Jedro

Delovna uspešnost, določena v 45. členu SKPgd, se lahko odraža le v plači, ki je določena v 43. členu SKPgd. Zato ni mogoče povračila materialnih stroškov vezati na dosežen plan realizacije, saj so to dejanski stroški, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela in jih je delodajalec dolžan delavcu povrniti. Nobena od kolektivnih pogodb ni določala, da se lahko povračilo materialnih stroškov v zvezi z delom zniža, temveč se je lahko znižala le plača. Določbe kolektivnih pogodb ne veljajo le za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornotmi, kar pa tožnica ni bila. Zato določb v pogodbi o zaposlitvi in aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki urejajo pravice delavca (trgovskega potnika) slabše, kot je to določeno v SKPgd in kolektivni pogodbi dejavnosti, ni mogoče upoštevati. Kolektivne pogodbe ne smejo določati manj pravic, kot jih določa zakon (3. odst. 86. člena ZTPDR), enako pa velja tudi za razmerja med nižjimi kolektivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita le za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba in ne za manj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 559.670,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih iz izreka razvidnih zneskov dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. V presežku za znesek 21.933,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 115.476,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je sodišče s sodbo kršilo določbe 83. člena Zakona o o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), saj tožnica ni mogla vložiti tožbe, ker se za varstvo svojih pravic ni prej obrnila na pristojni organ pri toženi stranki. V predmetni zadevi namreč sploh ne gre za denarno terjatev, ker je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi, kjer so določbe tudi v zvezi z obračunom in izplačilom kilometrine. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od marca 1997 do julija 1998 in redno prejemala obračun plače, dodatkov, regresa za prehrano in stroške za kilometrino in temu ni nikoli ugovarjala. Drugačno pravico je začela uveljavljati šele 5 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Meni, da Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti ne more imeti močnejše veljave od prave volje pogodbenih strank. Tožnica je bila od vsega začetka seznanjena z vsemi svojimi pravicami in obveznostmi, z njimi se je strinjala in je podpisala pogodbo o zaposlitvi ter aneks. Tožena stranka je pristala na plan, kot ga je predlagala tožnica, ker pa tega plana ni dosegla, je tožena stranka skladno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi in skladno z doseženo realizacijo obračunala in izplačala tudi kilometrino. Takšno ravnanje tožene stranke je bilo zakonito, saj v nasprotnem primeru pripelje do absurdne situacije, ko bi komercialni predstavnik lahko prevozil na tisoče kilometrov mesečno, sklenil pa nobenega ali malo poslov. Zgolj podredno pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče v napadeni sodbi prezrlo dejstvo, da je bila tožnica po aneksu k pogodbi o zaposlitvi upravičena prevoziti največ do 2.100 km mesečno, kasneje pa 2.700 km mesečno, sodišče pa je v celoti sledilo izračunu tožnice, iz katerega je mogoče ugotoviti, da je obračunavala in zahtevala plačilo tudi za 3.000 km mesečno in več. Sodišče je tako na podlagi lastne evidence tožnice priznalo povračilo stroškov za kilometrino, ki je tožnica ni imela pravice obračunavati.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je aneks, na katerega se sklicuje tožena stranka, v celoti ničen in brez pravnih posledic, ker ne more kratiti pravic delavca, posebej ne zmanjševati povračila stroškov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da v danem primeru ne gre za denarno terjatev. Predmet izpolnitve obveznosti tožene stranke je namreč denarni znesek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela, kot do določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), to je v 1. in 3. tč. izreka sodbe. Pri preizkusu je upoštevalo pritožbene navedbe in po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Do predmetnega individualnega delovnega spora je prišlo iz razloga, ker je tožena stranka vezala povračilo materialnih stroškov v zvezi z delom na dosežen plan realizacije trgovskega potnika. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, da določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije s tarifno prilogo (Kolektivna pogodba dejavnosti - Ur. l. RS, št. 43/94, 2/96, 3/96, 11/96, 10/97, 55/97, 65/97 in 10/98) tega ne dopuščajo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje se lahko delovna uspešnost odraža le v plači, ki je določena v 43. členu, delovna uspešnost pa v 45. členu SKPgd. Nobena od navedenih kolektivnih pogodb, ki so veljale v spornem obdobju, ni določala, da se lahko povračilo materialnih stroškov v zvezi z delom zniža, temveč se je znižala lahko le plača. Materialni stroški so namreč dejanski stroški, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela in jih je delodajalec dolžan povrniti delavcu. Seveda je pri tem dolžan upoštevati, kot opozarja sodišče prve stopnje, Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93, 43/94, 62/94, 7/95, 5/98). Vendar v tem individualnem delovnem sporu ni sporna sama višina obračunavanja stroškov v zvezi z delom, temveč obseg povračila teh stroškov. Pri tem pa, kot je bilo že navedeno, tožena stranka ni imela prav nobene pravne podlage, da je obseg povračil stroškov znižala.

Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da je pravna podlaga za znižanje povračila materialnih stroškov podana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je namreč ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi upravičena do višine povračila v skladu s SKPgd in kolektivno pogodbo dejavnosti, saj mora delodajalec delavcu povrniti stroške najmanj v višini, določeni z navedeni kolektivnimi pogodbami. Določbe navedenih kolektivnih pogodb ne veljajo le za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornotmi, kar pa tožnica ni bila. Zato določb v pogodbi o zaposlitvi in aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki urejajo pravice delavca slabše, kot je to določeno v SKPgd in kolektivni pogodbi dejavnosti, ni mogoče upoštevati. Kolektivne pogodbe ne smejo določati manj pravic, kot jih določa zakon (3. odst. 86. člena ZTPDR), enako pa velja tudi za razmerja med nižjimi kolktivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi. To preprosto pomeni, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita le za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba in ne za manj, kot zmotno meni tožena stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ne gre za denarni zahtevek in da zato ni dopustno direktno sodno varstvo v smislu 2. odst. 83. člena ZTPDR. V tem individualnem sporu gre namreč za čisto denarno terjatev, saj tožnica uveljavlja povpračilo meterialnih stroškov v zvezi z delom v polnem znesku. Podlaga za njen zahtevek pa je podana v kolektivnih pogodbah, ki zavezujejo toženo stranko.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki naj bi se kazala v tem, da je sodišče prezrlo določbo v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, da je tožnica upravičena prevoziti največ do 2.100 km mesečno oz. 2.700 km mesečno. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je delavec upravičen do povrnitve materialnih stroškov v zvezi z delom. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pri toženi stranki kontrolirali število prevoženih kilometrov in pri tožnici ni bilo nikoli ugotovljeno, da bi zapisala večje število km, kot jih je dejansko opravila. Glede na tako ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica upravičena do povračila stroškov za vse opravljene kilometre, ki jih je opravila v zvezi z delom. Zato so pritožbene navedbe o zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnice na pritožbo pa k razrešitvi pritožbe ni pripomogel.