Jedro

V obravnavani zadevi je tožnica redno zaposlena. Na podlagi ZSDP-1 je uveljavila pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Ob uveljavitvi navedene pravice je imela registrirano dejavnost s. p. Ta je bila registrirana tudi v času od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko jo je tožnica po lastni izpovedi odjavila v izogib nevšečnostim z delodajalcem. Hkrati je izpovedala, da je dejavnost s. p. opravljala zato, da je kompenzirala nižji dohodek iz delovnega razmerja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. V takšnih okoliščinah konkretnega primera ni dejanske podlage za kritje prispevkov za socialno varnost za krajši delovni čas od polnega iz proračunskih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe CSD A. št. ... z dne 21. 12. 2015 in tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2016, ker je presodilo, da sta upravna akta pravilna in zakonita. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 10 ur tedensko od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015. Razloguje, da tožnica v navedenem obdobju ni izpolnjevala pogojev za plačilo prispevkov za socialno varnost za delo v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom zaradi starševstva, saj je istočasno opravljala še samostojno pridobitno dejavnost. 2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Prvostopenjske upravne odločbe ni mogoče preizkusiti, drugostopenjska se sklicuje na prednostni vrstni red zavarovanja po ZPIZ-2, sodba pa se ukvarja z razlogi, s katerimi se ne strinja. Razlog pravici do dela v krajšem delovnem času je več efektivnega časa za otroka, kar omogoča 6-urni delovnik. Sočasen status samostojne podjetnice ne pomeni zaposlitve za poln delovni čas, saj je dejavnost opravljala v prostem času enkrat, dvakrat tedensko po potrebi. Zaključek sodišča, da se zaradi statusa s. p. otroke varuje, ne pa neguje in vzgaja, ni združljiv s pravico do plačila prispevkov za krajši delovni čas. Iz zakona ne izhaja, da bi status s. p. negativno vplival na pravico do plačila prispevkov za krajši delovni čas iz naslova starševstva. ZSDP-1 samostojne podjetnike omenja le v 51. členu glede pravice do plačila prispevkov za največ 20-urno dejavnost tedensko.

S sodbo je poseženo v njene ustavne pravice, saj je spravljena v neenak položaj s starši, ki so v delovnem razmerju in tistimi, ki so le samozaposleni. Vztraja, da odrekanje pravice do dela s krajšim delovnim časom posega v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in svobode dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do postopkovnih kršitev, ki jih povsem pavšalno zatrjuje pritožba niti do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožničino izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Gre za spor zaradi prenehanja pravice do plačila prispevkov za delo s krajšim delovnim časom zaradi starševskega varstva od 1. 11. 2015 dalje. V predsodnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je imela tožnica po podatkih AJPES-a od 15. 5. 2013 do 31. 12. 2015 registrirano samostojno dejavnost B.B. s. p. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za zakonitost izpodbijanih upravnih aktov o prenehanju pravice do plačila prispevkov za socialno varnost za delo s krajšim delovnim časom za starševsko varstvo z dnem 1. 11. 2015, iz razlogov kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožničino pravno naziranje, da ob priznanem krajšem delovnem času v delovnem razmerju zaradi starševskega varstva opravljanje samostojne dejavnosti ne izključuje plačevanja prispevkov za socialno varnost iz proračunskih sredstev. Takšna razlaga relevantnih določb Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih2 (ZSDP-1) bi bila v nasprotju z namenom in s tem jedrom same pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva ter plačila prispevkov iz proračunskih sredstev.

7. ZSDP-1 v 1. odst. 50. člena pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zagotavlja enemu od staršev, ki neguje in varuje otroka do 3. leta starosti. Po 6. odst. 50. člena ZSDP-1 se šteje, da eden od staršev neguje in varuje otroka, če ima roditeljsko pravico in otroka dejansko neguje in varuje. Le v primeru dejanskega varovanja in negovanja je s 7. odst. 50. člena ZSDP-1 staršu zagotovljena pravica do plače po dejanski delovni obveznosti in plačilo prispevkov Republike Slovenije za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače do polne delovne obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, starševsko varstvo, za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za primer bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev ter povračila potnih stroškov.

8. Pri razlagi in uporabi cit. določb ZSDP-1 je seveda potrebno izhajati iz domneve, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ni protislovij. Opravljanje dejavnosti s. p. med uživanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva izključuje namen, zaradi katerega ZSDP-1 zagotavlja navedeno pravico. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da 3. odst. 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2), nalaga obvezno kombinacijo zavarovalnih podlag do polnega zavarovalnega časa, če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje po več zavarovalnih podlagah. Oseba, ki je po prednostni zavarovalni podlagi (npr. iz naslova delovnega razmerja) zavarovana za manj kot poln delovni čas, se je do polnega zavarovalnega časa dolžna zavarovati na podlagi določb, ki urejajo zavarovanje drugih zavarovalnih podlag (npr. opravljanje samostojne dejavnosti po 15. čl. ZPIZ-2). Tudi v okoliščinah konkretnega primera je zaradi opravljanja dejavnosti s. p., obstajala dolžnost tožničine vključitve v zavarovanje do polnega zavarovalnega časa še na tej zavarovalni podlagi. Logična posledica je prenehanje pravice do kritja prispevkov iz proračunskih sredstev do polnega zavarovalnega časa.

Takšna pravna posledica nenazadnje izrecno izhaja iz 54. člena ZSDP-1, ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Ker po navedeni določbi preneha pravica do plačila prispevkov iz 1. odst. 52. člena ZSDP-1 (ki ureja plačilo prispevkov v primeru štirih ali več otrok), če se ugotovi, da oseba v času izrabe pravice dela po pogodbi o zaposlitvi ali opravlja samostojno dejavnost, takšna posledica toliko bolj velja za plačevanje prispevkov po 7. odst. v zvezi s 1., 2., 3., ali 4. odst. 50. člena ZSDP-1. Dejanske okoliščine konkretnega primera

9. V obravnavani zadevi ni nikakršnega dvoma, da je tožnica redno zaposlena na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in da je na podlagi ZSDP-1 uveljavila pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Nadalje ni dvoma, da je imela ob uveljavitvi navedene pravice registrirano dejavnost s. p. Ta je bila registrirana tudi v času od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko jo je tožnica po lastni izpovedi odjavila v izogib nevšečnostim z delodajalcem. Hkrati je izpovedala, da je dejavnost s. p. opravljala zato, da je kompenzirala nižji dohodek iz delovnega razmerja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega (obravnavni zapisnik z dne 20. 4. 2018 - list. št. 10). V takšnih okoliščinah konkretnega primera pa zagotovo ni dejanske podlage za kritje prispevkov za socialno varnost za krajši delovni čas od polnega iz proračunskih sredstev.

10. Pritožničine navedbe o neenakem položaju s starši, ki so le v delovnem razmerju ali le samozaposleni, ne pogojujejo drugačnega dejanskega zaključka. Tovrstnih povsem pavšalnih navedb ni mogoče niti preizkusiti. Kot predhodno že poudarjeno, določb ZSDP-1 ni mogoče interpretirati niti uporabljati na način, da bi ob pravici do dela s krajšim delovnim časom bilo mogoče uživati pravico do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost, če se v istem časovnem obdobju izvaja še dejavnost s. p. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma o prenehanju pravice do plačila prispevkov niso kršene pravice iz Ustave Republike Slovenije o enakosti pred zakonom (14. člen), o svobodni podjetniški pobudi (74. člen) ali svobodi dela (49. člen). Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da se je tožnica sama odločila, da bo poleg redne zaposlitve na trgu dela in kapitala nastopala še kot samostojna podjetnica in utemeljuje, da ji zato niso kršene zatrjevane ustavne pravice. Prav dejstvo sočasnega opravljanja samostojne dejavnosti ima namreč za posledico prenehanje pravice do plačila prispevka za socialno varnost do polnega zavarovalnega časa in ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve navedenih ustavnih pravic.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Glede na predhodno obrazloženo je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževano plačilo prispevka za socialno varnost zaradi starševstva za 10 ur tedensko od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015. Ker preostala pritožbena izvajanja, vključno z zatrjevanjem, da naj bi šlo za spremembo predsodne upravne prakse, da naj prvostopenjske odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in nekatera druga bodisi niso utemeljena ali za rešitev zadeve pravno niso relevantna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 26/2014. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004.