Jedro

V konkretnem primeru je hidravlična stiskalnica stvar, ki je sama po sebi nevarna, vendar se lahko ta nevarnost z ustrezno pazljivostjo nevtralizira. Ker pa je na strani zavarovanca tožene stranke, ki je sicer imetnik nevarne stvari, podano neustrezno ravnanje, je potrebno ta primer presojati po pravilih o krivdni odgovornosti Bistveno pri ugotavljanju tožnikovega prispevka je vprašanje, ali je bil delavec pravilno uveden v delo in poučen o tem, da v stroj ne sme posegati z roko, vse dokler se izbijač popolnoma ne ustavi.

Izrek

I. Ob obravnavi obeh pritožb se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: » 1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki 7.903,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.903,54 EUR od 03. 09. 2006 do plačila, od zneska 24.703,72 EUR od 03. 09. 2006 do 25. 03. 2007, od zneska 1.014,20 EUR od 20. 11. 2006 do 25. 03. 2007, od zneska 519,60 EUR od 23. 06. 2006 do 25. 03. 2007

2. V presežku (za plačilo 7.465,70 EUR s pp) in za zakonske zamudne obresti od stroškov postopka za čas od izreka sodbe sodišča prve stopnje do poteka prostovoljnega roka za plačilo, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.100,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.«

II. V preostalem delu se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine in presodilo, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 10%, preostalih 90% odgovornosti pa je na strani njegovega delodajalca oziroma tožene stranke. Ocenilo je, da znaša primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 35.800,00 EUR, ob upoštevanju 10% prispevka tožnika pa 32.220,00 EUR. Ker je tožena stranka dne 26. 03. 2007 kot nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku že izplačala 26.976,46 EUR (revalorizirano na dan odločitve sodišča), je toženi stranki naložilo le plačilo preostanka odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je 5.243,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 09. 2006 do plačila. Od že plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo pa mora tožena stranka plačati še obresti, in sicer od 03. 09. 2006 do 25. 03. 2007. Višina premoženjske škode, ki znaša 1.873,84 EUR, sicer med strankama ni sporna, vendar je tožena stranka pri izplačilu nespornega dela odškodnine za premoženjsko škodo dne 26. 03. 2007 upoštevala 20% prispevek tožnika k nastanku škode, in tožniku nakazala le 1.534,00 EUR. Ker je sodišče tožnikov prispevek ocenilo na 10%, je toženi stranki naložilo plačilo preostanka odškodnine do 1.686,46 EUR, kolikor znaša premoženjska škoda tožnika ob upoštevanju 10% prispevka, torej 152,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25,69 EUR od 23. 06. 2006 do plačila, od zneska 126,77 EUR pa od 20. 11. 2006 do plačila. Od odškodnine, ki jo je za premoženjsko škodo že plačala, pa mora tožena stranka plačati še zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 519,80 EUR od 23. 06. 2006 do 25. 03. 2007 ter od zneska 1.014,20 EUR od 20. 11. 2006 do 25. 03. 2007. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še plačilo 538,99 EUR pravdnih stroškov, ob upoštevanju 35,11% uspeha tožnika v pravdi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe ter proti odločitvi o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče tožniku dosodi še nadaljnjo odškodnino v višini 9.973,24 EUR z obrestmi in toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka. Navaja, da je zaradi drastičnih kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, ki jih je zagrešil zavarovanec tožene stranke, vzročna zveza med kakršnim koli tožnikovim ravnanjem in nastankom poškodbe pretrgana. Zavarovanec tožene stranke ni zagotovil pravilne izvedbe dvoročnega vklopa, hidravlična stiskalnica ni bila zaščitena tako, da bi bil onemogočen poseg v notranjost stiskalnice ves čas nevarnega postopka, manjkala pa je tudi zaščita vlagalno izlagalne smeri, kar je vse potrdil tudi izvedenec. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, saj obstoji nasprotje med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba, in med vsebino posameznih listin v spisu (ugotovitve izvedenca). Pri ugotavljanju prispevka tožnika je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ni dokazne ocene o dejstvu, da pri zavarovancu tožene stranke niso obstajala prav nobena konkretna navodila, ki bi nalagala delavcu, da mora s svojim ravnanjem počakati, dokler se stroj ne ustavi, kar je izpovedala nepristranska priča J. E., ki je opravljal delo pri zavarovancu tožene stranke. Tožniku ne more iti v škodo sam poseg v notranjost delovnega stroja, saj je bil to prisiljen storiti zaradi nepravilnosti oblik obdelovancev, za katere stroj sploh ni bil namenjen. Opozorila na stroju so preveč pavšalna, saj ob njihovem doslednem upoštevanju delavec dela pri vklopljenem stroju sploh ne bi moral opravljati. Zaključek sodišča, da ne verjame tožniku, da v delo ni bil pravilno uveden, je zmoten in neobrazložen, saj to dejstvo za toženo stranko nikoli ni bilo sporno. Tožnik izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in zahteva še nadaljnjo odškodnino v višini 9.973,24 EUR. Za prestane telesne bolečine zahteva še nadaljnjih 7.900,00 EUR, za prestani strah še 300,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa še 500,00 EUR. Tožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opravilo revalorizacijo zavarovalne vsote. Na dan sklenitve zavarovalne police 01. 01. 2005 je znašala zavarovalna vsota 8.400.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju zavarovančevega prispevka pri vsaki škodi 8.350.000,00 SIT (34.843,93 EUR). Celotno zavarovalno vsoto bi bilo potrebno revalorizirati na dan izvedbe zadnjega naroka za glavno obravnavo, torej na znesek 40.384,12 EUR, in šele nato odšteti revaloriziran del že plačane odškodnine. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, saj je spregledalo, da je bila tožba vložena za znesek 53.373,84 EUR, in da je tožnik uspel v višini 33.906,46 EUR, kar pomeni, da je njegov uspeh 64% in ne zgolj 35,11 %. Sicer pa bi bilo v tako zapleteni pravdi, kjer so se številni dokazi izvajali predvsem zaradi ugotovitve temelja odškodninske odgovornosti, treba uspeh ocenjevati tako, da sodišče sešteje uspeh tožnika po temelju in uspeh po višini in končni uspeh deli z dva. V tem primeru bi uspeh tožnika znašal 77%.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se v celoti pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tožnikovega prispevka oprlo na ugotovitve izvedenca glede pomanjkljivosti, ki naj bi jih imel delovni stroj, ki pa niso v nikakršni vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Zaščita za roke pri dvoročnem vklopu in zaščita za nožno stopalko bi, kot ugotavlja tudi izvedenec, lahko preprečile slučajen vklop delovnega stroja. V tem primeru do nezgode ni prišlo zaradi slučajnega vklopa stiskalnice. Tožnik se je poškodoval na klasični stiskalnici, pri kateri ni potrebe po svetlobni zavesi, saj je gibanje stiskalnice počasno in si delavec sam ureja ritem dela. Tožnik je delo poznal, opozorjen je bil na nevarnosti, zato je očitno, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi njegovega posega v napravo še preden se je izbijač povsem ustavil. Zaključek sodišča prve stopnje o 10% prispevku tožnika je zmoten, saj tako groba kršitev predpisov o varnem delu, še zlasti 9. člena ZVZD

(2)

, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, pomeni najmanj 20% tožnikov prispevek. Tožena stranka vztraja, da predstavlja višina odškodnine, ki jo je že izplačala tožniku dne 26. 03. 2007, primerno in pravično denarno satisfakcijo. Primerna odškodnina za prestane telesne bolečine je 14.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 16.700,00 EUR, v ostalem pa sprejema sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izplačala tudi že vso odškodnino za premoženjsko škodo, saj je upoštevala 20% tožnikov prispevek k nastanku nezgode, zato je odločitev, da mora tožena stranka plačati še 152,46 EUR, neutemeljena. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o obrestih, saj bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo uporabiti 943. člen OZ

(3)

, saj je tožena stranka za ugotavljanje obstoja svoje obveznosti in višine odškodnine potrebovala določen čas in zato ni mogla priti v zamudo že 03. 09. 2006. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo tožnikov uspeh v pravdi, saj bi moralo kot osnovo za izračun vzeti tožnikov prvotni zahtevek v višini 53.373,84 EUR ali vsaj 27.136,28 EUR, nikakor pa ne zgolj 15.369,00 EUR, saj je tožnik tožbeni zahtevek skrčil šele tik pred zaključkom pravdnega postopka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbeni predlog tožene stranke pa ni utemeljen.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca A. O. ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke kot delodajalec opustil dolžnost zagotovitve brezhibne delovne opreme, saj hidravlične stiskalnice ni zaščitil tako, da bi bil onemogočen poseg v notranjost stiskalnice ves čas nevarnega postopka. Izvedenec je ugotovil, da bi moral biti dvoročni vklop stiskalnice izveden tako, da bi bilo potrebno z rokami stiskati obe tipki ves čas nevarnega gibanja stiskalnice, pri čemer bi moral imeti dvoročni vklop izvedeno prekritje obeh tipk, kar bi onemogočalo slučajen vklop stiskalnice. Takšno varovalno prekritje nad sprožilnimi tipkami bi moralo imeti tudi nožno stikalo. Pomanjkljivost stiskalnice pa je bila tudi v tem, da vlagalno – izlagalna smer ni bila zaščitena s premičnim varovalnim zaslonom ali foto zaveso oziroma svetlobno zaveso, ki bi v primeru kakršne koli prekinitve žarka na delovni strani preprečila gibanje bata stiskalnice. Nevarnost, da bi delavec z roko segel v stiskalnico, ko se ta še giblje, bi bilo mogoče odpraviti tudi tako, da bi imela stiskalnica dvoročni vklop tudi v fazi izbijanja izdelka. Vse ostale tri strani stiskalnice pa bi morale biti zagrajene z ustreznimi fiksnimi zaščitami. Pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (izvedenskega mnenja) in med samimi listinami, je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da kršitve delodajalca, da ni zagotovil, da bi bil dvoročni vklop stiskalnice izveden tako, da bi bilo potrebno z rokami stiskati obe tipki ves čas nevarnega gibanja stiskalnice, ter da bi dvoročni vklop in nožno stikalo morala imeti varovalno prekritje nad sprožilnimi tipkami, kar bi preprečevalo slučajne vklope, niso v vzročni zvezi z nastalo poškodbo tožnika. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, do poškodbe ni prišlo zaradi slučajnega vklopa stiskalnice (tako, da bi kaj padlo na dvoročni vklop ali na nožno stikalo) niti v fazi postopka, ko delavec uporablja dvoročno stikalo za vklop glave stiskalnice. Tožnik se je namreč poškodoval v fazi, ko mora z nožnim stikalom aktivirati izbijač, tako da gre spodnji del stiskalnice navzgor, kar med pravdnima strankama niti ni sporno. Ni pa mogoče pritrditi pritožbeni navedbi tožene stranke, da ni vzročne zveze med opustitvijo namestitve svetlobne zavese, ali vsaj dvoročnega stikala tudi za vklop izbijača, in nastalo poškodbo. Če bi imela stiskalnica nameščeno takšno zaveso, ki bi v primeru poseganja človeka v stiskalnico, preprečila gibanje bata stiskalnice, namreč do poškodbe ne bi moglo priti. Prav tako do poškodbe ne bi prišlo, če bi moral delavec z obema rokama držati stikalo tudi v fazi izbijanja in torej ne bi imel prostih rok. Zgolj pavšalna navedba tožene stranke, da tovrstna stiskalnica takšne svetlobne zavese ne potrebuje, ker je gibanje stiskalnice počasno in si delavec sam postavlja ritem dela, ne more izpodbiti ugotovitve izvedenca, da gre za nevaren delovni stroj, ki bi moral biti zaščiten tako, da poseg v notranjost ni možen ves čas nevarnega postopka. Tudi dejstvo, da je imela sporna hidravlična stiskalnica vsa potrebna dovoljenja ter je ustrezala predpisom in je imela nameščena varnostna opozorila (kot izhaja iz zapisnika o pregledu in preizkusu opreme, priloga B13), ne utemeljuje navedbe tožene stranke, da je bilo delo na stiskalnici povsem varno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, česar tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija, da je bila stiskalnica ustrezna le za namensko uporabo, kamor pa delo z modelom v obliki opeke, pri katerem se je poškodoval tožnik, ne spada. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke s svojimi opustitvami kršil 5. člen ZVZD, na podlagi katerega je dolžan z zagotovitvijo varnostnih ukrepov poskrbeti za varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Prekršil je tudi 4. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju: Pravilnik) (4), ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Opustil pa je tudi dolžnost, ki mu jo nalaga 7. člen Pravilnika, in sicer, da mora delodajalec v primerih, ko se je potrebno zaradi delovnega postopka z roko ali deli telesa približati nevarnemu območju, ali držati obdelovani proizvod, ali ga postavljati v nevarno območje, ali jemati iz njega, zagotoviti uporabo delovne opreme (pomožno ročno orodje ali mehanične naprave) za prijemanje oziroma vlaganje, obračanje, jemanje, ipd. V konkretnem primeru je hidravlična stiskalnica stvar, ki je sama po sebi nevarna, vendar se lahko ta nevarnost z ustrezno pazljivostjo nevtralizira. Ker pa je na strani zavarovanca tožene stranke, ki je sicer imetnik nevarne stvari, podano neustrezno ravnanje, je potrebno ta primer presojati po pravilih o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnik je dokazal, da je zavarovanec tožene stranke ravnal nedopustno in da mu je zaradi takšnega ravnanja nastala škoda. Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, za katero odgovarja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nastanku škode s svojim ravnanjem deloma prispeval tudi tožnik. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, izhaja, da je potek dela tak, da delavec po tehtanju zmesi to z rokami poravna v orodju, šele nato z dvoročnim stikalom aktivira glavo stiskalnice, ki stisne zmes v orodju in se po določenem času samodejno dvigne in postavi v začetni položaj. Delavec nato z nožnim stikalom aktivira še izbijač, ki potisne izdelek iz modela, ki ga delavec nato z rokami vzame iz stiskalnice. Do poškodbe je prišlo v fazi izbijanja izdelka, ker je tožnik z roko segel v delovno območje stroja, še preden se je izbijač ustavil, kar je potrdil tudi tožnik. Bistveno pri ugotavljanju tožnikovega prispevka je vprašanje, ali je bil delavec pravilno uveden v delo in poučen o tem, da v stroj ne sme posegati z roko, vse dokler se izbijač popolnoma ne ustavi. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe delavca J. E., da pri zavarovancu tožene stranke niso obstajala prav nobena konkretna navodila, ki bi nalagala delavcu, da mora s svojim ravnanjem počakati, dokler se stroj ne ustavi. Sodišče prve stopnje izpovedbe J. E. v zvezi s tem vprašanjem niti ni moglo oceniti, saj je izpovedal, da ne ve, ali je obstajalo konkretno navodilo, da je treba počakati, dokler se stroj ne ustavi. Izpovedal je, da je bil seznanjen z delovanjem stroja, s posameznimi navodili glede dela na stroju pa ne, kar pa ne pove ničesar o tem, ali je bil z navodili seznanjen tožnik. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnika, da v delo ni bil uveden. Njegovo izpoved sta namreč s prepričljivimi in skladnimi izpovedbami ovrgla M. O. in J. K., ki sta povedala, da je tožnik zadevnega dne na stiskalnici delal prvič, zato sta ga seznanila s postopkom varnega dela. Tožnika sta poučila o načinu dela in sicer tako, da je tožnik pred škodnim dogodkom na sporni stiskalnici v njuni navzočnosti naredil 5 do 7 poskusnih izdelkov. Oba sta poudarila, da se sme izdelek ročno odstraniti iz spodnje plošče šele, ko se stroj ustavi. Slednje pa je potrdila tudi priča M. K., vodja oddelka pri zavarovancu tožene stranke, ki je povedala, da mora delavec obvezno počakati, da se izbijač ustavi, preden poseže v stroj. Z roko je v stroj sicer mogoče poseči še preden se izbijač ustavi, vendar se s tem tvega, da pride do poškodbe. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je bil zaradi nepravilnosti oblik obdelovancev, za katere stroj sploh ni bil namenjen, prisiljen z roko poseči v stroj. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stiskalnica ni bila uporabljana namensko, vendar pa je bil tožnik prav zaradi posebne narave dela z obdelovanci nepravilnih oblik, pri katerem mora delavec z roko vzeti izdelek iz stroja, opozorjen, naj z roko ne sega v stroj, dokler se ta ne ustavi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožnik pri delu ni bil dovolj pazljiv (drugi odstavek 9. člena ZVZD) in je prekršil pravila o varnem delu in s tem drugi odstavek 14. člena Pravilnika, v skladu s katerim mora delavec delovno opremo uporabljati na tak način, da se pri njeni uporabi izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare in da pri delu ne ogroža varnosti in zdravja drugih oseb, ki se nahajajo v nevarnem območju delovne opreme.

Tožnikova soodgovornost ima za posledico zmanjšanje odgovornosti tožene stranke. Krivda zavarovanca tožene stranke je v tem, da ni poskrbel za ustrezno delovno sredstvo in njihovo uporabo, krivda tožnika pa v tem, da ni upošteval navodil za delo in je s predčasnim posegom v stroj poskušal nedopustno skrajšati potek dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikov prispevek k nastanku škode ni tako zanemarljiv, saj je kljub prepovedi z roko segel v sicer ne dovolj zaščiteno stiskalnico, zato je v tem delu upoštevalo pritožbo tožene stranke in tožnikov prispevek ocenilo na 20%, prispevek tožene stranke pa tako znaša 80%. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: V konkretnem primeru ni sporno, kakšen je obseg nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku. Sodišče prve stopnje se je pri njenem ugotavljanju v celoti oprlo na izvedenski mnenji izvedenke za plastično kirurgijo J. P. in izvedenke za klinično psihologijo T. P. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ).

Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pripada tožniku odškodnina v višini 15.000,00 EUR. Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel zmečkanje leve roke, odprt zlom 2 - 5 prsta leve roke in posledično amputacijo 2 - 4 prsta leve roke. Prestal je 2 operativna posega v splošni narkozi, 19 dni hospitalizacije, 6 obiskov pri kirurgu, RTG slikanje (2 ekspoziciji), 22 pregledov pri splošnem zdravniku, 2 pregleda pri psihiatru, pregled pri fiziatru, testiranje preostale funkcije leve roke na delovni terapiji, večdnevno protibolečinsko intervenozno terapijo, več protibolečinskih injekcij v mišico, redno jemanje antidepresivov, 14-dnevno terapijo z antibiotiki, antitetanično zaščito ter 15 kontroliranih in asistiranih fizikalnih terapij. V bolniškem staležu je bil od 05. 12. 2005 do 31. 07. 2006. Trpel je hude telesne bolečine 10 dni, občasno hude telesne bolečine 10 dni, občasno srednje močne bolečine 20 dni, občasne in pojemajoče zmerne bolečine 4 dni, nekaj mesecev občasne fantomske bolečine, še vedno pa ima občasne bolečine pri preobremenitvah in nepričakovanih udarcih z levo roko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Tožnikova poškodba spada med hude primere poškodb. Ob upoštevanju trajanja bolečin, ki se pojavljajo še danes, in številnih nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem pretrpel tožnik, znaša po mnenju pritožbenega sodišča primerna denarna odškodnina iz tega naslova 17.000,00 EUR.

Za prestan primarni in sekundarni strah je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Tožnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo intenzitete primarnega strahu, ki ga je tožnik utrpel, ko mu je 150 - tonska stiskalnica zmečkala roko. Tožnik je povedal, da se je ob nesreči na smrt prestrašil, kar je potrdila tudi izvedenka, ki je navedla, da je bil tožnikov strah na meji groze. Tožnik je prestajal tudi hud sekundarni strah, saj so bile bolečine izredno močne. Strah je postopoma izzvenel v kakšnem letu, še danes pa je tožnika strah, da bo kaj počilo, ko se približa kakšnemu stroju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pripada tožniku iz tega naslova celotna zahtevana odškodnina v višini 1.500,00 EUR.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče prenizko odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisodilo mu je 18.000,00 EUR. Tožniku je poškodba pustila hudo invalidnost, zaradi katere je trajno zmanjšano življenjsko aktiven. Težave ima praktično pri vseh higienskih in gospodinjskih opravilih, kjer je potrebno uporabljati obe roki, pri oblačenju in obuvanju ter pri hranjenju. Ne more več igrati harmonike, opravljati kmečkih opravil, upravljati z delovnimi stroji, ne zmore niti vožnje z avtomobilom. Oviran je tudi pri športu, saj ne more več igrati košarke niti boksati, s čimer se je rekreativno ukvarjal pred poškodbo. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo, da se je pri tožniku pojavila posttravmatska stresna motnja, ki je porušila ravnotežje v njegovi osebnostni organizaciji, še toliko bolj zaradi siceršnje šibkejše osebnostne organizacije z nakazanimi elementi narcisoidnosti. Za osebe s takšno motnjo je tipično, da jih izguba dela telesa bolj prizadene, saj je prizadet narcisizem, ki teži k brezhibnosti in popolnosti. Njegove psihične težave se kažejo v aktualni umski učinkovitosti in nakazani regresiji. Pri tožniku se pojavljajo simptomi anksioznosti in depresije, ki se lahko še poglobijo, če tožnik ne bo sprejel svoje trajne invalidnosti. Ob upoštevanju teh dejstev znaša po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za to obliko škode 23.000,00 EUR.

Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.600,00 EUR. Kot dokaz, da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi, je štelo, da se je pri njem pojavila posttravmatska stresna motnja. Kot je zgoraj pojasnilo pritožbeno sodišče, je takšne duševne motnje potrebno upoštevati predvsem v okviru presoje zmanjšanih življenjskih aktivnosti in ne kot duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je tožnik zaradi duševnih motenj bistveno zmanjšano življenjsko aktiven. Kljub temu pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da iznakaženost leve roke za tožnika predstavlja psihične obremenitve. V stikih z ljudmi je manj samozavesten, neprijetno mu je, ko ga ljudje gledajo in se šalijo na njegov račun. Tožnik ima zaradi poškodbe negativen odnos do sebe, počuti se izmaličenega in iznakaženega znotraj sebe. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina, ki jo je iz tega naslova prisodilo prvostopenjsko sodišče, pravično denarno zadoščenje za to obliko nepremoženjske škode.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 43.600,00 EUR, kar ustreza 47 povprečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (povprečna plača je v februarju 2010 znašala 930,01 EUR). Pritožbeno sodišče je z določitvijo takšne odškodnine ustrezno uravnovesilo obe navedeni načeli, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine, tako da se prisojena odškodnina ustrezno umešča med primerljive odškodninske zadeve (5). Ob upoštevanju 20% prispevka tožnika k nastanku škode znaša denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 34.880,00 EUR. Ker je tožena stranka dne 26. 03. 2007 tožniku iz naslova nepremoženjske škode že plačala 26.976,46 EUR (kolikor znaša revalorizirana vrednost zneska 24.703,72 EUR na dan odločitve sodišča prve stopnje), mora tožniku plačati še preostanek v višini 7.903,54 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti, in sicer za že plačani znesek 24.703,72 EUR od 03. 09. 2006 do 25. 03. 2007, za preostali znesek, ki ga je pritožbeno sodišče zvišalo na 7.903,54 EUR, pa od 03. 09. 2007 do plačila. Pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo uporabiti 943. člen OZ, saj je tožena stranka za ugotavljanje obstoja svoje obveznosti in višine odškodnine potrebovala določen čas in zato ni mogla priti v zamudo že 03. 09. 2006, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka prejela obrazložen odškodninski zahtevek dne 18. 08. 2006, s katerim je bila obveščena o nastanku škode. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je vse podatke za reševanje zahtevka prejela šele 07. 03. 2008. Ob tem, da je že 26. 03. 2007 tožniku nakazala nesporni del odškodnine, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo takšni navedbi tožene stranke. Drugega datuma, od katerega naj bi bila v zamudi, pa tožena stranka ne zatrjuje, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od dne, ko je tožnik od nje pisno zahteval, naj izpolni obveznost, oziroma od 03. 09. 2006, kot zahteva tožnik (drugi odstavek 299. člena OZ).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče najprej upoštevalo utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na podlago odškodninskega zahtevka, nato pa odpravilo še materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine. Ob tem je nazadnje delno ugodilo pritožbi tožnika (glede višine odškodnine) ter sodbo na podlagi 358. člena spremenilo, tako, da je zvišalo na prvi stopnji prisojeni znesek (kot izhaja iz izreka te odločbe). Pri tem je upoštevalo, da znaša tožnikov soprispevek 20 %.

Glede višine odškodnine za premoženjsko škodo: Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožniku nastala tudi premoženjska škoda v višini 1.873,84 EUR. Tožena stranka je dne 26. 03. 2007 tožniku že izplačala 1.534,00 EUR, pri čemer je upoštevala 20% tožnikov prispevek k nastanku škode. Ker je tudi pritožbeno sodišče ocenilo, da znaša tožnikov prispevek 20% in ne le 10%, tožena stranka iz naslova premoženjske škode tožniku ne dolguje ničesar več.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo, da mora tožena stranka od že plačane odškodnine za premoženjsko škodo plačati še zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 519,80 EUR od 23. 06. 2006 do 25. 03. 2007 ter od zneska 1.014,20 EUR od 20. 11. 2006 do 25. 03. 2007. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je obveznost plačila odškodnine za premoženjsko škodo zapadla z dnem, ko je tožniku škoda nastala (165. člen OZ). Od nastanka škode do plačila je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, zato poleg glavnice dolguje tudi zamudne obresti (378. člen OZ).

Glede revalorizacije zavarovalne vsote: Pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno opravilo revalorizacijo zavarovalne vsote, saj bi moralo na dan odločitve sodišča revalorizirati celotno zavarovalno vsoto, torej na znesek 40.384,12 EUR, in šele nato odšteti revaloriziran del že plačane odškodnine, so neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno upoštevalo, da je tožena stranka 26. 03. 2007 že plačala nesporni del odškodnine in na ta dan prvič revaloriziralo zavarovalno vsoto 8.400.000,00 SIT (oziroma, ob upoštevanju zavarovančevega prispevka pri vsaki škodi v višini 50.000,00 SIT, 8.350.000,00 SIT), določeno v zavarovalni polici z dne 01. 01. 2005. Tožena stranka je s tem, ko je izplačala del odškodnine, znižala vsoto, do katere odgovarja. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo, da je na dan izplačila nespornega dela odškodnine revalorizirana vrednost zavarovalne vsote znašala 36.690,66 EUR, revaloriziran preostanek zavarovalne vsote pa 10.662,22 EUR. Le ta preostanek je potrebno nato nadalje revalorizirati na dan odločitve sodišča prve stopnje in ne celotne zavarovalne vsote, kot zmotno zatrjuje tožnik. Na dan odločitve prvostopenjskega sodišča je revaloriziran preostanek zavarovalne vsote znašal 11.643,14 EUR, preko katerega tožena stranka za škodo, ki jo povzroči njen zavarovanec, ne odgovarja.

O stroških postopka: Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je na podlagi 154. in 155. člena ZPP ponovno odločalo tudi o stroških pravdnega postopka. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je potrebno kot osnovo za izračun stroškov vzeti tožnikov prvotni zahtevek v višini 53.373,84 EUR, saj je tožena stranka nesporni del odškodnine izplačala šele po začetku pravdnega postopka. Ker je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 34.880,00 EUR, znaša njegov uspeh v pravdi 65,35%, uspeh tožene stranke pa 34,65%. Ocene prvostopenjskega sodišča, da znašajo potrebni stroški tožnika 4.350,66 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 929,22 EUR, pravdni stranki ne izpodbijata. Ob upoštevanju uspeha obeh strank pripadajo tožniku pravdni stroški v višini 2.843,17 EUR, toženi stranki pa stroški v višini 321,97 EUR. Po medsebojnem pobotanju in ob upoštevanju, da je tožena stranka tožniku za stroške postopka že plačala 421,03 EUR (kolikor znaša revalorizirana vrednost zneska 385,56 EUR z dne 26. 03. 2007 na dan 18. 02. 2010), je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku povrniti še 2.100,17 EUR pravdnih stroškov.

Glede na to, da je pritožbeni uspeh tožeče stranke le delen, tožena stranka pa je po drugi strani utemeljeno opozorila na materialnopravno zmotno presojo njenega soprispevka, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.).

(2) Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.).

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.).

(4) Ur. l. RS, št. 101/04. (5) Prim. sodbe VS RS: II Ips 392/91, II Ips 449/94, II Ips 195/98.