Jedro

Pri ugotavljanju pasivne legitimacije tožene stranke v predmetni pravdi je odločilna določba petega odstavka 14. člena ZSKZ, ki določa da je Sklad pravni naslednik upravljavcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini v delu, ki se nanaša na kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, ki so bili preneseni nanje.

Tožeča stranka v konkretni pravdi uveljavlja izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke (izročitev nadomestnega zemljišča oziroma plačilo odškodnine) po 3. členu pogodbe, za kar je podana pristojnost sodišč in ne upravnega organa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izročitev dela nepremičnine parc. št. 1403/3 in parc. št. 1403/4, obe k.o. X. v last in posest. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 7.934,57 EUR ter na plačilo letnih odškodnin v času od 1997 do 2011, za vsako leto po 23,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo 1.314,37 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del (1. točka izreka) prvostopenjske sodbe z navedbo, da je bilo med strankama doseženo soglasje o izročitvi nadomestnega zemljišča. Na soglasje volj po njenem mnenju kaže tako sklep komisije Sklada z dne 30. 3. 2000 kot tudi zapisnik sestanka pri Skladu z dne 18. 12. 2003. Ker tožena stranka predlogu za postavitev izvedenca geodetske stroke ni oporekala, določno in obrazloženo pa ni nasprotovala niti primarnemu tožbenemu zahtevku, bi moralo sodišče primarnemu zahtevku ugoditi. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu je tako sodišče odstopilo od sodne prakse in kršilo načelo dispozitivnosti in razpravno načelo. Navedbe sodišča glede neobstoja sporazuma med strankama namreč ne izhajajo iz trditev in ugovorov tožene stranke. Sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, katere navedbe tožene stranke glede neobstoja sporazuma je sodišče štelo za odločilne (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče nadalje očita tudi zmotno ugotovitev materialnega prava, saj 3. člen sporne pogodbe ne določa pisnosti takega sporazuma, takšna oblika pa tudi ne izhaja iz 18. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju: OZ).

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe ter sodišču glede ugotovljene pasivne legitimacije očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da tožena stranka ni univerzalni pravni naslednik Agrokombinata KZ G., zato za obveznosti, ki izhajajo iz sporne pogodbe ne more odgovarjati, kar potrjuje tudi sodna praksa. Dodaja, da je nepremičnina v upravljanje sklada prišla leta 1993 na podlagi zakona, in sicer neodplačno. L. m. d.d. tako od leta 1993 niso več bile zavezane plačevati odškodnine. Ker so to kljub temu storile, to ne more iti v škodo toženi stranki, ki s takšnimi plačili ni bila seznanjena niti jih ni naknadno odobrila. Meni, da so izročiteljeve nepremičnine v družbeno lastnino prišle neodplačno, zato so bili na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji izpolnjeni pogoji za vložitev zahtevka po teh predpisih. Tožnica tako s predmetnim zahtevkom želi zaobiti predpise, ki urejajo denacionalizacijo, saj je prekluzivne roke po teh predpisih že zamudila. Glede na to, da sporna pogodba zgolj nadomešča odločbo o arondaciji, bi bil za odločanje v konkretni zadevi pristojen upravni organ in ne sodišče. Sodba v tem delu nima obrazložitve, zato ne zadosti zahtevam iz 22. člena URS. Dodaja, da sporna pogodba tudi sicer krši načelo enake vrednosti dajatev, kar bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati.

4. Pritožbi sta bili v odgovor vročeni tožeči in toženi stranki, ki sta odgovor podali in predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta pravna prednika tožeče stranke, J. in J. B. (izročitelj), z Agrokombinatom KZ G. (prevzemnik) dne 4. 6. 1964 sklenila pogodbo (priloga A1, v nadaljevanju: pogodba), s katero sta pravna prednika tožeče stranke na Agrokombinat KZ G. prenesla zemljišče s parc. št. 1979/11, k.o. X., ki je tako postalo družbena lastnina, prevzemnik pa se je v 3. členu pogodbe zavezal, da bo najkasneje v petnajstih letih od sklenitve pogodbe prepustil izročitelju v last in posest drugo ustrezno zemljišče, v nasprotnem primeru (če sporazum o nadomestnem zemljišču ne bo dosežen) pa mu plačal odškodnino. Ker je odločitev o pritožbi tožnice odvisna od odgovora na navedbe, ki jih v svoji pritožbi uveljavlja tožena stranka, velja najprej odgovoriti slednji. Tožena stranka namreč vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije ter uveljavlja pristojnost upravnega organa in ne sodišča. 7. O pritožbi tožene stranke:

8. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je predmet pogodbe, ki sta jo leta 1964 sklenili J. in J. B. in Agrokombinat KZ G., nepremičnina, katere status je bil ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Uradni list RS, št. 10/1993 s spre., v nadaljevanju: ZSKZ) v letu 1993 tak, da je 14. člen ZSKZ zanje narekoval prehod v last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije po samem zakonu. Te odločilne okoliščine pritožnica ne izpodbija, pri čemer tudi ni spora o tem, da so bile pred Skladom kot imetnice uporabe vpisane L. m., pred njimi pa Agrokombinat KZ G.. Pri ugotavljanju pasivne legitimacije tožene stranke v predmetni pravdi je tako odločilna določba petega odstavka 14. člena ZSKZ, ki določa da je Sklad pravni naslednik upravljavcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini v delu, ki se nanaša na kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, ki so bili preneseni nanje. Navedeno določbo je potrebno razlagati tako, da Sklad odgovarja tudi za vse obveznosti, nastale v zvezi s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, ki so nanj prenesene po 14. členu ZSKZ (1), torej tudi obveznosti, ki so jih glede tovrstnih nepremičnin prevzeli njegovi pravni predniki. Pasivna legitimacija je tako podana.

Za presojo v tej zadevi ni nadalje pravno pomembna siceršnja praksa sodišč (2) pri presoji pogodb, sklenjenih namesto arondacijskih odločb po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 s spre.), ki takšne pogodbe v določenih primerih šteje za vsiljene s strani ene pogodbene stranke in jih razlaga kot grožnjo v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/1991 s spre., v nadaljevanju: Zden) (3). Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v odločbi P 103/2000 z dne 29. 3. 2006, (ki v tem delu ni bila izpodbijana s pritožbo) tožnica ni upravičenka do denacionalizacije po določbah 3. in 4. člena ZDen, saj je bila sporna pogodba sklenjena v letu 1964, kar je po razglasitvi Ustave SFRJ z dne 7. 4. 1963, premoženje pa njenim pravnim prednikom tudi ni bilo podržavljeno neodplačno, kar predstavlja materialni zakonski pogoj za vračanje. Tožeča stranka tako sama izključuje možnost uveljavljanja zahtevka po 5. členu ZDen, saj navaja, da je bila pogodba sklenjena v interesu obeh pogodbenih strank, na kar kaže tudi njena odplačnost. Tako Agrokombinat KZ G. kot tudi L. m. sta namreč redno plačevala letno odškodnino, dogovorjeno v 5. členu pogodbe. Tožeča stranka tako v konkretni pravdi uveljavlja izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke (izročitev nadomestnega zemljišča oziroma plačilo odškodnine) po 3. členu pogodbe, za kar je podana pristojnost sodišč in ne upravnega organa. Nedovoljena je nadalje pritožbena navedba, da sporna pogodba predstavlja kršitev načela enakovrednosti dajatev. Tožena stranka namreč ni izkazala, zakaj se na tovrstni razlog ni mogla sklicevati prej, kar je po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevana pritožbena novota.

9. O pritožbi tožeče stranke: Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva izročitev drugega ustreznega zemljišča, pravilna. Tretja točka pogodbe sicer določa obveznost prevzemnika, da najkasneje po preteku petnajstih let od sklenitve pogodbe izročitelju v last in posest izroči ustrezno zemljišče kot nadomestilo za prepustitev zemljišča izročitelja v arondacijski sklad. Vendar pa ta obveznost prevzemnika zavezuje le, če glede ustreznega zemljišča z izročiteljem doseže sporazum. Če ne, dolguje izročitelju ustrezno odškodnino. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica izročitve drugega ustreznega zemljišča ne more zahtevati neposredno na podlagi pogodbe. Ta pravica bi ji pripadala le, če bi z prevzemnikom oziroma njegovim pravnim naslednikom sklenila sporazum, ki ga predvideva 3. točka pogodbe, česar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala (dokazno breme, da je bil takšen sporazum dejansko sklenjen, je bilo na njeni strani). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da takšnega sporazuma ne moreta predstavljati niti zapisnik Sklada z dne 18. 12. 2003 (priloga A27) niti sklep komisije o razdelitvi kmetijskih zemljišč z dne 30. 3. 2000 (priloga A9). Takšen sporazum bi bil lahko podan le, če bi ga sklenila upravičena oseba (zakoniti zastopnik toženca), vsebovati pa bi moral tudi določen predmet obveznosti (natančna označba nepremičnine, ki se tožnici daje kot nadomestno zemljišče). Da bi moral biti takšen sporazum sklenjen v pisni obliki izhaja iz 52. člena OZ, ki strožjo obličnost predvideva za vse pogodbe, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini. Ustna pogodba bi tako zadostovala le, če bi dejansko prišlo do njene realizacije (izročitve nepremičnine v last in posest - 58. člen OZ), kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Ker tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu o obstoju sporazuma v skladu s 3. točko pogodbe, je sodišče prve primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo ter zgolj za to ni storilo očitane kršitve načela dispozitivnosti in razpravnega načela.

10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je tožena stranka primarni tožbeni zahtevek pripoznala. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko procesno dejanje tožene stranke o tem, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Takšna izjava mora biti jasna, nedvoumna in se mora nanašati neposredno na tožbeni zahtevek, kot ga tožeča stranka uveljavlja v tožbi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah tožbenemu zahtevku nasprotovala v celoti (tako po temelju kot tudi po višini). Z izpolnitvijo terjatve, zahtevane s primarnim tožbenim zahtevkom, se tudi ni strinjala, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ravnalo v skladu z 214. členom ZPP, ki kot priznana dejstva šteje tista, ki jih stranka ne zanika. Ob tem pritožba sodišču zmotno očita kršitev 14. točke drugega odstavke 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje dovolj razlogov, ki omogočajo njen preizkus. Navedenega ne spremeni niti izjava tožene stranke na glavni obravnavi dne 25. 8. 2011, saj je le ta izrecno poudarila, da je ustrezno zemljišče tožnici pripravljena izročiti, vendar le v primeru, če bo takšna obveznost ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. V pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2011 (list. št. 172 do 175) je poleg ugovora zastaranja (ki se je tekom postopka izkazal za neutemeljen) podala tudi ugovora pasivne legitimacije in sodne pristojnosti, kar vse kaže na to, da je tožbenemu zahtevku nasprotovala v celoti, trditve tožnice pa argumentirano prerekala.

11. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbi zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnika s pritožbo nista uspela, z odgovorom na pritožbo pa nista prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijeta pravdni stranki sami (155. člen ZPP).

(1) Primerjaj Odločitev Ustavnega sodišča RS, U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. (2) Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips260/98 z dne 20. 8. 1998. (3) Po navedenem členu se za upravičenca za denacionalizacijo šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so v državno last prešle na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti.