Jedro

Stanje knjigovodske evidence se v celoti ujema s podatki o neporavnanih obveznostih tožnice, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in zato sodišče tožničinim pritožbenim trditvam o domnevnih plačilih neporavnanih obveznosti ne sledi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 23. 6. 2016 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 1.511,94 EUR. Izvršba se opravi z rubežem sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri A. d.d., banka pa mora od glavnic, ki so označene v tabeli posameznih obveznosti, obračunati zamudne obresti od 23. 6. 2016 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, ni poravnala v predpisanem roku. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo, ki se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Uradni list RS, št. 85/2009). Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se prvostopenjski organ sklicuje na 152. člen ZDavP-2. 2. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice potrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ uvodoma pojasnil, da je tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep navajala, da prvostopenjski organ ni upošteval vseh vplačil, oziroma da podatki niso ažurirani ter da naj zato ustrezno zmanjša višino glavnice. Drugostopenjski organ navaja, da taka pritožba tožnice ni utemeljena. Pojasnil je, da je pri odločanju izhajal iz določbe 143. člena ZDavP-2, ki določa, da prične davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Iz tabele v 4. točki sklepa je razvidno, da se tožnico terja za dolg iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike ter iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015. Drugostopenjski organ izpostavlja, da je za vsako posamezno obveznost, ki je navedena v tabeli, določen izvršilni naslov ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Prvostopenjski organ je sicer tako v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa kot tudi pod zap. št. 1 v tabeli iz 4. točke navedel stroške sklepa, ki pa so dejansko tožnici obračunani le enkrat, kot to določa 152. člen ZDavP-2. Meni, da tak zapis ni nepravilnost, ki bi imela za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa in bi ga bilo potrebno odpraviti, sklep pa ima sicer vse sestavine, kot jih zahteva 151. člen ZDavP-2. Drugostopenjski organ še navaja, da trditve tožnice, da podatki niso ažurirani, niso utemeljene, saj iz knjigovodske evidence izhajajo vsa plačila, ki jih je prvostopenjski organ upošteval pri odločanju, dejansko stanje dolga po teh evidencah pa se ujema z zneskom, ki se ga z izpodbijanim sklepom terja od tožnice. Zadnje tožničino plačilo je bilo sicer evidentirano z dnem 30. 12. 2014. Tožničine trditve so torej pavšalne in niso izkazane.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi ter postopek davčne izvršbe ustavi. V tožbi uvodoma povzema odločitev tožene stranke, nato pa navaja, da je pritožbeni organ v sklepu prvostopenjskega organa ugotovil, da je ta stroške sklepa navedel dvakrat, da pa so bili tožnici obračunani le enkrat in da ne gre za nepravilnost, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega akta. Tožnica se s tem ne strinja in meni, da ta ugotovitev kaže, da sklep ni pravilen in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjski organ bi namreč moral ob ugotovljeni nepravilnosti izpodbijani sklep odpraviti ali predlagati vsaj odpravo nepravilnosti, česar pa ni storil. 4. Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da vztraja pri obrazložitvi svoje odločitve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v odločbi drugostopenjskega organa v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

7. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu utemeljeno izhajala iz določbe 143. člena ZDavP-2, po kateri začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v rokih, ki so predpisani z zakonom. V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da znaša tožničin neporavnan dolg na dan izdaje sklepa, torej na dan 23. 6. 2016, glavnico v višini 1.456,19 EUR, zamudne obresti v višini 30,75 EUR in stroške sklepa v višini 25,00 EUR, torej skupaj 1.511,94 EUR. Tožnica je v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi sicer navajala, da tožena stranka ni upoštevala njenih plačil in da je treba tako stanje ažurirati, vendar pa sodišče soglaša z mnenjem drugostopenjskega organa, da je tako zatrjevanje pavšalno in ni z ničemer izkazano. Za razliko od tega podatki iz knjigovodske evidence, ki so v upravnem spisu, kažejo, da je bilo zadnje plačilo tožnice evidentirano dne 30. 12. 2014. Stanje knjigovodske evidence se tudi v celoti ujema s podatki o neporavnanih obveznostih tožnice, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in zato sodišče tožničinim pritožbenim trditvam o domnevnih plačilih neporavnanih obveznosti ne sledi. Teh trditev sicer tožnica v tožbi več ne uveljavlja in zato sodišče šteje, da ugotovitve tožene stranke v zvezi s tem, kot so pojasnjene v drugostopenjski odločbi, za tožnico niti niso več sporne.

8. Sodišče nadalje pojasnjuje, da se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnih naslovov, ki so določeni v 145. členu ZDavP-2. V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijani sklep sprejela na podlagi izvršilnih naslovov, ki jih navedla v tabeli 4. točke izpodbijanega sklepa, opredelila višino glavnice posameznih neporavnanih obveznosti, višino obresti od teh zneskov, obračunanih do dne izdaje izpodbijanega sklepa, datum izvršljivosti vsake posamezne obveznosti ter tudi označila, od katerih glavnic banka (kot izvrševalec sklepa o davčni izvršbi) obračunava obresti od dne izdaje sklepa do plačila. Tožena stranka tožnico terja za neporavnane obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 (zap. št. 11 in 21) ter iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (zap. št. 2 do 10, 12 do 20 in 22 do 39). Tožnica v tožbi tem izvršilnim naslovom, kot podlagi za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ne oporeka, navaja pa, da tožena stranka stroške postopka v višini 25,00 EUR od nje terja dvakrat. Te stroške je namreč tožena stranka navedla v 1. točki, enako pa še pod zap. št. 1 tabele v 4. točki, vse izreka izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je drugostopenjski organ sam ugotovil, da gre za napako in trdi, da je zaradi te napake izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti.

9. Sodišče tožničinim navedbam ne sledi. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi opredelila skupno višino tožničinega dolga tako, da je določila skupen znesek glavnice, zamudnih obresti, obračunanih do dne izdaje sklepa in stroške postopka. V 4. točki je nato v tabeli opredelila posamezne izvršilne naslove, na podlagi katerih je izdala sklep o davčni izvršbi, določila višino glavnice posameznih neporavnanih obveznosti, višino že obračunanih obresti, kot tudi opredelila, od katerih zneskov se v nadaljevanju obračunavajo zamudne obresti in od katerih ne. Res je sicer, da je tožena stranka pod zap. št. 1 navedla tudi stroške izdaje izpodbijanega sklepa kot enega od izvršilnih naslovov, vendar pa ni dvoma, da jih je upoštevala le enkrat in ne dvakrat, kot to sklepa tožnica. Seštevek dolgovanih glavnic po tabeli, to je brez stroškov izdaje sklepa, namreč znaša 1.456,19 EUR, torej toliko, kot je to navedeno v 1. točki izreka. Enako to velja tudi za seštevek zamudnih obresti. Pri stroških sklepa, kot jih je tožnica opredelila v tabeli, je še posebej določeno, da se od tega zneska nadaljnje zamudne obresti ne obračunavajo. Glede na navedeno sodišče meni, da ni dvoma, da je tožena stranka določila, da mora tožnica poravnati stroške postopka v višini 25,00 EUR, kot to določa 152. člen ZDavP-2 in ne dvakratnik tega zneska, tako kot zatrjuje.

10. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.