Jedro

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da se posamezne obveznosti lahko plačajo kot strošek stečajnega postopka le pod pogojem, da so nastale na podlagi pogodb, sklenjenih v prisilni poravnavi in ne na podlagi pogodb, ki so bile morebiti sklenjene pred začetkom prisilne poravnave, ker tako določa 2. odstavek 289. člena ZFPPIPP.

V poslovni praksi niso redke pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dogovorjenimi sukcesivnimi dobavami (blaga ali storitev), pri katerih terjatve upnikov nastanejo z vsakokratno dobavo blaga ali storitve. Zato je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da bi morale biti v postopku prisilne poravnave sklenjene nove pogodbe (tudi pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

I. Pritožba upnika O. d.o.o. se zavrže. II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

III. Pritožba upnika E. d.o.o. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče upravitelju dalo soglasje k plačilu stroškov postopka, kot so navedeni v njegovem predlogu št. 19/2012 z dne 19. 04. 2012, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen sočasno z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila upnika O. d.o.o. in E. d.o.o. Prvi upnik je smiselno uveljavljal pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se med terjatve, ki naj se poplačajo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka, uvrsti tudi njegova terjatev v vrednosti 282.365,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 08. 2011, podrejeno pa spremembo sklepa tako, da se zavrne soglasje k predlogu stečajnega upravitelja oziroma podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Drugi upnik pa je uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga za izplačilo stroškov.

O pritožbi upnika O. d.o.o.:

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 357. člena ZFPPIPP sme upravitelj opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka samo, če sodišče izda soglasje za to izpolnitev, razen v primerih iz drugega odstavka 357. člena, v katerih soglasje sodišča ni potrebno. Predpostavka za izdajo soglasja je torej predlog upravitelja, na obseg katerega je sodišče vezano (smiselno 1. odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Drugače povedano: če upravitelj s predlogom ne zajame tudi upnikove terjatve (za tako situacijo gre v obravnavanem primeru glede na pritožbene trditve upnika), sodišče samo ne sme odločiti preko upraviteljevega predloga zgolj po predlogu upnika. Čim pa je tako, se izkaže, da pritožba upnika, katerega terjatev ni zajeta v sklepu, zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem predlogu upravitelja, ni dovoljena, ker pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Ta je podan, če bi s pritožbo upnik lahko dosegel zanj ugodnejšo rešitev. V situaciji, ko je sodišče vezano na obseg upraviteljevega predloga, tudi pritožbeno sodišče ne more odločiti preko obsega tega predloga, saj bi s tem prekoračilo meje preizkusa odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožnik torej s pritožbo ne more doseči cilja, ki ga z njo zasleduje, zato je njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrglo.

6. Izrek o upnikovih pritožbenih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam kriti svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

O pritožbi upnika E. d.o.o.:

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Stečajni upravitelj je predlagal sodišču izdajo soglasja za plačilo terjatev upnikov kot strošek stečajnega postopka, kjer gre za terjatve, ki so nastale med stečajnemu postopku predhodnim postopkom prisilne poravnave in sicer bruto znesek obveznosti do zaposlenih iz naslova plač in drugih prejemkov v zvezi z delom (poimensko navedenih v tabeli I) in drugih upnikov, katerih terjatve so nastale v postopku prisilne poravnave (specificiranih v tabeli II). Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sledilo predlogu upravitelja, v katerem je navedel znesek terjatve posameznega upnika in znesek, ki ga upravitelj glede na trenutno razpoložljiv obseg likvidnih sredstev stečajne mase predlaga za plačilo. Glede na navedbe upravitelja, da so vse navedene terjatve nastale v teku postopka prisilne poravnave, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da gre za občasne stroške stečajnega postopka po 1. točki 3. odstavka 355. člena v zvezi z 2. odstavkom 289. člena ZFPPIPP in na podlagi 1. odstavka 357. člena ZFPPIPP dovolilo plačilo terjatev v predlaganem obsegu.

9. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da se posamezne obveznosti lahko plačajo kot strošek stečajnega postopka le pod pogojem, da so nastale na podlagi pogodb, sklenjenih v prisilni poravnavi in ne na podlagi pogodb, ki so bile morebiti sklenjene pred začetkom prisilne poravnave, ker tako določa 2. odstavek 289. člena ZFPPIPP.

10. Po izrecni določbi 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP, na katero se pritožnik sklicuje, imajo pravico do plačila po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka upniki terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil, ali drugih pravnih poslov, ki jih je opravil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom tega zakona, torej v okviru omejitev dolžnikovih poslov v postopku prisilne poravnave. Po prvem odstavku 151. člena ZFPPIPP sme namreč dolžnik po uvedbi postopka prisilne poravnave opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, določene posle navedene v 1. in 2. točki 3. odstavka 151. člena pa le s soglasjem sodišča. Kateri so redni posli v zvezi z opravljanjem dolžnikove dejavnosti, je mogoče razbrati iz 34. člena ZFPPIPP, ki v 1. odstavku določa, da sme insolventni dolžnik prevzemati le tiste nove obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Kot nujne posle za redno poslovanje družbe pa je šteti tiste, iz katerih izvirajo terjatve, opredeljene v 2. odstavku 34. člena ZFPPIPP, torej terjatve upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po 1. odstavku 21. člena tega zakona, iz tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), iz tekočih dobav blaga in storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe ter iz davka na dodano vrednost, trošarin in drugih davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi. V redno poslovanje družbe zato ne gre šteti le na novo v postopku prisilne poravnave sklenjenih pogodb, pač pa tudi tiste, ki jih je dolžnik sklenil že prej, pa so v zvezi z njihovo izpolnitvijo terjatve nastale šele v postopku prisilne poravnave. Niso namreč v poslovni praksi redke pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dogovorjenimi sukcesivnimi dobavami (blaga ali storitev), pri katerih terjatve upnikov nastanejo z vsakokratno dobavo blaga ali storitve. Zato je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da bi morale biti v postopku prisilne poravnave sklenjene nove pogodbe (tudi pogodbe o zaposlitvi).

11. Da so take terjatve v smislu 2. odstavka 289. člena ZFPPIPP strošek stečajnega postopka, je več razlogov: 1. dolžniku, ki je s predlaganim postopkom prisilne poravnave razglasil insolventnost, se s tem omogoči nadaljnje redno poslovanje, s tem pa tudi pogoji za njegovo finančno prestrukturiranje, upnikom, ki s takim dolžnikom poslujejo tudi po začetku postopka prisilne poravnave, pa naj se čim bolj minimizira rizik poplačila njihovih terjatev, nastalih v postopku prisilne poravnave, da bodo z insolventnim dolžnikom sploh pripravljeni poslovati, 2. v primeru, ko sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka v postopku prisilne poravnave (285. člen ZPP), veljata oba postopka kot enoten postopek, zato so tudi pravne posledice začetka stečajnega postopka temu prirejene. Ena od teh je tudi enakovredna obravnava terjatev upnikov, nastalih v postopku prisilne poravnave, kot stroškov stečajnega postopka (1. točka 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP), s tistimi, ki so nastali v teku stečajnega postopka (2. in preostali del 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP).

12. Glede na zgoraj obrazloženo je materialnopravno zmotno tudi pritožbeno stališče, da plače delavcev v postopku prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka niso strošek stečajnega postopka. Redno poslovanje dolžnika v času postopka prisilne poravnave si je namreč težko zamisliti brez zaposlenih delavcev in da strošek dela ni strošek rednega poslovanja dolžnika v postopku prisilne poravnave.

13. Za presojo, ali bo sodišče dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, je relevantno, ali je neko terjatev sploh mogoče opredeliti kot strošek stečajnega postopka, ne spušča pa se sodišče v presojo temelja in višine terjatve. ZFPPIPP ne določa, da mora sodišče ugotoviti obstoj teh terjatev. To je stvar stečajnega upravitelja, zato se z izdajo soglasja sodišča za plačilo stroškov stečajnega postopka upravitelj ne razbremeni odgovornosti za pravilno posredovanje podatkov o obstoju terjatev, ki so strošek stečajnega postopka (3. odstavek 102. člena ZFPPIPP). Zato sodišču za izdajo soglasja ni treba predložiti pogodb, iz katerih izvirajo terjatve, kot to zmotno meni pritožnik. To bi bila dolžnost stečajnega upravitelja, prvostopenjskega sodišča pa, da preveri temelj in višino terjatve šele v primeru, če bi se tekom postopka posamezna terjatev izkazala kot sporna. Prvostopenjsko sodišče pa ni imelo utemeljenega razloga za dvom v temelj in višino terjatev, ki so po navedbah stečajnega upravitelja nastale v postopku prisilne poravnave. Dvoma v pravilnost obstoja in višine teh terjatev pa ne vzpostavi s pritožbo niti pritožnik. Ker je v obsegu zgoraj navedenega preizkusa upraviteljevega predloga prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je terjatve, nastale potrditvah upravitelja v postopku prisilne poravnave, obravnavati kot občasni strošek stečajnega postopka po 1. točki 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP, je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Drugačno pritožbeno stališče spričo zgoraj obrazloženega ni utemeljeno.

14. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).