Jedro

Stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev.

Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge.

Stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani COVL opr. št. VL 51458/2014 z dne 23. 4. 2014 v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek 675,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 547,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, v katerem je sodišče vzdržalo v veljavi citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka za znesek 3.839,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2014 do plačila, ter v tretjem odstavku izreka, potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 99,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi v izreku te sodbe citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka za znesek 4.515,35 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 675,38 EUR od 9. 10. 2013 do plačila in od zneska 3.839,97 EUR od dne 12. 2. 2014 do plačila, ter v tretjem odstavku izreka (I.). V preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka za znesek 48,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 10. 2013 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.839,97 EUR od 11. 12. 2013 do 11. 2. 2014, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 830,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del (I. in III. točko izreka) sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnjo je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo dveh računov: zneska 3.839,97 EUR po računu št. 1 z dne 2. 12. 2013 za najem vozila v času od 30. 9. 2013 do 2. 12. 2013, in zneska 675,38 EUR po računu št. 2 z dne 30. 9. 2013. V zvezi s prvim od navedenih računov je ugotovilo: da je tožena stranka tožeči stranki dne 6. 5. 2013 izročila v popravilo vozilo B1, za čas popravila pa od nje prejela v brezplačno uporabo nadomestno vozilo B2; da je tožeča stranka z dopisom z dne 23. 9. 2013 pooblaščenca tožene stranke obvestila, da je vozilo tožene stranke popravljeno in pripravljeno za prevzem, in da ga lahko tožena stranka prevzame takoj po plačilu računa za popravilo in vrnitvi nadomestnega vozila; da je tožeča stranka po ugovoru (prokurista) tožene stranke, da bi moral biti račun poslan toženi stranki in ne pooblaščencu, dne 30. 9. 2013 ponovno izdala račun za popravilo avtomobila in ga poslala toženi stranki (na sicer napačen naslov), ki je račun zavrnila; da je tožena stranka nadomestno vozilo tožeči stranki vrnila 3. 2. 2013. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče zaključilo, da tožena stranka od dne 30. 9. 2013, ko je bilo njeno vozilo popravljeno in pripravljeno za prevzem, ni več imela pravice do brezplačne uporabe nadomestnega vozila in ga je kot tujo stvar uporabljala v svojo korist brez veljavne pravne podlage, zato je dolžna tožeči stranki za čas od 30. 9. 2013 pa do dne vrnitve vozila 2. 12. 2013 za njegovo uporabo nadomestiti korist, ki jo je od uporabe vozila imela; ta korist pa je skladno s sodno prakso enaka višini najemnine, ki bi jo tožena stranka plačala za najem tega vozila, sicer pa tožena stranka višini uporabnine niti ni ugovarjala.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela in načela kontradiktornosti, ker naj bi sodbo utemeljilo na dejstvih, ki jih tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Navedeni pritožbeni očitek, kolikor se nanaša na rn. 1, ne drži. Tožeča stranka je navedla vsa relevantna dejstva, ki so sodišču prve stopnje omogočila pravilno uporabo materialnega prava, t.j. presojo spornega razmerja na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (198. člen OZ v povezavi s 190. členom OZ). Pritožbeno sodišče poudarja, da stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev. Tožeča stranka je povsem jasno in določno navedla, da je toženi stranki izročila nadomestno vozilo za čas popravila njenega vozila, za kar sta pravdni stranki sklenili posebno pogodbo (A3), iz katere izhaja, da se nadomestno vozilo daje brezplačno za čas popravila. Zatrjevala je nadalje, da ji tožena stranka po tem, ko je bila pozvana, da popravljeno vozilo prevzame, nadomestnega vozila ni vrnila in za obdobje neupravičenega zadrževanja nadomestnega vozila zahtevala 50% najemnine, ki jo po ceniku zaračunava za najem primerljivega vozila. Navedena dejstva, ki so bila po izvedenem dokaznem postopku tudi ugotovljena, po oceni pritožbenega zahtevka povsem zadostujejo za preizkus zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve; na njihovi podlagi je bilo mogoče sprejeti vse potrebne pravne zaključke o "koristi oz. nadomestitvi koristi, prikrajšanju, obogatitvi, vzročni zvezi med prikrajšanjem in koristjo, ipd.", kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

6. Pritožba ima prav, da uporaba člena 198. OZ (in tudi 190. člena OZ) izključuje poslovna razmerja, vendar pa je poslovno razmerje med strankama, nastalo s sklenitvijo pogodbe o uporabi nadomestnega vozila, s potekom primernega roka po pozivu, da prevzame popravljeno vozilo, prenehalo. S tem, ko je odpadla pravna podlaga za uporabo nadomestnega vozila, je po samem zakonu nastopila obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti dosežene koristi (3. odstavka 190. člena OZ). Pritožbene očitke, da tožeča stranka ni posebej in izrecno zatrjevala, da ni mogla uporabljati vozila, ki je bil v posesti tožene stranke (?), in da ni posebej zatrjevala, da bi ga sicer uporabljala, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neresne. Tožeča stranka je poslovni subjekt, za katerega se predpostavlja, da sredstva, ki jih ima, uporablja s poslovnim namenom, to je z namenom pridobivanja dobička in ji zaradi tega ni treba posebej pojasnjevati, da ima nadomestna vozila za to, da jih daje strankam v uporabo brezplačno, če so za to izpolnjeni pogoji, in odplačno, če niso. Sklicevanje pritožbe na sodno prakso, ki se je izrekla, da zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, se na situacije, kot je obravnavana, ne nanaša. Tudi glede višine zahtevane uporabnine je tožeča stranka navedla vsa ključna dejstva, na podlagi katerih je izračunala višino svojega prikrajšanja, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tej višini ni konkretno oporekala.

7. Tudi nima prav pritožba, da so bili dokazni predlogi tožeče stranke v vlogi z dne 9. 11. 2015 nesubstancirani. Tožeča stranka je podala dovolj konkretne trditve o bistvenih pravotvornih dejstvih, ki jih je s predlaganimi dokazi želela dokazati. Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge. Sodišče pa brez tega, da dokaze vpogleda, niti ne more napraviti dokazne ocene. Tudi ni nasprotja v zaključkih sodišča, ki ugotavlja, da je tožena stranka račun za popravilo vozila prejela večkrat, saj ga je res (to dejstvo med strankama ni bilo niti sporno). Sodišče prve stopnje je povsem pravilno povzelo relevantna dejstva glede izdaje in pošiljanja spornega računa, ki je bil toženi stranki oz. njenemu pooblaščencu poslan večkrat. Sicer pa se pritožbeno strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka z računom za popravilo vozila seznanjena že 24. 9. 2013, ko ga je prejel pooblaščenec tožene stranke, skupaj z dopisom, da je vozilo tožene stranke pripravljeno za prevzem in da ga naj prevzame in vrne nadomestno vozilo takoj po plačilu računa. Za odločitev o zahtevku je relevanten le ta datum. Dejstvo, ali je imel pooblaščenec tožene stranke pooblastilo za sprejemanje računov, je nerelevantno in izključno stvar notranjega razmerja med toženo stranko in njenim pooblaščencem. Tožena stranka oz. njen prokurist se je (pooblaščeno ali nepooblaščeno) preko svojega pooblaščenca seznanil tako z obvestilom tožeče stranke kot s pripadajočim računom. Tudi ne drži pritožbena trditev, da se je plačilo računa zavleklo po krivdi tožeče stranke. Tožena stranka je bila namreč dolžna ves čas trajanja poslovnega razmerja s tožečo stranko, to je od oddaje svojega vozila v popravilo, tožečo stranko nemudoma obvestiti tako o spremembah firme kot spremembi poslovnega naslova, zato vse posledice, nastale zaradi tega, ker je bil v računu napačno navedeno ime tožene stranke oz. napačen poslovni naslov, nosi sama. V primernem roku (ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje na nekaj dni) po prejemu poziva in računa dne 24. 9. 2013 bi morala plačati račun za popravilo, prevzeti svoje vozilo in vrniti nadomestno vozilo. Ker tega ni storila, je podlaga za njegovo zadrževanje odpadla, tožeča stranka pa je za obdobje neupravičene uporabe utemeljeno zahtevala uporabnino, ki je bila priznana v primerni višini.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožeča stranka o zahtevku po drugem od vtoževanih računov, računu št. 2 z dne 30. 9. 2013, ki se glasi na znesek 675,34 EUR, niti v tožbi niti v nadaljnjem postopku ni navedla ničesar in to kljub temu, da je tožena stranka temu računu v ugovoru konkretizirano nasprotovala s trditvami, da nikoli ni naročila zaračunanih storitev niti materiala, prav tako ne dobave ali montaže držala za pijačo in da je bilo vozilo na dan izstavitve računa itak že v popravilu od 6. 5. 2013 zaradi okvare motorja. Zahteva po substanciranosti dokaznih predlogov res ne pomeni prelivanja celotne vsebine dokaznih listin v trditve (vloge), kar do neke mere prebija načelno prepoved informativnih dokazov v pravdnem postopku, vendar pa stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine Napačen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka naročila servis svojega vozila pri tožeči stranki, saj tožeča stranka tega, da je tožena stranka naročila servis, ni trdila, tožena stranka pa je jasno ugovarjala, da v računu št. 2 zaračunanih storitev ni naročila. Sodišče zato zaradi pomanjkanja trditvene podlage v navedeni smeri sploh ne bi smelo izvajati dokaznega postopka, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na znesek 675,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je tožeča stranka uspela v 84 % svojega zahtevka, zato je upravičena zgolj do povrnitve 84 % svojih priznanih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo v višini 830,15 EUR (x 84 % = 697,33 EUR). Dolžna pa je hkrati povrniti tudi 16 % pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 117,00 EUR za ugovor, 253,00 EUR nagrade za postopek, 234,00 EUR nagrada za narok, 20 % EUR materialni stroški, skupaj 624,00 EUR + 22 % DDV = 761,28 EUR. K temu je prišteti še sodno takso za ugovor 55,00 EUR in 118,40 EUR potnih stroškov. Skupaj znašajo tako priznani stroški tožene stranke 934,68 EUR (x16 % = 149,55 EUR). Razliko med priznanimi stroški tožeče stranke in priznanimi stroški tožene stranke je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Zaradi uspeha s pritožbo, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje v višini 15 %, je tožena stranka upravičena do 15 % deleža svojih pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek 312,00 EUR, materialnih stroškov 20,00 EUR + 22 % DDV = 405,04 EUR, kar skupaj s sodno takso za pritožbo znese 660,04 EUR (x15 % = 99,00 EUR).