Jedro

Pri presoji, ali je revizija dovoljena zaradi vrednosti izpodbijanega dela (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se upošteva zgolj višina glavnice.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 23. 6. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada Nova Gorica z dne 5. 12. 2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 21. 12. 2007, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopno odločbo. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica tožeči stranki naložil plačilo davkov in prispevkov ter plačilo zamudnih obresti.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v številnih zadevah, med drugim tudi v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavanem primeru se revident v reviziji izrecno ne sklicuje na določbo drugega odstavka 83. člena ZUS-1 oziroma na nobenega od pogojev za dovoljenost revizije iz te določbe, vendar iz njegovih navedb smiselno izhaja, da uveljavlja razlog za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker je trditveno in dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti, bi moral revident zatrjevane konkretne posledice tudi izkazati. Revident pa zgolj zatrjuje, da ima odločitev prvostopnega sodišča zanj zelo hude posledice, ni pa utemeljil niti dokazal takih posledic, torej ni izkazal razlogov za njeno dovoljenost, zato revizije po tej določbi ni mogoče dovoliti.

6. Upravno sodišče Republike Slovenije je 11. 2. 2008 tožečo stranko pozvalo, da svojo tožbo dopolni tako, da navede vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je tako v dopolnitvi tožbe z dne 18. 2. 2008 navedla, da vrednost spornega predmeta znaša 21.271,75 EUR (prej 5.097.561,11 SIT).

7. Čeprav revident v reviziji ne uveljavlja razloga za dovolitev revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče presodilo, ali je morda revizija dovoljena iz tega razloga.

8. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz odločbe Davčnega urada Nova Gorica z dne 5. 12. 2003 izhaja, da je bilo revidentu naloženo plačilo davkov in prispevkov v skupni višini 18.770,59 EUR (prej 4.498.183,68 SIT) in plačilo zamudnih obresti v skupni višini 2.501,16 EUR (prej 599.377,43 SIT). Vrhovno sodišče je že večkrat (npr. tudi v sklepu X Ips 680/2008) zavzelo stališče, da se v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija tudi po tej določbi ni dovoljena.

9. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Da bi bila revizija v obravnavani zadevi dovoljena, bi moral revident natančno in konkretno navesti pomembno pravno vprašanje (glej četrti odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), česar pa ni storil. 10. Glede na navedeno je bilo treba revizijo tožeče stranke zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno.

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.