Jedro

Tožničin zahtevek je bilo treba zavrniti že zaradi neustrezne (nezadostne) trditvene podlage in ne nedokazanosti. V pritožbi se tožnica sklicuje na uporabo prostega preudarka in splošno znana dejstva. Materialni stroški, ki naj bi jih v obravnavanem primeru utrpela, niso splošna znana dejstva. Poleg tega se oba navedena instituta nanašata na vprašanje dokazovanja (oziroma potrebnosti izvajanja dokazov), in ne zagotovitve ustrezne trditvene podlage. To mora pravdna stranka zagotoviti v vsakem primeru (šele nato pa je moč, če so za to zakonski pogoji podani, omenjena instituta uporabiti).

Pri ugotavljanju obsega škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, v kolikor ne gre za zapletenejše (ali manj običajne) zadeve, velikokrat zadošča že oškodovančeva izpovedba (oziroma z njegove strani predložena medicinska dokumentacija). Za oceno le-te oziroma presojo, ali so z njo trditve tožnika (oškodovanca) izkazane, sodnik (vsaj v enostavnejših zadevah) pomoči izvedenca (nujno) ne rabi, saj za to največkrat zadoščajo običajne (splošne) življenjske izkušnje (znanje) povprečnega odraslega človeka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 1. 2015: - toženki naložilo, da tožnici v 15-ih dneh plača 800,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 20. 11. 2003 dalje do 31. 12. 2006 od zneska 191.712,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, od zneska 800,00 EUR pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku do zahtevanih 2.295,12 EUR (s pripadki) tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - toženki naložilo, da tožnici v 15-ih dneh od prejema sodbe povrne pravdne stroške v višini 809,83 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odmero višine odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, saj naj bi bila le-ta prenizka. Navaja, da je bila hospitalizirana, opravila je neprijetne in nevšečne preiskave, izpostavljena je bila nevarnemu sevanju. Njeno splošno počutje je bilo več tednov slabo, bila pa je tudi v bolniškem staležu. Poudarja, da je prišlo v podjetju do masovne zastrupitve. Neutemeljeno naj bi bil zavrnjen tudi zahtevek v zvezi s premoženjsko škodo. Šlo naj bi za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati na posebej predpisan način s pričami in drugimi dokazi. Nepravilno naj bi bilo odločeno tudi o stroških postopka, pri čemer se te odločitve niti ne da preveriti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper obsodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odškodnino sorazmerno zniža, in zamudne obresti prizna od dne 19. 1. 2015 dalje ter spremeni stroškovno odločitev. Podarja, da so bile zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine napačno priznane od 1. 1. 2007, saj jih za nazaj (ker škoda ni bila znana) ni mogoče priznati. Priznati jih je mogoče zgolj od dneva izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedeniško mnenje M. M., čeprav je toženka soglasje za uporabo slednjega podala zgolj in samo v zadevi tožnice I. V. (opr. št. P 190/2004) in za presojo temelja (ne pa za presojo višine). V nadaljevanju obširno povzema omenjeno izvedensko mnenje (sodišču prve stopnje pa očita protispisno sklicevanje nanj) ter poudarja, da vzročna zveza z diklorometanom ni zanesljivo dokazana, saj je izvedenec navedel, da podobne težave lahko povzroča tudi veliko drugih stanj in bolezni, ki niso povezane s toksičnimi učinki kemičnih snovi. Čeprav ni dokazov, da bi bile težave, ki so se pojavljale še več mesecev po tem, ko tožnica ni bila več na delovnem mestu, posledica škodljivih učinkov diklormetana, je sodišče prve stopnje vseeno zaključilo o njegovih bistveno daljših in intenzivnejših vplivih. Sodišče prve stopnje je samo od sebe ocenilo, katere težave tožnice so povezane z morebitno zastrupitvijo in katere z bolezenskim stanjem. Pri presoji višine odškodnine zaradi ugotovitve, od kdaj ima tožnica težave z boleznimi hiperlipidemia, prekomerna telesna teža in bakteriouria, ni pridobilo celotnega zdravstvenega kartona. Brez izvedenca nikakor ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med navedenimi težavami in zatrjevanim škodnim dogodkom. Tožnica tudi ni podala ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje pa je nato samo odpravilo pomanjkljivosti tožbe, ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage ter samo zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju izpostavljena diklormetanu (in da je posledično prišlo do slabosti, utrujenosti ter glavobolov). Z zaslišanjem stranke je poskušalo pridobiti (nedovoljene) informativne dokaze o višini škode in vzročni zvezi. Tožničine navedbe so bile nesubstancirane, tožba pa nesklepčna. Navaja tudi, da odškodnina za strah glede na nizek nivo intenzitete in kratek čas trajanja, ni upravičena. Prav tako ni utemeljena odškodnina iz naslova utrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti, saj je zgolj en dan hospitalizacije premalo za to.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožničino pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 200. člen ZOR(1) in obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih in ugotovljenih oblik (to je telesnih bolečin oziroma nevšečnosti v času zdravljenja ter strahu), svoje zaključke pa je tudi natančno (konkretno) obrazložilo. Tožnica zgolj s ponovnim navajanjem, kaj naj bi se zgodilo, poudarjanjem, kakšno škodo naj bi utrpela, in (pavšalnim) vztrajanjem, da ji gre višja odškodnina (oziroma da ji je bila s strani sodišča prve stopnje prisojena prenizka odškodnina), ne uspe vzbuditi nobenega dvoma ne v pravilnost (dejanskih) zaključkov sodišča prve stopnje ne v ustreznost (primernost) prisojene odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje tožnici odškodnine za premoženjsko škodo utemeljeno ni priznala, saj slednja (kot je bila to dolžna) v zvezi z njenim obsegom ni podala ustreznih (konkretnih) navedb. Skratka zahtevek je bilo v tem delu potrebno zavrniti že zaradi neustrezne (nezadostne) trditvene podlage in ne nedokazanosti, kot to očitno zmotno meni pritožnica. Slednja se namreč v pritožbi sklicuje na uporabo prostega preudarka in splošno znana dejstva. V zvezi z njenimi navedbami velja poudariti, da materialni stroški, ki naj bi jih v obravnavanem primeru utrpela, pač niso splošna znana dejstva.(2) Poleg tega se oba instituta, in sicer tako uporaba prostega preudarka kot splošno znana dejstva (216. in 214. člen ZPP(3)), nanašata na vprašanje dokazovanja (oziroma potrebnosti izvajanja dokazov), in ne zagotovitve ustrezne (konkretne) trditvene podlage. To mora pravdna stranka zagotoviti v vsakem primeru (šele nato pa je moč, če so za to zakonski pogoji podani, omenjena instituta uporabiti).

10. Neutemeljen (pa tudi sicer pavšalen) je nadalje pritožbeni očitek, da naj bi bila odločitev o stroških postopka, ki naj je ne bi bilo moč niti preveriti, nepravilna.(4) Česa naj se v tem oziru ne bi dalo preveriti, ni razvidno, niti pritožnica ne pojasni. Na drugi strani je moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje (v točkah 9 – 12 obrazložitve izpodbijane sodbe) ustrezno (konkretno) pojasnilo, katere stroške in na kakšni podlagi je pravdnima strankama priznalo (skratka zakaj je o stroških odločilo, tako kot je) V zvezi s toženkino pritožbo:

11. Toženkina pritožba ostaja kljub obširnosti na presplošni ravni,(5) saj svojih očitkov (največkrat) ne uspe ustrezno konkretizirati(6) (aplicirati na splošna pravna izhodišča, na katera se sklicuje) ali pa to počne nepravilno. V preostalem pa so njeni očitki neutemeljeni (ali celo nerelevantni). To velja tudi za očitek, da tožnica glede višine odškodnine ni podala ustrezne trditvene podlage (niti zanjo predložila ustreznih dokazil), da naj bi sodišče prve stopnje samo odpravljalo te pomanjkljivosti in dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage (toženki pa kršilo pravice do izjave, sodnega varstva in enakega varstva pravic) ter odločalo (celo) preko zahtevka.(7) Tožnica je namreč v tožbi oziroma pripravljalni vlogi z dne 13.5.2010 (pravočasno)(8) podala vse potrebne konkretne trditve tako o pretrpljenih telesnih bolečinah in ostalih nevšečnostih med zdravljenjem(9) kot tudi glede primarnega in sekundarnega strahu/strahu za izid zdravljenja oziroma njune intenzivnosti(10) (ki so sodišču prve stopnje omogočale odločitev o njenem zahtevku), zanje pa predlagala tudi ustrezne in hkrati zadostne dokaze.(11) Skratka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu je v celoti zadostila.

12. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). To pomeni, da ni moč govoriti ne o ekskluzivnosti (posameznih) dokaznih sredstev ne o njihovi vnaprej predvideni dokazni moči. Vse to velja tudi za področje dokazovanja obstoja in obsega nepremoženjske škode. Pri ugotavljanju obsega škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, v kolikor ne gre za zapletenejše (ali manj običajne) zadeve, velikokrat zadošča že oškodovančeva izpovedba (oziroma z njegove strani predložena medicinska dokumentacija). Za oceno le-te oziroma presojo, ali so z njo trditve tožnika (oškodovanca) izkazane, sodnik (vsaj v enostavnejših zadevah) pomoči izvedenca (nujno) ne rabi, saj za to največkrat zadoščajo običajne (splošne) življenjske izkušnje (znanje) povprečnega odraslega človeka. Vse to (v veliki meri) velja tudi za konkreten primer, v katerem pa si je lahko sodišče prve stopnje izdatno pomagalo tudi z izvedenskim mnenjem specialista internista M. M., ki je bilo sicer izdelano za potrebe druge pravde (oškodovanka I. V.(12)), v kateri pa je bil obravnavan istovrsten primer. Tako so za zaključek, da je vdihovanje diklormetana vplivalo na tožničino zdravje, kot tudi za ugotovitev obsega škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, ki naj bi jih tožnica posledično utrpela, omenjeni dokazni viri povsem zadoščali. Zato pritožbenemu navajanju, da bi moral biti angažiran izvedenec oziroma pridobljen celoten zdravstveni karton tožnice, ni moč slediti. Zakaj naj bi sodišče prve stopnje moralo tega pridobiti, tudi sicer ni (prepričljivo) pojasnjeno. Pritožba omenja, da naj bi se na njegovi podlagi ugotovilo, kdaj naj bi imela tožnica določene težave,(13) za katere pa hkrati sama (tako kot sodišče prve stopnje,(14) ki jih zato tudi ne upošteva) ugotavlja, da so vse bolezenskega značaja (in v konkretnem primeru ne morejo biti upoštevne). Iz razloga, ki ga torej navaja sama (in ker tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da te težave niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom(15)), ni bilo prav nobene potrebe po njegovi pribavi.

13. Neprepričljive (pa tudi nelogične) so nadalje pritožbene navedbe, da je bilo soglasje za uporabo izvedeniškega mnenja M. M. podano zgolj za zadevo P 190/2004 (tožnice I. V.) in (samo) za temelj, ne pa tudi za višino. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku z dne 21. 5. 2010 namreč nedvoumno izhaja,(16) da sta pravdni stranki soglašali, da se omenjeno izvedensko mnenje uporabi(17) (prebere) tudi v pravdi, v kateri so kot tožnice nastopale ostale oškodovanke (torej tudi tožnica), ne pa I. V.(18) Tudi sicer ni jasno (logično), zakaj bi pravdne stranke dajale soglasje za uporabo dokaza v drugem pravdnem postopku, iz katerega (tudi sicer) to sploh izvira (oziroma v katerem je bilo mnenje izdelano).

14. Očitno neutemeljeni so nadalje (tudi sicer povsem pavšalni) očitki, češ da naj bi se sodišče prve stopnje „protispisno“ oprlo na izvedenčevo mnenje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz zaključka izvedenskega mnenja M. M.(19) izhaja, da bi vdihovanje diklormetana v spornem obdobju lahko imelo vpliv na tožničine težave v smislu slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti.(20) Prav tako sodišče prve stopnje (kot to neutemeljeno očita pritožba) ni v nasprotju(21) z ugotovitvami izvedenca zaključevalo o bistveno daljših in intenzivnejših vplivih diklormetana kot vzroka za tožničine težave. V čem naj bi se v tem oziru kazalo nasprotovanje, pritožba tudi sicer ne pojasni. Še bolj je to značilno za vse ostale (sicer obsežne) v zvezi s tem podane pritožbene navedbe. Zgolj toženkino vztrajanje, da naj bi bila podana protispisnost, ki pa je ne uspe (niti približno) konkretno utemeljiti(22) oziroma predstaviti, pa ne zadošča.(23)

15. Kot je bilo poudarjeno v 8. točki obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o nepremoženjski škodi, ki naj bi jo tožnica utrpela, prepričljivo obrazložilo, na njihovi podlagi pa prisodilo primerno odškodnino. Zgolj pritožničino nestrinjanje z ugotovitvami o obstoju (in obsegu) tožničinih težav (telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu), omenjanje splošnih izhodišč za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo in vztrajanje, da tožnici odškodnina ne gre, v pravilnost izpodbijane odločitve ne vzbudi (najmanjšega) dvoma. Tudi tisti (redki) ustrezno konkretizirani pomisleki pa so očitno neprepričljivi(24) oziroma temeljijo na napačnih zaključkih. To npr. velja za očitek, da je sodišče prve stopnje odškodnino za strah priznalo zaradi težav drugih oseb. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da temu ni tako.(25)

16. Pavšalno je nadalje zatrjevanje, da naj bi bila odškodnina zahtevana za strah v nasprotju s sodno prakso, kot tudi, da naj bi v primerjavi z odškodnino prisojeno I. V. (v zadevi P 190/2004 Okrajnega sodišča v Novem mestu) tožnici za bolečine in nelagodnosti ter strah prisojena odškodnina neutemeljeno bistveno odstopala. Za pritožbeno presojo kot prvo ni relevantna odškodnina, ki jo je stranka zahtevala, ampak odškodnina, ki ji je bila prisojena. Nadalje je dolžna stranka, ki se sklicuje na sodno prakso (s katero naj bi bila prisojena odškodnina v nasprotju), to ne le določno (konkretno) opredeliti, ampak (kar je najmanj enako pomembno) natančno pojasniti, zakaj naj bi bil primer, na katerega se sklicuje (kar se tiče pravno-relevantnih dejstev), v bistvenem podoben z obravnavanim. Ker toženka tem zahtevam ne uspe zadostiti,(26) njenim očitkom ni moč slediti.

17. Pritožbena ugotovitev, da naj bi sodišče prve stopnje tožnici zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine neutemeljeno priznalo za nazaj, ne drži. Zakaj naj to ne bi bilo mogoče (dopustno), kot to zatrjuje, pritožnica ne pojasni.(27) Glede vprašanja nastopa zamude s plačilom odškodnine za nepremoženjske škode in posledičnega začetka teka zakonskih zamudnih obresti od nje, je potrebno upoštevati splošno določbo drugega odstavka 324. člena ZOR (ki je vsebinsko enaka določbi 299. člena OZ(28)). V skladu z njo pride dolžnik s plačilom v zamudo, ko je bil k temu pred pravdo pozvan, oziroma (točneje), ko je potekel rok, ki mu je bil v (predpravdnem) pozivu za to dan. Ker je tožnica v skladu s tem zakonske zamudne obresti v tej pravdi tudi uveljavljala, sodišče prve sodišče prve stopnje pa jih priznalo, je takšna odločitev pravilna.

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama obe sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (2): Pritožnica tega niti ustrezno ne pojasni.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Kot je jasno razvidno, je bilo to navajanje hkrati tudi protislovno (če odločitve sploh ni moč preveriti, potem seveda ni moč obenem trditi, da je nepravilna).

Op. št. (5): Omenjanje različnih splošnih (teoretičnih) pravnih izhodišč (napotkov in pojasnjevanj), ugotovitev sodišča prve stopnje in vsebine izvedenih dokazov.

Op. št. (6): Prav to kar sama (neupravičeno) očita tožničinim trditvam.

Op. št. (7): S čim naj bi pri svoji odločitvi (izreku sodbe) prekoračilo tožničin zahtevek, ni razvidno. domnevno ugotavljanje dejstev brez ustreznih trditev (kar se v konkretnem primeru ni zgodilo) s tem očitkom nima nobene zveze.

Op. št. (8): Povsem nerazumljivo (in neobrazloženo) je zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko naj bi tožnici dovolilo dopolnitev navedb v smeri elementov odškodninske odgovornosti prekršilo načelo koncentracije postopka. Ob tem, da niti ni konkretno pojasnjeno, kdaj naj bi do tega prišlo, je enako pomembno, da je bilo o odškodninski odgovornosti toženke (temelju zahtevka) v predmetni zadevi (predhodno) že pravnomočno odločeno (in sicer z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 524/2004 z dne 29.5.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1193/2014 z dne 16.7.2014), zaradi česar to vprašanje sploh ni (bilo) več aktualno.

Op. št. (9): V tem okviru je omenjala tudi težave kot slabo počutje, mravljinčenje (itd.), zaradi česar očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvajalo dokaze v informativen namen, nikakor ne drži (obširna splošno-teoretična razlaga nedovoljenosti takšnih dokazov pa posledično nerelevantna). Pritožba sicer omenja, da naj bi bili ti dokazi izvajani tudi v zvezi z vzročno zvezo, kar pa glede na (v prejšnji opombi omenjeno) dejstvo, da je bilo v predmetni zadevi o temelju zahtevka (kamor sodi tudi vprašanje vzročne zveze) že pravnomočno odločeno, (prav tako) ni razumljivo.

Op. št. (10): Pritožbene trditve, da v zvezi s strahom ustrezne trditve niso bile postavljene, zato prav tako ne držijo. Strah, kot ga je tožnica zatrjevala, in o katerem je ob zaslišanju tudi izpovedala, pa je obenem tudi pravno relevanten.

Op. št. (11): V tem okviru pa tudi (tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 13.5.2010) svoje zaslišanje, zaradi česar pritožbeni „ugotovitvi“, da je le-to sodišče prve stopnje izvedlo kar po „uradni dolžnosti“, ni moč slediti (še manj navajanju, da tožničinega zaslišanja ne bi smelo izvesti iz razloga, ker ni bil postavljen izvedenec).

Op. št. (12): Ki je v relevantnem obdobju prav tako delala v prostorih tožene stranke.

Op. št. (13): Visoka vrednost krvnega holesterola, bakteriouria, prekomerna telesna teža. Op. št. (14): Glej str. 6 izpodbijane sodbe.

Op. št. (15): Zaradi česar je nejasen tudi očitek, da je sodišče „samo od sebe“ ocenilo, katere tožničine težave so povezane z morebitno zastrupitvijo in katere z bolezenskim stanjem.

Op. št. (16): Glej 3. stran navedenega zapisnika (l. št. 56).

Op. št. (17): Pri čemer ta „uporaba“ ni bila omejena na temelj zahtevka, kar je glede na vprašanja, ki jih (mnenje) obravnava (vplivi diklormetana na zdravje), tudi sicer razumljivo.

Op. št. (18): Pravda, v kateri je slednja nastopala kot tožnica, je tekla pod opr. št. P 190/2004. Op. št. (19): Glej 12. stran mnenja (l. št. 28).

Op. št. (20): Oziroma da vpliva diklormetana ni možno izključiti.

Op. št. (21): Ampak je v skladu z njimi.

Op. št. (22): Obširno navajanje, kaj vse iz izvedenskega mnenja izhaja, in temu sledeči (nepojasnjeni/nepreverljivi) zaključki o obstoju (več) protispisnosti, namreč takšne (ustrezne) utemeljitve ne predstavljajo.

Op. št. (23): Ta ugotovitev velja enako za očitek, da naj bi bila protispisnost podana tudi pri sklicevanju sodišča prve stopnje na ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljani razvidne iz odločbe I Cp 1193/2014 z dne 16.7.2014. Op. št. (24): Tak presenetljiv je npr. zaključek (ki primarno izhaja iz napačnih dejanskih podmen, sam po sebi pa pritožbeno sodišče pušča brez komentarja), da „povprečno skrben“ človek strahu za lastno življenje in zdravje ob enkratni težavi na delovnem mestu in enodnevni hospitalizaciji ne na delovnem mestu ne kasneje v zdravstvenih ustanovah ne more utrpeti, ter da, ker takšne težave minejo že, ko je oseba na „svežem zraku“, (res) ni razloga za strah.

Op. št. (25): Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da so (tudi) podobne težave drugih njenih sodelavk pri tožnici (še) stopnjevale strah, da se bo zastrupila (gre torej za strah povezan z lastnimi težavami). Zato je brezpredmetno sklicevanje na sodbo VSL II Cp 4886/2010 (z dne 18.5.2011).

Op. št. (26): Niti ne predloži judikata sprejetega v zadevi, na katero se sklicuje.

Op. št. (27): Sodna praksa, v skladu s katero so se lahko zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavale šele od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje (s katero je bila odškodnina odmerjena), je veljala le do sprejema načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002 (tožnica pa jih v tej pravdi zahteva od 20.11.2003 dalje).

Op. št. (28): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.