Jedro

Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.

Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.

Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

II.Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo izvršilni postopek (I. točka izreka). Odmerilo je stroške upnika 272,99 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je upnik z vlogo z dne 21. 1. 2026 zahteval odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov. Stroške je presojalo po posameznih postavkah obračuna izvršitelja z dne 20. 1. 2026 v višini 272,99 EUR.

2.Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je v obdobju od 21. 9. 2024 do 18. 12. 2025 redno plačeval obroke, okvirno 20,00 EUR mesečno, skupaj 284,57 EUR. Obstoj dogovorjenega režima obročnega plačevanja potrjuje SMS komunikacija ″poravnajte obrok, kot dogovorjeno z izvršiteljem‶. Obveznost je redno poravnaval po dogovorjenih obrokih, preostanek na 15. 1. 2026 je znašal 188,98 EUR, kljub temu je bil izveden ukrep, ki je ustvaril dodatne stroške 272,99 EUR, kar pomeni, da so stroški dejanja presegli oziroma dosegli preostanek obveznosti. SMS komunikacija ″obrok kot dogovorjeno‶ pri pravnem laiku upravičeno ustvari pričakovanje, da se ob rednem plačilu obrokov izogne rubežu in dodatnim stroškom. Izvršitelj ni podal jasnega opozorila, da bo kljub rednim obrokom izveden rubež z dodatnimi stroški, zaradi česar je bila povzročena situacija, v katerem je moral plačati 466,00 EUR takoj in pod pritiskom.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da z dolžnikom ni imel sklenjenega dogovora o obročnem plačilu dolga. Dogovor o obročnem plačilu dolga, ki bi imel za posledico zakonski odlog izvršbe, dolžnik lahko sklene zgolj z upnikom, ne z izvršiteljem. Dolžnik je po lastnih besedah očitno zgolj pričakoval, da takšen dogovor z izvršiteljem o neopravi izvršilnih dejanj pod pogojem redne izvedbe delnih plačil obstoji, dolžnik pa ne zatrjuje, da bi mu bilo to s strani izvršitelja izrecno povedano.

4.Dolžnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe. Ker jo je vložil po izteku zakonskega roka, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Jedro pritožbenih navedb je dolžnikovo pričakovanje, da ob rednem obročnem plačevanju okvirno 20,00 EUR mesečno od 20. 9. 2024 do 18. 12. 2025 izvršitelju ta ne bo izvedel rubeža.

7.Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja. Dvakrat je celo poskusil opraviti rubež, 9. 5. 2024 in 17. 9. 2024, vendar dolžnika ni bilo doma. Sporni rubež je opravil 15. 1. 2026 in kot izhaja iz končnega poročila izvršitelja z dne 21. 1. 2026 je upnik predlagal ponovni rubež. Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.

8.Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka. Enako velja za dolžnikove navedbe, da je sodišče seznanil z nepravilnostmi pri opravljanju izvršbe in zahteval presojo. V okoliščinah tega primera so bili upnikovi stroški za delo izvršitelja ob rubežu in z njim povezana dejanja potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ.

9.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

10.Dolžnik ni uspel s pritožbo, upnikovi stroški odgovora so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 200 točk po 7. točki tarifne št. 31 Odvetniške tarife, materialni stroški 2 %, 22 % DDV. Skupaj znašajo 149,33 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.