Jedro

Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona. Takšna zakonska obveznost najemnika oz. uporabnika prostora pa ne obstoji.

Najemnika (služnostnega upravičenca) po zakonu (ZPPSL) ne bremenijo stroški obratovanja. Plačilo teh stroškov je predmet svobodnega pogodbenega urejanja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 200763/2012 z dne 18.12.2012, v prvem odstavku razveljavi za 1.073,36 EUR in v tem delu se postopek ustavi ter da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 200763/2012 z dne 18.12.2012 razveljavi v prvem odstavku za 10.220,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2012 do plačila, zakonske zamudne obresti od 302,43 EUR od 18.12.2012 do plačila, zakonske zamudne obresti od 327,48 EUR od 18.12.2012 do plačila, zakonske zamudne obresti od 443,45 EUR od 18.12.2012 do plačila, 2.568,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2012 do plačila in v tretjem odstavku za 218,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2012 do plačila ter se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 89,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča v spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Tožeča stranka je priglasila stroške postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe plačala iz svojih lastnih sredstev za enega izmed poslovnih prostorov, ki ga tožena stranka uporablja kot služnostni upravičenec. Ker gre za izključno poslovno stavbo, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialnopravno podlago, ko se je v izpodbijani sodbi oprlo na 19. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP)(1) in na 68. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Slednji kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Nesporno je, da tožena stranka ni lastnica poslovnega prostora, pač pa le služnostna upravičenka. Položaj služnostnega upravičenca je po vsebini primerljiv položaju najemnika, saj gre v obeh primerih za dejanskega uporabnika poslovnega prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta se služnostni upravičenec, tj. tožena stranka in lastnik nepremičnine v Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti za izgradnjo radijske bazne postaje mobilnega javnega radijskega omrežja z dne 01.10.2008 dogovorila, da vsi stroški obratovanja bazne postaje bremenijo služnostnega upravičenca (2. odstavek 5. člena Služnostne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med služnostnim upravičencem in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti, ne ureja pa razmerja oz. obveznosti služnostnega upravičenca do upravnika oz. tretjih oseb.

6. 19. člen ZPSPP določa, da mora najemnik plačevati najemnino mesečno vnaprej ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne prostore v stavbi, če v pogodbi ni drugače določeno. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tudi zakon ureja zgolj pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb, tj. v konkretnem primeru do tožeče stranke kot upravnika (13. točka izpodbijane sodbe). Po zakonu (SPZ) je za plačilo obratovalnih stroškov naproti upravniku zavezan (so)lastnik posameznega poslovnega prostora, ne pa njegov najemnik (služnostni upravičenec).

7. Tožeča stranka je svojo aktivno legitimacijo utemeljevala tudi na trditvi, da je imela z etažnimi lastniki sklenjeno Pogodbo o upravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb na naslovu X. (v nadaljevanju tudi Pogodba o upravljanju). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz 7. člena Pogodbe o upravljanju izhaja, da so etažni lastniki upravnika pooblastili, da jih zastopa v vseh pravnih postopkih le v njihovem imenu, in ne v svojem lastnem (7. člen Pogodbe o upravljanju: »pooblašča upravnika, da jih kot zakoniti zastopnik zastopa v pravnem prometu s tretjimi osebami […]« oziroma »pooblaščajo upravnika, da v njihovem imenu prenese pooblastilo za pravno premoženjska opravila«). Upravnik je torej le zakoniti zastopnik etažnih lastnikov in s to pogodbo ni pridobil stvarnopravne legitimacije nastopati v razmerju do tretjih v lastnem imenu.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila materialnopravnega upravičenja terjati od tožene stranke obratovalne stroške niti na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) niti na podlagi 197. člena OZ. Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona. Kot že povedano, pa takšna zakonska obveznost najemnika oz. uporabnika prostora ne obstoji. Stališče prvostopnega sodišča, da najemnika (služnostnega upravičenca) po zakonu (ZPPSL) ne bremenijo stroški obratovanja, in da je plačilo teh stroškov predmet svobodnega pogodbenega urejanja, je tudi že uveljavljeno v sodni praksi (I Cpg 165/2012, II Cpg 2048/2014, II Cpg 1786/2013).

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri zapisu izpodbijane sodbe prišlo do očitne tipkarske napake, saj je 13. točki izpodbijane sodbe zapisan 29. člen ZPSPP, vendar iz citiranega nadaljnjega besedila izhaja, da gre dejansko za 19. člen ZPSPP.