Jedro

Tožbeni ugovori tožnice, da v zadevi ni izkazano, da ima prosilka verjetne izglede za uspeh, so utemeljeni. Namen stečajnega postopka je vsaj delno poplačilo upnikov, ki morajo biti v skladu s 382. členom ZFPPIPP poplačani sorazmerno. Da je navedeno omogočeno, mora biti v stečajnemu postopku vsaj toliko sredstev, da se upniki lahko vsaj delno poplačajo, sicer namen stečajnega postopka ne bi bil dosežen. V takšnem primeru bi v stečajnem postopku nastali zgolj stroški, upniki pa sploh ne bi bili poplačani. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi pa izhaja, da prosilka nima premoženja, ki bi lahko šlo v stečajno maso za poplačilo upnikov v postopku osebnega stečaja prosilke. Po presoji sodišča tožena stranka v predmetni zadevi ni pravilno uporabila materialnega zakona, zaradi česar ni mogoče pritrditi njenemu zaključku, da je v zadevi izpolnjen tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, to je pogoj, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 645/2012 z dne 3. 12. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani – organ za brezplačno pravno pomoč, prošnji prosilke A.A. ugodil in ji dodelil redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prosilka je 27. 2. 2012 vložila prošnjo za dodelitev BPP kot oprostitev plačila predujma za kritje začetih stroškov postopka osebnega stečaja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Na podlagi 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se pri odločanju o prošnji za BPP ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji. V postopku je tožena stranka ugotovila, da je prosilka v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje iz naslova izplačila plač in starševskih nadomestil skupno prejela 1.653,37 EUR ter iz naslova otroških dodatkov skupno 723,54 EUR, drugih dohodkov pa ni prejela. Njen zunajzakonski partner lastnih dohodkov v tem obdobju ni imel, prav tako lastnih dohodkov nista imela njena mladoletna otroka. Skupni dohodek družine v trimesečnem obdobju pred mesecem vložitve prošnje (december 2011, januar in februar 2012) je tako znašal 2.376,91 EUR, povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v tem trimesečnem obdobju pa je znašal 198,08 EUR in ni presegal višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, opredeljenega v prvem odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je v letu 2012 znašal 260,00 EUR, dvakratnik pa znašal 520,00 EUR.

Tožena stranka je tudi ugotovila, da prosilka in njena družina ne dosega in tudi ne presega višine mejnega zneska 13.780,00 EUR, opredeljenega v petem odstavku 152. člena ZUJF. Prosilkina družina nima prihrankov in nima v lasti premičnega in nepremičnega premoženja. Iz dokazil o prezadolženosti izhaja, da prosilka že več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo neporavnanih obveznosti nad zakonsko določeno mejo, kar pomeni, da izpolnjuje pogoj trajne nelikvidnosti. Njen davčni dolg iz naslova njene dejavnosti presega 7.000,00 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da so podani pogoji iz 24. člena ZBPP, saj zadeva očitno ni nerazumna oziroma, da ima tožnica verjetne izglede za uspeh. Po presoji tožene stranke je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati oziroma vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj tožnice in njene družine. Tožena stranka ugotavlja, da prosilka razpolaga z dohodki za vsaj delno poplačilo svojih upnikov, kar dokazujejo izvršbe njenih dohodkov. Skladno z določilom 26. člena, v zvezi z 28. členom ZBPP, je prosilki odobrena redna BPP kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja.

Tožnica navedeno odločbo izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilke in njene družine v trimesečnem obdobju pred mesecem vložitve prošnje 2.376,91 EUR, povprečni mesečni dohodek na družinskega člana pa znaša 198,08 EUR. Namen postopka osebnega stečaja je, da se vsi upniki poplačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, in sicer v enakih deležih. Sklicuje se na določbo 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ker je tožena stranka ugotovila, da niti prosilka, niti njena družina nima premoženja in da njeni dohodki ne presegajo višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ti ne omogočajo kakršnega koli poplačila njenih upnikov. Po mnenju tožnice namena osebnega stečaja zato ni mogoče realizirati. V postopku osebnega stečaja bi tako nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Tožeča stranka meni, da je za prosilko očitno nerazumno začeti postopek osebnega stečaja v smislu 24. člena ZBPP in je zato potrebno prošnjo prosilke za BPP zavrniti. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS U 21/2012 in II U 251/2012. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da prosilkino prošnjo za dodelitev BPP zavrne oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. V obeh primerih pa odloči o stroških postopka v skladu z zakonom oz. Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je pri odločitvi preizkusila tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, torej ali ima uvedba osebnega stečaja za prosilko verjetne izglede za uspeh. Ugotovila je, da je prosilka, ki je predvsem davčna dolžnica, v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje razpolagala z rednimi dohodki v obliki starševskih nadomestil, ki niso socialni prejemki, ki bi bili izvzeti iz izvršbe. Prav tako je imela tudi redne dohodke v obliki otroških dodatkov. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla tudi na dejstvo, da izvršbe njenih dohodkov dokazujejo, da prosilka razpolaga z dohodki za vsaj delno poplačilo svojih upnikov. Upoštevala je tudi dejstvo, da je prosilka nosilka dejavnosti kot s.p., zato v njenem primeru ne gre za običajen osebni stečaj, temveč za stečaj njene dejavnosti. Tožena stranka meni, da obstaja velika verjetnost, da bo v postopku stečaja dejavnosti prosilke kot s.p. oziroma njenega osebnega stečaja prišlo do vsaj delnega poplačila njenega davčnega dolga. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da se ne strinja z navedbami tožene stranke. Navaja, da so iz postopka osebnega stečaja iz stečajne mase izvzeti prejemki iz naslova otroškega dodatka. Prav tako bi bil v konkretnem primeru iz stečajne mase v celoti izvzet prejemek iz naslova starševskega nadomestila, saj ne dosega zneska minimalne plače. Iz stečajne mase pa je izvzet tudi znesek enak višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev socialne pomoči. Neto minimalna plača je v relevantnem obdobju znašala 584,29 EUR, skupni znesek, ki je izvzet iz stečajne mase, za vse 3 družinske člane, ki jih tožnica preživlja po 2. točki tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP, pa znaša 664,27 EUR. Skupni znesek, ki bi bil izločen iz stečajne mase na podlagi tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP bi tako znašal 1.212,39 EUR, kar je več, kot znaša mesečni prihodek prosilke. Zato tožnica vztraja, da bi bilo za prosilko nerazumno začeti postopek osebnega stečaja, saj do delitve stečajne mase in poplačila upnikov ne bi prišlo. Tožnica nadalje navaja, da se ne more opredeliti do navedb tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla tudi na dejstvo, da so bile opravljene izvršbe na dohodke prosilke, saj s to dokumentacijo tožnica ne razpolaga. Dodaja še, da se tudi stečaj samostojnega podjetnika izpelje po postopku osebnega stečaja. Iz navedenih razlogov vztraja pri tožbi.

Stranka z interesom, prosilka A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje ali prosilka za BPP izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP (določba prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP), ki mora biti izpolnjen ob izpolnjenem finančnem pogoju (določbi 11. člena in 12. člena ZBPP). Iz 24. člena ZBPP izhaja, da je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilka vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilkin osebni in socialno-ekonomski položaj. V konkretni zadevi je tožena stranka zaključila, da ima prosilka verjetne izglede za uspeh, zaradi česar je njeni prošnji za dodelitev BPP ugodila. Z navedenim zaključkom pa se ne strinja tožnica.

Po presoji sodišča so tožbeni ugovori tožnice, da v zadevi ni izkazano, da ima prosilka verjetne izglede za uspeh, utemeljeni. Prosilka je v predmetni zadevi vložila prošnjo za dodelitev BPP kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja. Pravilno je sklicevanje tožnice, da je namen stečajnega postopka vsaj delno poplačilo upnikov, ki morajo biti v skladu s 382. členom ZFPPIPP poplačani sorazmerno. Da je navedeno omogočeno, mora biti v stečajnemu postopku vsaj toliko sredstev, da se upniki lahko vsaj delno poplačajo, sicer namen stečajnega postopka ne bi bil dosežen. V takšnem primeru bi res v stečajnem postopku nastali zgolj stroški, upniki pa sploh ne bi bili poplačani. Pri tem je utemeljeno sklicevanje tožnice, da iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da prosilka nima premoženja, ki bi lahko šlo v stečajno maso za poplačilo upnikov v postopku osebnega stečaja prosilke.

Tožena stranka je pri ugotavljanju višine prihodkov prosilke (v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje) upoštevala tudi prejemke iz naslova otroških dodatkov. Utemeljeni so tožbeni ugovori tožnice, da so v postopku osebnega stečaja iz stečajne mase izvzeti prejemki iz naslova otoškega dodatka, saj so po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP iz stečajne mase izvzeti prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). To pa so med drugim tudi otroški dodatki. Ob upoštevanju prejemkov prosilke iz naslova izplačila plač in starševskih nadomestil v relevantnem obdobju pa je ugotovljeno, da znaša povprečni mesečni prejemek prosilkine družine 551,12 EUR. Utemeljeni so tožničini ugovori, da je navedeni znesek nižji, kot je v relevantnem obdobju znašala neto minimalna plača, zaradi česar po tretjem odstavku 389. členu ZFPPIPP naveden prejemek ne spada v stečajno maso. Po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP namreč v stečajno maso spadajo med drugim tudi prejemki na podlagi plače, razen zneska, ki je enak višini minimalne plače, zmanjšan za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (1. točka tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP). Prav tako se tožnica utemeljeno sklicuje tudi na 2. točko tretjega 389. člena ZFPPIPP, ki določa, da če stečajni dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, je iz stečajne mase izvzeta tudi višina prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakona, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči. Iz pojasnjenih razlogov po presoji sodišča tožena stranka v predmetni zadevi ni pravilno uporabila materialnega zakona, zaradi česar ni mogoče pritrditi njenemu zaključku, da je v zadevi izpolnjen tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, to je pogoj, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Ker izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, jo je sodišče odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo toženi stranki ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.