezno oblikovati delavski svet kot organ upravljanja, ki ima vrsto pooblastil po samem zakonu, druga pooblastila pa mu mora po napotilni normi iz 65. člena ZPOD določiti statut. S temi pooblastili je določen način in obseg njegove pravice, da zastopa interese delavcev. V 2. odstavku 65. člena navedenega zakona je predpisano, da se v statutu podjetja določi, kateri splošni akti se sprejmejo in kako se sprejemajo. Tako statut tožene stranke v 90. členu ureja, da razen statuta podjetja, ki ga sprejemajo delavci z referendumom, vse ostale splošne akte sprejema delavski svet podjetja in to na način in po postopku, določenem v 94. členu. Na podlagi te pooblastilne norme je delavski svet tožene stranke dne 26.2.1991 sprejel pravilnik o delitvi osebnih dohodkov in sredstev sklada skupne porabe in sicer po postopku, kot ga predpisuje statutarno določilo 94. člena. Ker 41. člen istega pravilnika določa enak postopek tudi za spremembe in dopolnitve tega pravilnika, to pomeni, da način spremembe določbe 33. in 34. člena, kot ju je sprejel delavski svet na seji dne 28.10.1994 (priloga A 4) ni bil zakonit. Po presoji revizijskega sodišča pa spremembe 33. in 34. člena, ki se nanašata na višino osebnega dohodka delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, za presojo vprašanja zakonitosti razrešitve in razporeditve tožnice niso pravno odločilne. Prav tako za odločitev v tem sporu ni pravno pomemben sklep delavskega sveta z iste seje (28.10.1994) o ukinitvi posebnih pooblastil za vodjo prometno-komercialne službe in vodjo finančno-računovodske službe oziroma njegov sklep z dne 9.9.1994, da se za obe navedeni delovni mesti sklene individualna pogodba. Delavski svet namreč za obe omenjeni odločitvi ni imel zakonite podlage. Po določbi novele iz 2. odstavka 57. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90), ki je začel veljati 18.8.1990, je imenovanje in razrešitev delavcev s posebnimi pooblastili v izključni pristojnosti direktorja družbenega podjetja.

Imenovanje in razreševanje delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter odločanje o razporejanju delavcev k določenim delom in nalogam - torej dva inštituta s področja delovnih razmerij - sta po izrecni določbi 2. odstavka 57. člena Zakona o podjetjih prešla v izključno pristojnost direktorja. Zato je potrebno ugotoviti, da so te pristojnosti, ki jih daje direktorju zakon o podjetjih kogentne in jih z avtonomnimi ter splošnimi akti ni mogoče utesniti. Ker je v obravnavani zadevi tožnico z dolžnosti vodje prometno-komercialne službe razrešil v skladu z zakonskimi in statutarnimi pooblastili (10. alinea 75. člena statuta) direktor tožene stranke, torej pristojen organ, je njegova odločitev zakonita.

Sklep delavskega sveta o ukinitvi posebnih pooblastil z dne 28.10.1994 za dela vodje prometno-komercialne službe in vodje finančno-računovodske službe je zato šteti za nezakonit, saj ni imel niti v 60. členu statuta (ki našteva njegove pristojnosti) niti po zakonu takšnih pooblastil. Po mnenju revizijskega sodišča gre za neobstoječ sklep, ki ni postal ne formalno in ne materialnopravno pravnomočen, zato nima nobenega pravnega učinka.

Pri presoji zakonitosti obeh razporeditvenih sklepov, katerih odločitev v reviziji ni bila izrecno izpodbijana (in zato preizkušena v okviru uradne dolžnosti po 386. členu ZPP-77), je bilo revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je bila tožnica v skladu z določbo 17. člena ZTPDR in 30. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke razporejena na delovno mesto organizatorja posebnih prevozov. Po 2. odstavku 17. člena je delavec lahko zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da sta bila v obravnavanem primeru izpolnjena oba zakonita pogoja, to je povečanje obsega dela na tem delovnem mestu in racionalizacije delovnega procesa in ustreznosti delovnega mesta tožničini strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, je njuna odločitev materialnopravno pravilna. Za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke je odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu in pravilniku o delovnih razmerjih predpisan razlog za dopustnost razporeditve in da je bila tožnica razporejena na delo, ustrezno njeni strokovnosti in delovnim izkušnjam.

Sklicevanje revizije, da ni bilo razlogov za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. 2/91 z dne 21.6.1991, ni utemeljeno. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila tožnica z omenjeno pogodbo imenovana za mandatno obdobje do 26.10.1992, je zaključiti, da je bila ta pogodba v veljavi do izteka časa, za katerega je bila sklenjena, to je do 26.10.1992. Iz njene vsebine namreč ne izhaja, niti zakon ne določa, da bi bila po tem roku podaljšana za nedoločen čas. Četudi je bila do sprejema spornega sklepa direktorja molče nadaljevana, ji ne gre pripisati posledic iz 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), temveč samo do dne, ko je bila odpovedana, to je 30.10.1994. Sodišči prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR, na podlagi katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).