Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub ugotovljenim neprimernim ravnanjem matere, ki kažejo na njeno odtujevanje hčera od predlagatelja, predlagana začasna odredba z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo očetu ne predstavlja primernega ukrepa za varstvo njihovih koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mladoletni otroci udeležencev A. A., B. A., C. A. in D. A. do pravnomočno končanega nepravdnega postopka zaupali v vzgojo in varstvo očetu E. A. (I./1. točka izreka), stiki z materjo pa bi prve tri mesece potekali dvakrat tedensko pod nadzorom na Centru za socialno delo, Enota X, in nadaljnje tri mesece na domu nasprotne udeleženke pod nadzorom strokovnega delavca CSD (I./2. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog, da se nasprotni udeleženki brez predlagateljevega soglasja prepoveduje hčerke odpeljati iz Republike Slovenije (I./3. točka izreka) ter da je nasprotna udeleženka predlagatelju dolžna izročiti osebne izkaznice mladoletnih otrok (I./4. točka izreka), vse pod pretnjo denarne kazni. Odločilo je, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišču očita, da se je pri dokazni oceni oprlo le na mnenje CSD s 1. 12. 2022, pri čemer izjav hčera ni kritično ocenilo, upoštevajoč njihovo indoktrinacijo s strani nasprotne udeleženke. Izostala je presoja materinih ravnanj in njihov vpliv na neizvajanje stikov, kar je predlagatelj v predlogu podrobno pojasnil in dokazno podprl. Negativen vpliv matere je zaznal tudi CSD, ki je prepoznal značilnosti odtujevanja otrok, zaradi katerega se stiki že dalj časa ne izvršujejo. Ker sklep o tem nima razlogov, je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna in pavšalna je dokazna ocena, da razlog za odklanjanje stikov ni le v materini negativni indoktrinaciji. Sodišče ni v celoti upoštevalo dopolnitve mnenja CSD s 5. 1. 2023, v katerem je navedeno, da naj se pri odločitvi upošteva prizadevanje starša, ki odgovorno deluje v največjo korist otrok, tako s psihološkega kot pedagoškega vidika, v smeri odgovornega in konstruktivnega sodelovanja med staršema in pozitivne vzpodbude otrok pri razumevanju vloge obeh staršev ter razumevanja staršev, da ločitev partnerjev še ne pomeni ločitve staršev od otrok in da so se starši dolžni truditi zagotavljati takšno stopnjo varnosti, da se otroci lahko izražajo. Tega nasprotna udeleženka ne zagotavlja, saj dekleta ne smejo izražati drugačnega mnenja, kot ga ima sama. S tem, ko je sodišče sprejem odločitve odložilo do pridobitve izvedeniškega mnenja kliničnega psihologa, je povzročilo zastoj v postopku, čeprav trenutna življenjska situacija otroke ogroža ter jim predstavlja hudo duševno breme in stisko. Iz mnenja CSD izhaja, da se morajo stiki nemudoma vzpostaviti. Sodišče bi dekleta moralo odmakniti iz zaprtega družinskega sistema matere in jih premestiti v varno in stabilno okolje k očetu. CSD tudi ni ugotovil zadržkov za izvajanje stikov, zato zaključek sodišča, da bi bil ukrep za dekleta izredno travmatičen, ne vzdrži resne presoje. Stiki so do odvzema s strani nasprotne udeleženke potekali neovirano vse do oktobra 2020, pa tudi med 13. 5. 2021 in 31. 8. 2021. Zaradi oviranja stikov je zoper nasprotno udeleženko v teku kazenski postopek zaradi štirih kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, kjer je bil že izdan kaznovalni nalog, kar je sodišče prav tako prezrlo. Mnenje CSD ni popolno, saj ne podaja ocene ogroženosti otrok v trenutni življenjski situaciji, ko se stiki ne izvajajo, prav tako te presoje ne opravi sodišče. Predlagatelj je opisal čustvene in zdravstvene težave hčera, o čemer v sklepu ni razlogov. Nepravilna je odločitev, da ni z verjetnostjo izkazano, da so dekleta žrtev negativne indoktrinacije matere zoper očeta. Sklep je sam s seboj v nasprotju, saj po eni strani ugotavlja, da so otroci zaradi neizvrševanja stikov v stiski, po drugi strani pa, da jim je bolj v korist, da ostanejo v okolju, kjer so, ter da stikov z očetom nimajo. Prav tako se sklepa ne da preizkusiti glede vprašanja, ali je zaradi indoktrinacije deklet ogrožen njihov zdrav psihosocialen razvoj. Ker so dekleta pod materinim vplivom in so bila na zaslišanje pripravljena, sodišče njihovega mnenja ne bi smelo upoštevati kot verodostojnega. Da nasprotna udeleženka vpliva na njihove izjave, izhaja tudi iz njenega ravnanja po zaslišanju, ko je klicala na CSD in podala svojo interpretacijo odgovorov. Sodišče bi moralo z začasno odredbo preprečiti manipulacijo in samovoljo matere, pa je njena ravnanja le podprlo. Če je ocenilo stike pod nadzorom za pretirane, bi lahko odločilo le o zaupanju otrok drugemu staršu, ki ne zlorablja roditeljske pravice.

Nasprotna udeleženka predlagatelja ni seznanila z odhodom otrok v tujino, temveč je o tem izvedel s strani šole. Odhodu je izrecno nasprotoval, saj je zanj ureditev stikov pomembnejša. Jasno je, da je šlo pri odhodu v Nemčijo za pretiran nadzor nad dekleti in očitno pripravo na njihovo selitev v tujino. Slednje je namreč nasprotna udeleženka v preteklosti predlagatelju že napovedala.

3. Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago izpodbijanega sklepa predstavljajo določbe Družinskega zakonika (DZ) o začasnih odredbah, ki so eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen DZ). Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ) in da je zato takojšnje ukrepanje sodišča nujno še pred končno odločitvijo o predlogu. Pri tem velja načelo najmilejšega ukrepa, s katerim je še mogoče zavarovati otrokove koristi (156. člen DZ).

6. Udeleženca sta starša štirih mladoletnih otrok, sedemnajstletne A. A., šestnajstletne B. A. in trinajstletnih C. A. in D. A. Dekleta so bila po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju IV P 56/2016 s 30. 9. 2016 zaupana v vzgojo in varstvo materi, stiki z očetom pa so bili urejeni tako, da hčerke izmenjaje preživljajo en teden pri očetu in en teden pri materi. Takšna ureditev stikov je še vedno v veljavi, a se ne izvaja. Predlagatelj odgovornost za neizvajanje stikov pripisuje nasprotni udeleženki in zato v tem postopku predlaga spremembo odločitve o vzgoji in varstvu, tako da se dekleta zaupajo njemu, nasprotna udeleženka pa v ločenem postopku predlaga spremembo odločitve o stikih ter njihovo zmanjšanje, tako da bi bili ti urejeni bolj v skladu z željami odraščajočih deklet in bi se učinkoviteje izvajali. Med udeležencema je torej sporna tako dosedanja ureditev stikov, kot tudi odločitev o zaupanju v vzgojo in varstvo, pri čemer skušata oba s predlogi začasnih odredb svoj cilj doseči že pred končno odločitvijo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub ugotovljenim neprimernim ravnanjem matere, ki kažejo na njeno odtujevanje hčera od predlagatelja, predlagana začasna odredba z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo očetu ne predstavlja primernega ukrepa za varstvo njihovih koristi. Sodišče prve stopnje se je pri tehtanju utemeljenosti predlagateljevega predloga oprlo na strokovno mnenje CSD, ki je tako v prvotnem mnenju s 1. 12. 2022, kot v njegovi dopolnitvi, ki jo izpostavlja pritožba in ki je sodišče ni prezrlo, navedel, da predodelitev mladoletnih otrok zaradi kompleksne in zapletene situacije trenutno ne bi bila v njihovo korist. CSD je opravil razgovore z vsemi štirimi deklicami in izpostavil, da je pri odločitvi treba upoštevati tudi njihovo mnenje, saj so sposobne razumeti pomen postopka in posledice odločitve. Pritožba, ki verodostojnost izraženih mnenj deklet, od katerih sta dve na pragu polnoletnosti, zanika in pripisuje zgolj materini indoktrinaciji, kaže na nerazumevanje pravice otroka, da izrazi svoje mnenje, ki ga starša in sodne oblasti ne smejo prezreti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da bi bilo v obravnavani zadevi nujno čimprej vzpostaviti vzdržen režim stikov med dekleti in predlagateljem, vendar pa togo vztrajanje pri realizaciji režima tedenskega prehajanja deklet, ki mu slednje nasprotujejo, ne pripomore h krepitvi porušenih medsebojnih vezi in pri dekletih prav tako povzroča stisko, kot to velja za materino pretirano zaščitniško držo in s strani CSD prepoznano odtujevanje. Čeprav se predlagatelj v pritožbi večkrat sklicuje na zaključni odstavek mnenja CSD s 5. 1. 2023 in se prepozna v opisu starša, ki odgovorno deluje v največjo korist otroka, njegov predlog ne gre v smeri vzpostavitve prehodnega režima stikov z začasnimi dnevnimi individualnimi stiki s hčerami, kot so predlagali strokovni delavci, temveč vztraja pri predlaganem ukrepu spremembe odločitve o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sklepa, da gre za pretiran ukrep, ki čustvene obremenjenosti otrok ne bo omilil, temveč bo glede na njihova trdno izražena stališča in razvojno obdobje še bolj porušil že tako načete odnose, ne glede na obstoj morebitne stiske kot posledice prilagajanja materi in strahu pred tem, da bi jo prizadele. Da bi bila ta izražena v taki meri, da bi terjala predlagani ukrep, iz strokovnega mnenja CSD ne izhaja, prav tako to ni razvidno iz izjav deklet, ki se pri materi dobro počutijo in so z njo zgradile zaupen odnos.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev, ker se ni opredelilo do vseh trditev predlagatelja o materinih neprimernih ravnanjih, njenem indoktriniranju otrok ter zatrjevani čustveni zlorabi, kar naj bi vse vodilo do odklanjanja stikov z očetom in povzročilo ogroženost deklet. Sodišče je po pridobitvi strokovnega mnenja in izjav odraščajočih deklet ugotovilo, da te niso ogrožene na način, da bi jih bilo treba z začasno odredbo nemudoma zaupati v vzgojo in varstvo očetu, z materjo pa urediti le občasne stike, kar je zadoščalo za odločitev o predlagateljevem predlogu. Postopek zavarovanja je namreč namenjen hitremu ukrepanju zaradi preprečitve resne ogroženosti otrok, ne pa poglobljenemu ugotavljanju vzrokov, ki so privedli do težav v družinskih odnosih in so pomembni za končno odločitev. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prepoznalo kompleksnost problema, pri čemer ni izključilo materine odgovornosti za nastale težave, temveč je ob upoštevanju izjav otrok ugotovilo zgolj, da je k odklanjanju stikov s svojim ravnanjem pripomogel tudi predlagatelj in da je stiska deklet povezana z visoko konfliktnostjo odnosa med staršema. Ker so oba starša ter vsa štiri dekleta pripravljeni sodelovati v družinski terapiji, starša sta tudi podala soglasje za mediacijo, s tem pa so odprte možnosti za sporazumno urejanje porušenih odnosov, pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da takojšnje oblastno začasno poseganje v družinske razmere ni potrebno. Pritožbeno nesprejemanje te ugotovitve in vztrajanje, da je za porušene odnose kriva zgolj in izključno nasprotna udeleženka, zato bi bilo treba dekleta zaupati v vzgojo in varstvo očetu, pravilnosti sprejete odločitve ne omaje.

10. V obravnavanem primeru sodišče ni presojalo, ali obstajajo zadržki za izvajanje stikov z očetom in kakšni stiki z njim bi bili najbolj primerni, zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, povezane z izvajanjem stikov. Dodaja zgolj, da so vsa dekleta izrazila pripravljenost, da bi se medsebojni odnosi uredili in stiki ponovno vzpostavili, kar bi bilo v njihovo največjo korist. To pa bo predlagatelj najlažje dosegel, če bo z vsako od njih vzpostavil individualen kontakt in ter pokazal razumevanje za izražene potrebe in želje, kar mora nasprotna udeleženka vzpodbujati in ne ovirati. Zgolj s ponovno vzpostavitvijo zaupanja bo vzpostavljen trden temelj za dober odnos med otroci in starši tudi po polnoletnosti, kar za vse predstavlja pomembno oporo v vsakdanjem življenju. K temu lahko sicer pripomore tudi pretehtana odločitev sodišča, ki pa mora v tako kompleksni situaciji temeljiti na strokovnem psihološkem mnenju in ne zgolj na laični presoji udeležencev o tem, kdo od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje o neizkazani nevarnosti, da bi se nasprotna udeleženka z otroci nameravala preseliti v tujino in da bi bilo zaradi njihove ogroženosti treba izreči predlagana ukrepa prepovedi odhoda v tujino brez pisnega soglasja predlagatelja ter izročitve osebnih izkaznic. Predlagatelj priznava, da ni podal soglasja za enomesečno gostovanje deklet v Nemčiji, z namenom, da na nemški šoli izpopolnijo jezik in pridobijo izkušnje, torej je bil o nameravanem odhodu obveščen, tudi če mu je dejanski odhod nasprotna udeleženka zatajila. Takšna izmenjava za otroke nedvomno ne predstavlja ogrožujočega dejavnika, temveč jim je lahko le v korist, ne glede na to, da jih je tja pospremila nasprotna udeleženka in da v tem obdobju s predlagateljem niso imeli osebnih stikov.

12. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.