Jedro

V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka ter v II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki Republiki Sloveniji v roku 15 dni plačati znesek 184,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2012 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, to je glede zneska glavnice 544,51 EUR vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 51,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz razlogov izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za škodo v višini 507,62 EUR (vključno z zaračunanim DDV), ki se nanaša na strošek dela policistov, ki so bili angažirani v nepotrebni intervenciji (prim. račun na prilogi A3 spisa pod zap. št. 1 in 2). Presodilo je, da tožeča stranka te postavke ni izkazala, saj ni navedla, da bi ta znesek zaračunanih urnih postavk policistov predstavljal kakršenkoli dodatni strošek, ki v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, ne bi nastal (ni pojasnila, ali gre za redno plačo policistov ali za kakšno dodatno plačilo, npr. nadur). Višje sodišče zgolj pripominja, da je sicer ta znesek na računu (priloga A3 spisa) višji (498,14 EUR + 20 % DDV (99,62) = 597,75 EUR), kar bi ob razlogih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pomenilo, da bi se moral zavrnilni del izpodbijane sodbe glasiti na višji znesek, vendar je ob odsotnosti pritožbe tožene stranke obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in vanj ni mogoče posegati.

7. Sicer pa višje sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da v kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policistov v okviru njihove redne plače (rednega dela), tožeči stranki iz tega naslova ni mogla nastati pravno priznana škoda. Po 132. členu Obligacijskega zakonika – OZ je pravno priznana premoženjska škoda samo tista kršitev (premoženjske) pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi kot preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček).

8. In to je po prepričanju višjega sodišča smiselno zatrjevala tudi tožena stranka. Zatrjevala je namreč, da tožeča stranka ni navedla zakonske podlage za to, da državni organ, ki se financira preko državnega proračuna, za svoje „usluge“, četudi nepotrebne, od posameznika zahteva plačilo (2. točka odgovora na tožbo na red. št. 4 spisa), ter da je policija državni organ in se financira z javnimi sredstvi, ki niso namenjena le utemeljenim intervencijam, ampak vsem, tudi tistim, ki se izkažejo za nepotrebne, ter da zaradi tega ni moglo priti do pravno priznane škode, saj tožeča stranka zaradi opisane intervencije ni mogla biti oškodovana oziroma se ji ni zmanjšalo premoženje, ter tak strošek ne predstavlja škode. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bistvo navedb tožene stranke v tem, da je policijska dejavnost tožeče stranke financirana iz javnih sredstev, ki pokrijejo tudi nepotrebne intervencije, zaradi česar ji ni mogla nastati nobena dodatna škoda. V kolikor bi tožeča stranka želela izkazati pravno priznano škodo, bi morala zatrjevati npr. dejstvo, da je morala policistom zaradi te nepotrebne intervencije plačati nadure, ali da teh policistov ni mogla poslati na drugo, potrebno intervencijo, zaradi česar ji je nastala škoda, ipd...

9. Po prepričanju višjega sodišča tudi sicer tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena v zvezi z zatrjevano višino škode, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo njen tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga. Tožeča stranka pa zaradi tega istega razloga ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da tožena stranka višini škode ni obrazloženo nasprotovala, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da je tožena stranka priznala strošek dela. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je tožeča stranka višino škode utemeljila tako, da je navedla, da „ji je bila z nepotrebno intervencijo povzročena škoda v obliki stroškov, ki so nastali kot posledica nepotrebnega aktiviranja kar 13 policijskih patrulj, in sicer za prevožene kilometre in stroške zaradi porabljenega časa intervencije“. Pojasnila je še, da je izdala račun št. 171459-12-00027 z dne 24. 2. 2012 (priloga A3 spisa). Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za terjatev po tem računu ni podala nobene konkretne utemeljitve, kako je višino terjatve izračunala (npr. koliko policistov in avtomobilov je bilo angažiranih, kolikšna je cena na enoto/osebo, lahko bi se sklicevala na Cenik lastnih dejavnosti, na katerega se sklicuje v pritožbi). Sodišče glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) ne more in ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz predloženega računa. Po prepričanju višjega sodišča le sklicevanje na izstavljene račune, brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo njihovo višino, ne more zadostiti zahtevi konkretizacije tožbenega zahtevka po višini. Zato tudi od tožene stranke v konkretnem primeru ni za pričakovati, da bi bolj konkretizirano nasprotovala trditvam tožeče stranke v zvezi z višino škode. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka zaradi teh nekonkretiziranih trditev tožene stranke ni dopolnila svoje trditvene podlage, višje sodišče pripominja, da je tožeča stranka tista, ki nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z utemeljitvijo svojega zahtevka, ki pa ga zaradi razlogov, navedenih v tej obrazložitvi, ni zmogla.

10. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Te kršitve namreč glede na omejenost pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati, ker gre za procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).