Jedro

Podelitev doktorskega naziva ni ustavno zagotovljena človekova pravica in se sodišču ni bilo treba ukvarjati z uravnoteženjem nasproti si stoječih ustavnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku osmih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (tožnica) je od tožene stranke (toženka) zahtevala plačilo še neplačanega dela šolnine za doktorski študij. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo: toženko je obvezalo, da tožnici plača 913,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2018 dalje do plačila ter 396,84 EUR stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in vrne v novo sojenje; v obeh primerih naj stroške naloži v plačilo tožnici. Uvodoma navaja, da je odločitev z dejanskega zornega kota bistveno podhranjena in posledično zmotna, po materialnopravni plati pa napačna. Za nameček je sodišče pravo in resnično pogodbeno voljo pravdnih strank ugotovilo v nasprotju s procesnim gradivom in ne da bi dobilo vpogled v to, kakšna je bila pogodbena volja tožeče strani. S tem je ne le zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pač pa je poseglo tudi v pritožničino pravico do izjavljanja ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je njeni izpovedbi pripisalo drugačno vsebino od dejansko podane.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je zaključke o tem, kaj naj bi se pravdni stranki v resnici dogovorili glede šolnine, vezalo na vsebino pogodbe, saj pisna pogodba ni bila sklenjena. Je pa dejstvo, da je obstajalo neko pravno poslovno razmerje, katerega vsebina je bila povezana z izvedbo podiplomskega doktorskega študija in tudi plačila zanj. Resnične pogodbene volje pogodbenih strank sodišče ni moglo ugotoviti, ker je zaslišalo le eno pogodbeno stran. Dogovor je bil, da bo, ko bo plačala za odobreno temo doktorske disertacije, plačala le še znesek za storitve, povezane z zagovorom in promocijo v doktorat znanosti, ko bo izveden zagovor. Ni pristala, da bo tožnici plačala za neizvedena študijska dejanja. Tožnica ima položaj močnejše pogodbene stranke in bi moralo sodišče skladno s 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ) varovati njo kot šibkejšo pogodbeno stranko. Dejstvo, da ni podpisala pogodbe, ki ji jo je v podpis ponudila tožnica, in njena izpovedba dokazujeta, da se ni zavezala, da bo plačala štiri obroke šolnine, predvsem pa se ni zavezala, da bo plačala nekaj, česar ni dobila. To utemeljuje tudi pravilo iz 84. člena OZ. Ko je zaprosila za oprostitev plačila šolnine in za obročno odplačevanje, je mislila na oprostitev plačila dveh obrokov šolnine. Enostransko sestavljeni dopisi tožnice niso mogli spremeniti predhodno dogovorjenega, da bo plačala dva obroka šolnine.

Plačilu dela šolnine pa se upira tudi zato, ker tožnica ni izpolnila tistega dela dogovorjenih obveznosti, ki so predstavljali kavzo dogovora, to je zagovor, promocija in pridobitev naziva doktorica znanosti. Tožnica je s protipravnim ravnanjem povzročila položaj, ko odločitve, da se doktorska naloga vrne v dopolnitev oziroma popravo, kar bi bilo glede na vsebino mnenj, ki so jih o vsebini disertacije podali člani mentorske komisije, upravičeno in pošteno, sploh ni bilo mogoče sprejeti. Zaradi preseženega roka za izdelavo mnenja glavnega mentorja in iztekajočega se roka za zaključek predbolonjskih doktoratov, za to ni bilo časa in je zato tožnica neobrazloženo, arbitrarno zavrnila njeno disertacijo. Sodišče je bistveno predimenzioniralo ustavno zagotovljeno avtonomijo univerze in njenih članic. Moralo bi z upoštevanjem danih okoliščin oblikovati pravilo o sobivanju pravic (praktična konkordanca). Načelo pravičnosti in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) prevlada nad pravico fakultete, da v postopku presoje doktorske disertacije odloči neodvisno oziroma, kot v danem primeru, v nasprotju z mnenji članov komisije za ocenjevanje disertacije. Senat tožnice je brez enega samega argumenta razvrednotil tisto, kar večinsko izhaja iz mnenj članov komisije za ocenjevanje doktorske disertacije. Nerazumljivo je, da sodišče takega ravnanja tožnice ni subsumiralo pod pravna standarda zlorabe oziroma prekoračitve pooblastil. Vztraja, da so izpolnjeni vsi elementi zakonskega dejanskega stanu zakrivljene nezmožnosti izpolnitve iz 117. člena OZ.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Opozarja, da je plačilo šolnine za doktorski študij zakonska obveznost. Toženka se je zavedala, da je njena doktorska disertacije nedokončana in neustrezna, pa jo je oddala v potrditev senatu; s tem je nase prevzela tveganje, da bo disertacija zavrnjena brez možnosti poprave. Ustavne kategorije si v konkretni zadevi sploh ne konkurirajo. Vsi razlogi za neuspešen doktorski študij so bili izključno na strani toženke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Gre za t. i. spor majhne vrednosti (SMV), saj tožbeni zahtevek ne presega 2.000 EUR. V postopkih v SMV sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka ter omejeno načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka). Pritožbeno sodišče zato upošteva na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in ne odgovarja na (itak le pavšalne) pritožbene očitke o relativnih kršitvah postopka.

6. Absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi po mnenju pritožbe sodišče storilo s tem, ko naj bi izpovedbi toženke pripisalo drugačno vsebino od dejansko podane. V povzetku izpovedb toženke (točke 18 do 20 in 22 izpodbijane sodbe) ni nobenih razhajanj med tem, kar je toženka povedala na naroku in zapisanim. Je pa sodišče njene izpovedbe drugače ocenilo, kot toženka želi, da bi jih, kar pa ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tudi toženkina pravica do izjave ni bila kršena. Sodišče prve stopnje jo je na naroku zaslišalo in v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse njene za presojo relevantne navedbe. S sklicevanjem na nezaslišanje nasprotne stranke pritožnica že po naravi stvari ne more uspeti. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnica svoje navedbe dokazala z listinami, ki jih je vložila v spis, zato za zaslišanje ni bilo razloga.

8. Glede na podano trditveno in dokazno podlago ter ugotovitve prvostopenjskega sodišča je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Čeprav toženka ni podpisala pogodbe o podiplomskem doktorskem študiju, ki ji jo je v podpis predložila tožnica, sta pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Kot navaja tudi pritožnica, je vsebina njunega razmerja dogovor o doktorskem študiju. Ta ni brezplačen, po ugotovitvah izpodbijane sodbe se je toženka tega zavedala. Plačilo šolnine za doktorski študij ima podlago v 77. členu Zakona o visokem šolstvu, natančneje se določi s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru je to Pravilnik o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu (Pravilnik). V 2. členu Pravilnika je določeno, da državljani Republike Slovenije plačujejo šolnino za podiplomske študijske programe. Ravno načelo enakosti, na katerega se sklicuje pritožnica, zahteva, da tudi ona, tako kot ostali državljani Republike Slovenije, plača šolnino za doktorski študij. Višina šolnine je, skladno s Pravilnikom, določena v ceniku, ki ga je tožnica objavila in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka z višino šolnine in pogoji plačila seznanjena. Ugotovilo je tudi, da je med toženko in tožnico prišlo do drugačnega dogovora o višini plačila šolnine. Tožnica je namreč delno ugodila prošnji toženke za oprostitev plačila šolnine in ji jo znižala za toliko, kot znašajo honorarji treh članov komisije (od štirih), ki so se honorarju odpovedali.

9. V točkah 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče na podlagi presoje listin v spisu zaključilo, da iz njih povsem jasno izhaja, katerega plačila je bila toženka oproščena ter koliko in kdaj bi morala plačati šolnine. Pritožbeno sklicevanje na 83. in 84. člen OZ ni utemeljeno. V 83. in 84. členu OZ so pravila o razlagi nejasnih pogodbenih določil, jasnih dogovorov pa ni treba razlagati, pač pa se uporabijo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Toženka se je odločila za doktorski študij, ta je skladno z zakonodajo plačljiv, tožnica je toženko celo oprostila dela plačila s podzakonskim aktom predvidene šolnine, pisno ji je sporočila, da je oproščena prvega obroka šolnine, ostale tri obroke pa bo morala plačati. Dogovora, da bo plačala le dva obroka (pa še ta zmanjšana in v obrokih) in da bo drugi obrok plačala po uspešno zaključenem doktorskem študiju, toženka zgolj s svojo izpovedbo ni uspela dokazati.

10. Tožnica od toženke ne zahteva plačilo za nekaj, kar ni izvedla. Tožnica se toženki ni zavezala, da ji bo podelila doktorski naziv, pač pa je organizirala doktorski študij in s tem podiplomskim študentom omogočila pridobitev naziva doktorja znanosti. Svoje obveznosti je tožnica izpolnila: sprejela je toženkino prijavo doktorske disertacije, ji v podpis poslala pogodbo (toženka je sicer ni podpisala, je pa s konkludentnimi dejanji izjavila voljo za sklenitev pogodbe – 18. člen OZ), izdala je odločbo, s katero je potrdila temo za doktorsko disertacijo toženke, določila mentorja ter somentorja in rok za predložitev doktorske disertacije, rok je na prošnjo toženke večkrat podaljšala, imenovala ocenjevalce in po predložitvi doktorske disertacije izdala odločbo, s katero je predloženo doktorsko disertacijo ocenila. Senat tožnice, ki je zavrnil toženkino doktorsko disertacijo, je strokoven organ, svojo odločitev sprejme na podlagi poročil članov komisije za oceno. Odločba o zavrnitvi toženkine doktorske disertacije je obrazložena. V njej so povzetki poročil štirih poročevalcev, ki so bili imenovani za oceno disertacije. Samo en ocenjevalec je podal pozitivno mnenje in tudi toženka sama je izpovedala, da je oddala nedokončano doktorsko disertacijo. Njena razlaga, da bi jo morala tožnica pozvati, naj disertacijo popravi oziroma dopolni, nima realne podlage in je očitek tožnici, da je doktorat neutemeljeno zavrnila, zmoten.

11. Sklicevanje toženke na določila 117. člena OZ ni utemeljeno. Tudi toženka je svojo obveznost predložiti doktorsko disertacijo v določenem roku izpolnila. Sama se je odločila, da bo oddala nedokončano disertacijo. Presoja ustreznosti predložene doktorske disertacije je stvar strokovne odločitve, obveznosti pozivanja k popravi ali dopolnitvi predložene doktorske disertacije ni. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ima tožnica pri tem avtonomijo. Pogodba je bila torej, razen v delu plačila šolnine, izpolnjena, zato določila 117. člena OZ ne morejo biti podlaga za odločitev sodišča. 12. Podelitev doktorskega naziva ni ustavno zagotovljena človekova pravica in se sodišču ni bilo treba ukvarjati z uravnoteženjem nasproti si stoječih ustavnih pravic.

13. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ker so priglašeni skladno z OT, je priznalo je vse priglašene stroške. Stroške pritožbenega postopka je dolžna toženka tožnici povrniti v roku osmih dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), sicer bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).