Jedro

Pritožnik mora protispisnost ne le konkretizirati (navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša), pač pa tudi pojasniti, kateri listini nasprotuje in na katerih mestih se razlikuje sodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2008 do plačila. Pravdne stroške v višini 28,74 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvemu sodišču. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da je sodba pomanjkljiva, izrek v nasprotju z razlogi sodbe o vsebini listin in brez razlogov o odločilnih dejstvih. Prvemu sodišču očita, da ni presojalo izpovedbe tožnika, kako se je vključil v kolono vozil in kako je tedaj vanj z veliko hitrostjo trčil zavarovanec tožene stranke. Slednji je po pritožnikovem mnenju prevozil rdečo luč. Ponavlja tožbene navedbe v zvezi z izročitvijo zavarovalnega kupona, da je zavarovanec krivdo priznal in da se mu je mudilo na delo. Prav tako ni bila presojena izpovedba priče A.K., ki je potrdila tožnikovo izpovedbo. Če je za vozila v smeri proti H. gorela zelena luč, je logično, da je za vozila v nasprotno smer gorela rdeča luč. Zavarovanec tožene stranke jo je prevozil in s tem kršil 119. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Tožnik se je zanesel na semafor, na katerem je v času zavijanja gorela zelena luč. Pričakoval je, da bodo tudi drugi udeleženci prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Nasprotno ravnanje zavarovanca tožene stranke je bilo popolno presenečenje. Nerazumno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral kljub temu paziti na vozila, ki bi prihajala z njegove leve strani. Ni obrazloženo, zakaj je sodišče verjelo A. K., čeprav so tožnik in priča A. K. izpovedala drugače. Do navedenih dokazov se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo načela v 2. čl. ZVCP, po katerem smejo udeleženci v cestnem prometu pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o varnosti v prometu. Napačno je uporabilo tudi 154. čl. OZ, saj je tožnik dokazal protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo in odgovornost tožene stranke.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti v 1. odst. 443. čl. ZPP. Po 1. odst. 458. čl. istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba sicer izrecno ne uveljavlja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar posredno, preko navedb o bistvenih kršitvah določb postopka, graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasno in obrazloženo ugotovilo potek prometne nezgode, ne more prerasti v uveljavljeno postopkovno kršitev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ima izrazito funkcionalen značaj in je podana le takrat, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

Kršitev 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP je podana zgolj takrat, ko sodbe zaradi napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba pa vsebuje vse sestavine in je razumljiva. Odločitev iz izreka je v obrazložitvi jasno, izčrpno in logično obrazložena. Pritožbena graja, da sodišče ni sledilo izpovedbi tožeče stranke in da se do njegovih navedb ni opredelilo, je zmotno. Do vseh bistvenih navedb pritožnika se je sodišče opredelilo in pri razčlenjevanju dejanskega stanja strukturirano opredelilo, katerim tožnikovim navedbam sledi in v katerem delu ne. Pri tem je v razlogih na strani 5 in 6 sodbe obrazložilo, zakaj glede prometne signalizacije in dejstva, da zavarovanec tožene stranke ni prevozil rdeče luči, kot v pritožbi vztraja pritožnik, bolj verjame izpovedi zavarovanca tožene stranke kot tožniku. Sicer pa tudi pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo prepričanje, da je zavarovanec tožene stranke prevozil rdečo luč, posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Kot je bilo že povedano, pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. Tudi ostale pritožbene graje so dejansko pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Sodišče torej v razlogih sodbe o vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Poleg tega je za takšno kršitev potrebno dokazati vzročno zvezo med protispisnostjo, ki mora biti konkretna in nedvoumna. Na omenjene kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je trditveno breme na stranki, ki takšno kršitev uveljavlja. Pritožnik mora kršitev ne le konkretizirati (navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša), pač pa tudi pojasniti, kateri listini nasprotuje in na katerih mestih se razlikuje sodba. Pritožba takšne konkretizacije ne vsebuje. Navedbe so zgolj pavšalne, kar pomeni, da pritožnik svojega trditvenega bremena ni zmogel. Pritožbeno sodišče pa protispisnosti ne ugotavlja oziroma je niti ne najde. Pri protispisnosti gre za napako povsem tehnične narave, pritožba pa skuša tudi preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v tem pritožbenem postopku ni dopustno.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožeča stranka vidi v neupoštevanju 2. člena ZVCP, je le navidezen in v svojem bistvu pomeni nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V odgovor na pritožbeno naziranje pa je treba pojasniti, da vsi udeleženci v prometu lahko pričakujejo, da se bodo ostali udeleženci vedli v skladu s predpisi o varnosti v cestnem prometu. To torej velja tudi za zavarovanca tožene stranke, kot je v razlogih na strani 5 pravilno poudarilo že prvo sodišče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je tožeča stranka vedela, da se iz stranske ceste vključuje na prednostno ceno. Zato bi se v skladu s 44. čl. ZVCP morala prepričati, da sta oba vozna pasova prazna. Ker tega po ugotovitvah prvega sodišča ni storila, je ravnala v nasprotju s pričakovanji zavarovanca tožene stranke, zato so pritožbena stališča glede zmotne uporabe omenjenega določila ZVCP napačna.

Neutemeljene so tudi pritožbene graje o zmotni uporabi 154. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Po ugotovitvah prvega sodišča sta bila v obravnavani prometni nezgodi z motornima voziloma udeležena tožnik, ki se je vključeval s stranske na prednostno cesto, in zavarovanec tožene stranke, ki je pripeljal po prednostni cesti. V nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s svojo krivdo, če je krivda obojestranska (2. odst. 154. čl. OZ). Če pa je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odst. 154. čl. OZ).

Prvo sodišče obojestranske krivde voznikov ni ugotovilo. Odločitev je pravilna. Po njegovih ugotovitvah je cestnoprometne predpise kršil zgolj tožnik, saj se je s stranske ceste nepravilno vključil v promet na glavno cesto (kršitev 44. čl. ZVCP). Na strani zavarovanca tožene stranke ni ugotovilo kršitev cestno prometnih predpisov. Tožnikove trditve o prekoračeni hitrosti (kršitev 32. čl. ZVCP) so namreč ostale nedokazane. Zavarovanec tožene stranke je po prednostni cesti pripeljal v okviru dovoljene hitrosti, nesrečo pa bi lahko preprečil kvečjemu, če bi vozil z bistveno manjšo hitrostjo (počasneje kot 25 km/h) od dovoljene (50 km/h). Glede na take dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ne more biti dvoma o pravilnosti odločitve, da je za nezgodo odgovoren izključno tožnik. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki naj bi mu jo plačala tožena stranka za svojega zavarovanca (1. odst. 965. čl. OZ in 20. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu) je glede na take dejanske ugotovitve ob pravilni uporabi 1. odst. 154. čl. OZ v zvezi s 1. odst. 131. člena istega zakona pravilno zavrnjen.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP v zvezi s 5. odst. 458. čl. istega zakona).