Jedro

Zasebne lastnine na kanalizaciji zakonodaja ne prepoveduje. Zasebni del kanalizacije ne postane javna kanalizacija zgolj na podlagi dejstva, da je nanj priključenih več koristnikov.

Ker predstavlja kanalizacija stvar, gradnjo, veljajo za razmerja v zvezi z njo določila ZTLR.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je leta 1987 naročila in plačala izgradnjo spojnega kanala kanalizacije od jaška ob pločniku Ulice ..., po meji parcel št. 1199 in 1198 k.o..., na kateri imata toženki pravico uporabe, pa naprej proti vzhodu do S-kanala. Ker sta se na spojni kanal priključila še tožnica in sosed toženk z nasprotne strani ulice, je na ta kanal priključenih sedaj več koristnikov ter zato tožnica zahteva s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da se spojni kanal šteje za javno kanalizacijo in da je zato tožena stranka dolžna izročiti njej to kanalizacijo v upravljanje. Sodišče prve stopnje je postavljenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženk zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili toženki revizijo zaradi razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagali, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne ali pa naj se sodbi razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je bilo potrebno ob gradnji prizidka nujno potegniti priključek od soseda ter je tožena stranka zgradila priključek kot začasno rešitev za zaščito lastne nepremičnine ter je tožnica že takrat obljubljala, da bo naredila odvod fekalij in meteornih vod za vse objekte. Zato ne gre za nikakršno kanalizacijsko napravo javnega značaja, ne glede na število koristnikov. Pomembno za rešitev spora je, da je bila naročnica in plačnica izvedbe sporne kanalizacije tožena stranka, da zakonodaja ne izključuje lastninske pravice na kanalizacijskih napravah in da občinski odlok ne more posegati v lastninska razmerja. Sporna odločitev pomeni podržavljanje zasebne lastnine v nasprotju z zakonom. Taka odločitev zato nima pravne podlage.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Tožbeni zahtevek, ki sta mu sodišči prve in druge stopnje ugodili, vsebuje ugotovitveni del (po katerem je spojni kanal javna kanalizacija) in dajatveni del (po katerem sta toženki dolžni podpisati zapisnik o predaji spojnega kanala v upravljanje tožnici). Celotno odločitev sta sodišči nižjih stopenj utemeljili z ugotovitvijo, da se v spojni del kanalizacije stekajo meteorne vode oziroma odplake več koristnikov (predzadnji odstavek razlogov sodbe sodišča prve stopnje na četrti strani in razlogi sodbe sodišča druge stopnje na zadnji strani), pravno podlago odločitve pa sta oprli predvsem na Odlok občine Novo mesto iz leta 1984. Navedena odločitev je po presoji revizijskega sodišča zmotna.

Skope dejanske ugotovitve in podatki skice (o kanalizaciji), ki niso v celoti ocenjeni, kažejo na naslednje stanje: stavbi toženk stojita ob Ulici .. v Novem mestu na terenu, ki pada v smeri bližnje reke Krke. Objekt prve toženke ima speljane odplake v jašek, ki je na skici označen z X, ki je v nadaljevanju povezan z jaškom, v katerega so speljane odplake objekta druge toženke, nato pa teče kanalizacija v smeri Krke. Ta del kanalizacije (ki bi bil lahko v območju obeh omenjenih jaškov hišne narave), ni sporen. Sporen je spojni kanal, ki povezuje jašek ob pločniku Ulice ... (označen na skici s krožcem), v katerega so speljane odplake objekta z nasprotne strani Ulice ... in meteorne vode z omenjene ulice in nižje ležeči že opisani jašek z označbo X na skici. Med postopkom je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je spojni kanal zgradila tožena stranka.

Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da gre v tem primeru za "naprave, ki služijo za odvajanje in čiščenje odpadnih voda več koristnikov (prvi odstavek 1. člena Odloka), torej kanalizacijske naprave javnega značaja in (da) je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen". Po presoji revizijskega sodišča je bilo pravno izhodišče nižjih sodišč, da je odločitev o sporu odvisna zgolj od dejstva, da kanalizacija služi več koristnikom, zmotno in kar je imelo za posledico, da niso bile ugotovljene vse za pravilno odločitev potrebne okoliščine. Revizijsko sodišče je moralo zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP pravnozmotni sodbi sodišč nižjih stopenj razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Kot je že spredaj pojasnjeno, se s tožbenim zahtevkom ugotavlja, da je spojna kanalizacija javna in da sta zato (to je v posledici te ugotovitve) toženki dolžni podpisati zapisnik o predaji navedenega kanala v upravljanje tožeči stranki. S tako odločitvijo - da je spojna kanalizacija javna - je bil zavrnjen ugovor toženk, da je njuna zasebna last in pomeni odločitev o domnevni lastninski pravici toženk. Taka odločitev pa ne more biti utemeljena zgolj na podlagi ugotovitve, da kanalizacija služi tudi drugim. Namreč v načelu velja, če kdo nekaj novega ustvari, pridobi s tem lastninsko pravico po zakonu (21. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Lastninsko pravico pa je mogoče izgubiti le na način, ki ga določa zakon (7. člen ZTLR). Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) namreč zagotavlja med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami tudi pravico do zasebne lastnine (33. člen), zakon pa določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (prvi odstavek 67. člena URS). V takem duhu je potrebno razlagati tudi zakonske in podzakonske akte, ki zadevajo stvarnopravna razmerja nasploh. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da zakonodaja v času, ko je bila kanalizacija zgrajena, ni izključevala lastninske pravice na vodnih oziroma kanalizacijskih napravah in tega tudi sedaj ne prepoveduje ter občinski odlok ni mogel posegati v lastninska razmerja. V času graditve napeljave veljavni Zakon o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82, naprej ZKD), je odvajanje odpadnih in padavinskih voda iz naselij, ki obsega zbiranje, odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz gospodinjstev, industrije in drugih uporabnikov v naselju ter odvajanje padavinskih voda v naseljih, štel med komunalne dejavnosti, ki so posebnega družbenega pomena. ZKD je nadalje določal, da s komunalnimi objekti in napravami gospodarijo komunalne organizacije oziroma krajevne skupnosti v skladu z njihovo naravo in namenom, pri čemer gospodarjenje zajema tudi gospodarno izkoriščanje komunalnih objektov itd., pri čemer pa je očitno izhajal iz namena tedanjega zakonodajalca, da družba preskrbi komunalne naprave, ki so tudi izvirno družbena lastnina. Ker zakonodaja v času izgradnje spojnega kanala ni prepovedovala lastninske pravice državljanov na takih napravah in tega tudi sedaj ne, zakonodaja pa tudi posebej ne ureja načinov pridobitve ali razpolaganja s takimi napravami, je potrebno upoštevati pri odločanju o sporu, kolikor posega v lastninskopravna razmerja, tudi ZTLR.

Za pravnopravilno ocenjevanje spora so pomembna tudi določila sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih javnih službah - Uradni list RS, št. 32/93, dalje ZGJS). Po določilu 76. člena tega zakona ne postanejo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ... lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljane, če so bila zgrajena oziroma pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni zajet v 68. in prvem odstavku 72. člena zakona (ki se v tem primeru ni zatrjeval). Tako je ugotoviti, da toženki morebitne lastninske pravice na spojnem kanalu zgolj zaradi priključka koga drugega, kakšna drugačna podlaga pa se ni zatrjevala, nista mogli izgubiti. Ugotovitev, da je spojna kanalizacija javna, predstavlja poseg v lastninsko pravico toženk, saj taka odločitev toženkama ne priznava več lastninske pravice na spojnem kanalu (tako kot ne bi zasebne lastnine na poti dopuščala na primer ugotovitev, da je pot javna).

Po povedanem torej za odločitev o sporu ne zadostujejo zgolj ugotovitve, da sporno kanalizacijo uporablja več koristnikov.

Predlagani dokazi (pogodba o gradnji kanalizacije, gradbeno dovoljenje, skica kanalizacije, izvršeni priključki in podobno) so vključevali tudi določeno dejansko podlago, na katero je opozorilo že sodišče druge stopnje z razlogi na zadnji strani svoje odločitve (ki pa sicer niso izčrpni in pri odločanju niso bili upoštevani).

Kanalizacija je gradnja (ki ima lahko vhodni in izhodni priključek, kadar ne gre za hišno kanalizacijo) in je lahko nujna sestavina določenega kanalizacijskega sistema. Ker glede na dosedanje ugotovitve spojni kanal ne predstavlja hišne kanalizacije toženk, zgradila pa ga je tožena stranka in sta nanj priključena vsaj tožnica in sosed preko ulice, bodo pravno pomembni razlogi, zakaj je tožena stranka kanal zgradila na svoje stroške in na kakšni podlagi ga je priključila na jašek ob pločniku (ki je očitno del javne kanalizacije), ko se vendar njena hišna kanalizacija odteka v nasprotni smeri, kot pa je ta priključek. Vrsto ugotovitev, na katere je opozorilo že sodišče druge stopnje na zadnji strani razlogov svoje odločitve (a ki niso bile upoštevane pri odločanju) in nadaljnje, predvsem v zvezi z izgradnjo spojnega kanala, bo potrebno v nadaljnjem postopku pojasniti in pravno oceniti. Pri ponovnem odločanju bo potrebno upoštevati, da vsebuje tožbeni zahtevek dva zahtevka (ugotovitvenega in dajatvenega), ki nimata nujno iste pravne podlage in da je termin upravljanje (ki terja opredelitev) drugačen po določbah ZTLR (na primer 15. člen) kot je termin gospodarjenje po določbah sedaj razveljavljenega ZKD. Oceniti pa bo potrebno tudi v tožbenem zahtevku naveden zapisnik, ki ga ni v spisu. Po dopolnitvi postopka v navedenih smereh pa naj se ponovno odloči o sporu.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.