Jedro

Presoja, ali oseba ima pravni interes za sodelovanje v postopku, ne vsebuje tudi presoje utemeljenosti morebitnih ugovorov zoper gradnjo. V postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka namreč upravni organ ne presoja, ali dejansko obstajajo okoliščine, ki jih želi predlagateljica uveljavljati v obnovljenem postopku. O njih bo odločal v obnovljenem postopku, v katerem se bo predlagateljica s projektno dokumentacijo šele lahko seznanila in se izjavila o gradnji, ki je predmet gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka ugodila predlogu A.A. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-418/2012 z dne 25. 4. 2013, tožnici, za gradnjo kanalizacije v tam navedenih naseljih in sicer v obsegu, da se postopka v delu, ki se nanaša na gradnjo kanalizacije na zemljišču s parc. št. 985/3 k. o. ..., kot stranka udeležuje tudi predlagateljica (1. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je predlagateljica obnovo postopka predlagala na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ji kot lastnici sosednjega zemljišča s parc. št. 985/7 k. o. ... ni bila dana možnost varovanja svojih pravic in pravnih koristi. Navajala je, da zemljišče s parc. št. 985/3 k. o. ... deli njeno parcelo na dva dela in da je tako ozka, da nameravane gradnje ni mogoče izvesti brez posega v njeno parcelo. Navedena parcela naj tudi ne bi imela v naravi določenih meja. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka iz prvega odstavka 267. člena ZUP.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Prvostopenjskemu organu očita, da ni obrazložil, zakaj naj bi predlagateljica sploh lahko bila stranska udeleženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo obravnavane kanalizacije in iz česa izhaja predlagateljičin pravni interes za njeno sodelovanje v tem postopku. Zato meni, da prvostopenjski upravni organ ni uporabil 43. člena ZUP. Tudi iz odločbe drugostopenjskega organa naj bi bilo razvidno le, da za obstoj pravnega interesa zadoščata že objektivno dejstvo, da je zemljišče s parc. št. 985/7 neposredno sosednje zemljišču s parc. št. 985/3 k. o. ... ter dejstvo, da je slednja parcela v delu, kjer meji na parc. št. 985/7, zelo zožena, zaradi česar naj bi obstajala možnost, da bo imela načrtovana gradnja vliv na zemljišče, ki je v solastnini predlagateljice.

Tožnica meni, da je takšno stališče nepravilno. Iz njega naj ne bi bilo razvidno razlikovanje med vplivi zgrajenega objekta in fazo gradnje objekta, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Zgolj solastnišvo ali lastništvo sosednje parcele naj ne bi utemeljevalo pravnega interesa za sodelovanje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem položaja stranskega udeleženca v tem postopku. Upravnima organoma očita, da nista ugotavljala, ali ima objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, kakšen vpliv na sosednjo nepremičnino oziroma na solastninsko pravico predlagateljice na sosednji nepremičnini. Opozarja, da na pravni interes ne more vplivati velikost ali širina nepremičnine, po kateri poteka kanalizacijski vod, ker ta ni v lasti predlagateljice obnove postopka. Pojasnjuje, da kanalizacija spada med linijske gradbene objekte, za katere v gradbenem dovoljenju ni treba navesti odmika od sosednjih zemljišč. Da z gradbenim dovoljenje predvidena javna infrastruktura nima vpliva na tožničino nepremičnino utemeljuje tudi s sklicevanjem na grafični prikaz Geodetske uprave Republike Slovenije.

Podrejeno dodaja, da bi predlagateljica imela pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenje le v primeru, da bi se gradbeno dovoljenje pridobivalo za izgradnjo objekta, ki bi imel trajen vpliv na njeno lastninsko pravico in bi povzročal prepovedane imisije v smislu 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Meni, da sta upravna organa enačila gradnjo objekta z objektom, za katerega je gradbeno dovoljenje izdano, sama gradnja pa tudi po sodni praksi (sodba I U 1683/2012 z dne 9. 5. 2013) ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Iz velike previdnosti pa dodaja, da je dela skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem mogoče izvesti brez poseganja v predlagateljičino nepremičnino. Ker (so)lastnik sosednjega zemljišča tudi po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ker upravna organa nista ugotovila, da bi kanalizacijski vod imel kakršnekoli trajne vplive na tožničino zemljišče, bi bilo po tožničinem mnenju treba predlog za obnovo postopka zavrniti.

Opozarja tudi na dejstvo, da predlagateljica ni izključna lastnica zemljišča s parc. št. 985/7 k. o. ..., temveč solastnica do ¼, kar naj bi prvostopenjski organ spregledal in ni uporabil petega odstavka 67. člena SPZ. Ker upravni organ ni ugotavljal, ali se s predlogom predlagateljice strinjajo ostali solastniki, ni ugotovljeno, da je bilo dano soglasje solastnikov, katerih deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Meni pa tudi, da bi bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči zaradi njegove nepravočasnosti. Predlagateljica naj namreč zgolj z izjavo pooblaščenca ne bi izkazala, da je predlog vložila v zakonskem roku, saj se ni udeležila ustne obravnave, na katero je bila povabljena, in na kateri bi pojasnila, kdaj je izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja.

V dopolnitvi tožbe navaja še, da predlagateljica pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima tudi zato, ker je bilo za ta del kanalizacijskega voda (na podlagi ugotovitev tehničnega pregleda že 9. 7. 2014, iz katerih naj bi izhajala tudi ugotovitev, da so vplivi, ki bi jih utegnil povzročiti objekt preprečeni oziroma omejeni na najmanjšo mero), izdano uporabno dovoljenje. Upravnemu organu očita nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker tega dejstva ni upošteval. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi v nasprotju s prejšnjimi odločitvami in že izdanimi upravnimi akti istega upravnega organa (uporabnim in gradbenim dovoljenjem).

Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in predlog za obnovo postopka zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru uveljavlja povrnitev priglašenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je predlog za obnovo postopka vložila zaradi varovanja svoje lastnine in s tem svojih pravic in pravnih koristi. Navaja, da je gradnja grobo posegla v parcelo 985/7 k. o. ..., izkopana živa meja, poškodovane krošnje in korenine sadnega drevja pa naj bi pomenile stalen vpliv na parcelo. Sklicuje se tudi na varovalni pas, ki ga ima kanalizacija, in v katerem je raba nepremičnin omejena. V gradbenem dovoljenju je ta pas določen v širini 1,50 m od osi kanalizacije na vsako stran. Nasprotuje tožničini trditvi, da kanalizacija na navedeno parcelo ne posega, saj projekt ni bil izdelan na podlagi geodetskega načrta, v katerem bi bili prikazani predpisani natančni podatki o zemljiških parcelah. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe prizadete stranke. Meni, da so njene trditve o vplivu gradnje na njeno parcelo neutemeljene in nedokazane. Da z ničimer ni bilo poseženo v njeno nepremičnino, naj bi dokazovalo že izdano uporabno dovoljenje. Neutemeljene naj bi bile tudi navedbe glede varovalnega pasu, saj je ta opredeljen v občinskem prostorskem aktu. V njem je med drugim določeno tudi, da so v ureditvenem območju dopustne rekonstrukcije in novogradnje linijskih infrastrukturnih objektov in pas, v katerem je treba upoštevati določene omejitve. Občinski prostorski akt po mnenju tožnice varuje traso javne infrastrukture in ne sosednjih zemljišč. Neutemeljene in nedokazane naj bi bile tudi trditve o neustreznem geodetskem načrtu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po prvem odstavku 268. člena ZUP organ, če ne zavrže ali zavrne predloga za obnovo, izda sklep, da se obnova dovoli in odloči, v kakšnem obsegu maj se postopek obnovi. Člen 267 ZUP, ki je podlaga za odločanje o zavrženju ali zavrnitvi predloga, torej ureja prvo fazo odločanja o predlogu za obnovo postopka, tako imenovani predhodni preizkus, ali je predlog dovoljen. V tej fazi upravni organ med drugim preizkusi, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba. Pri presoji obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP (če osebi ni bila dana možnost sodelovanja oziroma udeležbe v postopku) se po ustaljeni upravnosodni praksi šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se postopka, pa v postopku ni sodelovala, ker ji ta možnost ni bila dana.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato mora predlagatelj v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina ni verjetno izkazana, organ s sklepom predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). To pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka, in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po stališču Ustavnega sodišča je treba tudi v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja vsakomur, komur pravo priznava obstoj pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes v tem postopku tudi zavaruje. Zato je z odločbo U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 razveljavilo določbe 62. in 74.b člena ZGO-1, ker so v nasprotju z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, krog stranskih udeležencev omejevale. Ustavno sodišče je v 29. točki obrazložitve odločbe U-I-165/09 primeroma tudi navedlo, da lahko stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje npr. pravico „do ustreznih odmikov načrtovane gradnje od njegovega objekta, do protihrupne zaščite, do gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njegovega objekta, do požarne varnosti, do higienske in zdravstvene zaščite oziroma zaščite okolice ipd.“ Sodišče sicer soglaša s tožbenim očitkom o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske odločitve v delu, ki se nanaša na utemeljitev predlagateljičinega pravnega interesa za sodelovanje v postopku, katerega obnovo postopka je predlagala, vendar pa sodišče pri preizkusu zakonitosti odločitve ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP). To je v obravnavanem primeru drugostopenjski upravni organ tudi storil. Že iz obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega sklepa je razvidno, da je predlagateljica v predlogu za obnovo postopka med drugim navajala, da je parcela nameravane gradnje v delu, ki meji na njeno zemljišče, ozka, da nima v naravi določenih meja in da kanalizacija dejansko posega v njeno parcelo. Drugostopenjski organ pa je med drugim pojasnil, da ima predlagateljica kot solastnica sosednje nepremičnine pravico varovati nedotakljivost (so)lastninske pravice na neposredno sosednji parceli zemljišča z nameravano gradnjo zaradi vplivov gradnje kanalizacijske trase, ki se na delu, kjer meji z zemljiščem s parc. št. 985/7, povsem zoži. Po mnenju drugostopenjskega organa, s katerim sodišče soglaša, bi morala biti predlagateljica obnove s konkretno gradnjo oziroma s potekom trase seznanjena, da bi lahko varovala svoj pravni položaj, ki ga ima kot solastnica sosednjega zemljišča. Med strankami namreč ni sporno, da je parcela, po kateri poteka kanalizacijski vod, v delu, ki meji na tožničino zemljišče, zožena, predlagateljica pa je v predlogu za obnovo postopka navajala, da meja ni določena. To pomeni, da bi bilo lahko z gradnjo, ki je predmet gradbenega dovoljenja, dejansko poseženo v predlagateljici solastno zemljišče, s čimer je povezano vprašanje pravice graditi.

Odločitev toženke o dovolitvi obnove torej ne temelji na stališču, da za priznanje pravnega interesa za sodelovanje v postopku zadošča že dejstvo, da je predlagateljica (so)lastnica sosednjega zemljišča. Zato so tožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni. Predlagateljica je res pravni interes za sodelovanje v postopku utemeljevala tudi s posegi v njeno zemljišče, ki naj bi se zgodili zaradi same izvedbe gradnje, vendar, kot je razvidno iz povzete obrazložitve, te navedbe niso bile podlaga za dovolitev obnove. Zato so tudi tožbeni očitki o nerazlikovanju med vplivi zgrajenega objekta in njegovo izgradnjo neutemeljeni.

Iz tožbenih navedb, s katerimi zavrača predlagateljičine navedbe o vplivu nameravane gradnje na njeno zemljišče, je nadalje razvidno, da tožnica tudi zmotno meni, da je predmet preizkusa po 267. členu ZUP in odločitve po prvem odstavku 268. člena ZUP utemeljenost teh ugovorov. V obravnavanem primeru namreč z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o utemeljenosti predlagateljičinih navedb v zvezi z gradnjo in posegi na njeno zemljišče, temveč le o vprašanju, ali so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove, ker predlagateljica ni sodelovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem bi se s predvidenim potekom kanalizacijskega voda šele lahko seznanila.

Presoja, ali oseba ima pravni interes za sodelovanje v postopku, ne vsebuje tudi presoje utemeljenosti morebitnih ugovorov zoper gradnjo. V postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka namreč upravni organ ne presoja, ali dejansko obstajajo okoliščine, ki jih želi predlagateljica uveljavljati v obnovljenem postopku. O njih bo odločal v obnovljenem postopku, v katerem se bo predlagateljica s projektno dokumentacijo šele lahko seznanila in se izjavila o gradnji, ki je predmet gradbenega dovoljenja.

Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da gre za linijski objekt, za katerega občinski prostorski akt ne določa odmikov od parcelnih mej, niti skladnost gradbenega dovoljenja z občinskim prostorskim aktom, niti okoliščina, da je objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja, že zgrajen in da je zanj že pridobljeno uporabno dovoljenje.

Sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ zavrnil pritožbeno sklicevanje na ustrezno soglasje solastnikov zemljišča po petem odstavku 67. člena SPZ. Tudi po presoji sodišča namreč vložitev predloga za obnovo postopka v primeru, kot je obravnavani, ne pomeni posla v zvezi z nepremičnino, katere solastnica je predlagateljica. Omenjeni predlog se namreč nanaša na njeno procesno pravico sodelovanja v postopku, in to v postopku, ki se nanaša na gradnjo na sosednjem zemljišču in ne na zemljišču, katerega solastnica je.

Drugostopenjski upravni organ je po presoji sodišča pravilno zavrnil tudi v tožbi uveljavljan ugovor glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Predlagateljica je namreč po presoji obeh upravnih organov z navedbami v predlogu izkazala tudi okoliščine, ki izkazujejo pravočasnost njenega predloga, pritožbeni organ pa je pojasnil, da nima nobenih utemeljenih razlogov, da bi v okoliščine, ki jih je predlagateljica navedla, podvomil. Ker tožnica v postopku ni navedla dokazov zoper trditve predlagateljice o tem, kdaj je za izdano gradbeno dovoljenje izvedela, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da predlog za obnovo postopka ni vložen v roku iz 263. člena ZUP.

Tožbeno stališče, po katerem bi moral predlagatelj sam dajati izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za preizkus predloga za obnovo postopka, pa nima podlage v ZUP, saj bi pomenilo, da tega predloga ni mogoče vložiti po pooblaščencu. Prvi odstavek 53. člena ZUP, na katerega se tožnica v zvezi s tem sklicuje namreč pomeni, da pooblaščenec ne more nadomestiti dejanj, pri katerih mora stranka sama dajati izjave, npr. pri dokazovanju z izjavo stranke po 188. členu ZUP. V obravnavani zadevi upravni organ dejstev in okoliščin, odločilnih za preizkus pravočasnosti predloga, ni ugotavljal s tem dokaznim sredstvom, tožnica pa ga v postopku tudi ni predlagala.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.