Jedro

Vrhovno sodišče je stališču tega sodišča, da se pogoji za zavarovanje znaka presojajo po stanju vložitve prijave (posledično tudi tedaj veljavne znamke na katerih temelji ugovor), upoštevajo pa se tudi relevantne okoliščine ob odločanju, pritrdilo, in pojasnilo, da je za registracijo sicer praviloma odločilen trenutek čas prijave znaka oziroma znamke, da pa so v določenih primerih za odločitev pomembna tudi druga dejstva. Tak primer je tudi, če je bila v času od prijave znaka do odločitve znamka, na podlagi katere je bil vložen ugovor, razveljavljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek stranke z interesom, družba A., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel ugovor tožeče stranke z dne 7. 8. 1998 zoper registracijo mednarodne znamke št. 688697 za blago iz razreda 34 Nicejske klasifikacije. V obrazložitvi navaja, da je Mednarodni urad svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 24. 1. 1998 registriral znamko št. 688697, katere imetnik je družba A., Nemčija, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji, za blago iz razredov 9, 14, 18, 25, 28 in 34 mednarodne klasifikacije za razvrščanje blaga in storitev za potrebe registracije znamk, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk. Tožeča stranka je dne 7. 8. 1998 vložila ugovor zoper registracijo navedene znamke v Republiki Sloveniji na podlagi znamke št. 8480764 BOSS, registrirane za blago iz razreda 34. Odločbo z dne 23. 10. 2000 je v delu, v katerem je upravni organ zavrnil varstvo za blago iz razreda 34, Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 2179/2000-18 z dne 23. 10. 2002, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1415/2002-4 z dne 28. 2. 2006, odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je upravni organ ugotovil, da je bila v registru znamk z odločbo št. 680-764-84-MP-11 z dne 8. 8. 2005 vpisana razveljavitev znamke št. 8480764. Vloženi ugovor zato ne izpolnjuje več pogojev iz 7. točke 19. člena ZIL ali točke a), b), c) drugega odstavka 44. člena ZIL-1, po katerih je osnova za zavrnitev kasnejše znamke obstoj predhodne znamke. To vpliva na pravni interes vložnika ugovora, ki si v tem postopku svojega položaja ne more izboljšati. Ker morajo stranke ves čas postopka izkazovati pravni interes, je upravni organ na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugovor zavrgel. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Upravnemu organu očita, da ne bi mogel priti do zaključka, da podlage za ugovor ni, če bi odločil pred razveljavitvijo njene znamke (1. 6. 2005). Na dan vložitve ugovora 6. 8. 1998 je bila njena znamka veljavna in relevantna podlaga za ugovor. Ugovor je utemeljen ne glede na to, da je njena znamka kasneje ugasnila. Upoštevati je treba stanje na dan vložitve ugovora. Upravni organ ni spoštoval instrukcijskih rokov za odločanje. Prav tako ni upošteval dejstva, da se je v ugovoru jasno sklicevala na serijo svojih znamk BOSS. Znamka št. 8480764 je le ena izmed znamk v razredu 34, kar pomeni, da je bil upravni organ kljub temu, da je odpadel eden od temeljev ugovora, še vedno dolžan preveriti vse ostale temelje, ki izhajajo iz družine znamk BOSS. Ker je bil ugovor vložen v letu 1998, tj. pred novelo ZIL-1, bi jo bil dolžan pozvati na predložitev dokazov v podporo ugovora po določbah ZIL-1. Pozvati bi jo moral na predložitev dokazov o seriji njenih znamk ali prijavljenih znamkah s prednostjo napram izpodbijani znamki in dokazil glede izpolnjevanja temeljev po določbah točke a), b) in c) 44. člena ZIL-1. Ker je ni, je evidentno kršil načelo zaslišanja strank. Tožeča stranka navaja, da ima kar nekaj predhodnih znamk oziroma predhodnih prijav BOSS v razredu 34 (št. 8780854, 9181966, 9370970, 9470012, 9570289, 977031). O tem, da se kot podlaga šteje tudi prejšnja prijava znamke, ni dvoma, saj to določa točka a) drugega odstavka 44. člena ZIL-1. Neutemeljen je pogoj oziroma zahteva po preverjanju pravnega interesa vložnika ugovora. Tega ne ZIL ne ZIL-1 ne predpisujeta. Gre za odstopanje upravnega organa od njegove dosedanje prakse in je zato tožeča stranka evidentno postavljena v slabši položaj napram drugim strankam. Tudi če bi to bil pogoj, bi jo moral upravni organ pozvati, da dokaže svoj pravni in dejanski interes za ugovor. Če bi upravni organ upošteval ugovore, ki jih je napram njenim znamkam BOSS vložil družba A. iz Nemčije, ki se celo sklicuje na znamko št. 688697, bi lahko zaključil, da ima še vedno utemeljen dejanski in pravni interes zoper registracijo te znamke v Sloveniji. Z razveljavitvijo znamke št. 688697 bi prešla do registracije kasnejših znamk BOSS, zato je mnenje upravnega organa, da si ne more izboljšati svojega položaja, povsem zgrešeno. Tožeča stranka navaja, da je lastnik dobro znane tobačne znamke BOSS, ki je v rabi vse od 80. let dalje, kar govori v prid njenega dejanskega in pravnega interesa. Poudarja, da ne gre za navajanje prepovedanih novot, pač pa le za odgovor na ugotovitev upravnega organa v izpodbijanem sklepu. Ker je z njim upravni organ meritorno odločil o njenem ugovoru, bi moral izdati odločbo in je zaradi tega izpodbijani sklep tudi ničen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijani sklep razglasi za ničnega, podrejeno, da ga odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da samo odloči o zadevi in ugovoru tožeče stranke ugodi ter registracijo znamke BOSS št. 688697 zavrne za vse blago v razredu 34. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni z zakonitimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ni mogla odločiti pred pravnomočnostjo razveljavitve znamke št. 8480764, ker ji zadeva do tedaj še ni bila vrnjena v ponovno odločanje. Glede vprašanja, ali je stanje na dan vložitve ugovora edino relevantno, se sklicuje na sodbi opr. št. U 1683/2000 in I Up 1161/2002. V obravnavni zadevi pa je Vrhovno sodišče odločalo v okviru pritožbenega zahtevka o vprašanju ali povprečni potrošnik obvlada tudi branje v cirilici. Zavrača navedbe tožeče stranke, da se je v ugovoru sklicevala še na druge svoje znamke in zato ni bila dolžna preveriti ostale temelje. Tožeča stranka razen podatkov o prejšnji znamki št. 8480764 ni navedla ne predložila ničesar drugega. Po ZIL in ZIL-1 morajo biti dokazi v zvezi z ugovorom predloženi ob vložitvi ugovora. Zato je po uveljavitvi ZIL-1 ni bila dolžna pozvati, da dopolni ugovor z dokazi, ki jih ob vložitvi ugovora ni navedla. Glede osnove za zavrnitev kasnejše znamke na podlagi relevantnih razlogov se ZIL in ZIL-1 ne razlikujeta, po obeh je osnova za utemeljen ugovor obstoj starejše veljavne znamke, ki ji je kasnejša znamka enaka ali podobna. K tožbi priloženih izpis znamk je navajanje prepovedanih novot. Predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da razveljavitev znamke zaradi neuporabe vedno učinkuje vnaprej. Na dan vložitve ugovora in še nekaj let pozneje je njena znamka nedvomno veljala. Razveljavitev znamke ni predhodno vprašanje registracije ugovarjane znamke, kot je že odločilo to sodišče v sodbi opr. št. U 1224/2000. Znamka BOSS v cirilici nikoli ni izpolnjevala pogojev za registracijo in je organ ne bi smel registrirati. Vztraja pri ostalih tožbenih navedbah. Zanika navajanje novot v tožbi. Znamke BOSS, ki jih citira v tožbi, so obstajale in tvorile serijo znamk BOSS že ob vložitvi ugovora. Upravni organ bi njihov obstoj lahko ugotovil iz registra. Vpis v javni register pomeni, da se obstoj znamk šteje kot dokazan, ne pa, da gre za prepovedane novote.

Stranka z interesom družba A., Nemčija v odgovoru na tožbo prereka stališče tožeče stranke, da bi moral upravni organ upoštevati le stanje na dan vložitve ugovora, in se pri tem sklicuje na 119. člen ZIL-1. Strinja se s sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Meni tudi, da ugovor tožeče stranke temelji izključno na predhodni znamki. V ugovoru je tožeča stranka le omenila, da je predhodna znamka del družine znamk, kar pa ne pomeni, da ugovor temelji na teh znamkah. Upravni organ je ni bil dolžna pozivati k popolnitvi ugovora, saj mora le-ta po zakonu vsebovati vse navedbe in dokaze. V pripravljalni vlogi stranka z interesom dodaja še, da sklicevanje tožeče stranke na sodbo tega sodišča opr. št. U 1224/2002 ni relevantno, pomembno je stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. I Up 1161/2001. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba se zavrne.

V obravnavanem primeru gre za postopek varstva mednarodne znamke št. 688697 v Republiki Sloveniji po zahtevi, vloženi v času veljavnosti ZIL (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 75/97), v katerem je tožeča stranka za blago iz razreda 34 ugovarjala njeni razširitvi na območje Slovenije, upravni organ pa je o tem ugovoru odločil v času veljavnosti ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06), in po tem, ko je bila znamka, ki je bila podlaga za ugovor, že razveljavljena.

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu RS (začetek veljavnosti 7. 12. 2001), s tem dnem pa je prenehal veljati ZIL (alinea a) prvega odstavka 143. člena ZIL-1). Po prehodni določbi 136. člena ZIL-1 se postopek priznanja ali podelitve pravic industrijske lastnine v zvezi s prijavo, vloženo pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, razen če ta zakon določa drugače. Ugovarjano dejansko stanje (ugovor z dne 7. 8. 1998), na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek za zavrnitev varstva za blago iz razreda 34 NK v Republiki Sloveniji, je upravni organ subsumiral pod abstraktni dejanski stan iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL, po kateri se kot znamka ni mogel zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga, če lahko ta podobnost povzroči zmedo pri povprečnem potrošniku. S tako opredelitvijo pravne podlage se je strinjalo to sodišče v sodbi opr. št. U 2179/2000-18 z dne 23. 10. 2002 in Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Up 1415/2002-4 z dne 28. 2. 2006. Osnova za morebiti utemeljen ugovor je torej bil obstoj starejše veljavne znamke, ki ji je bila kasnejša podobna.

Če se določba 136. člena ZIL-1 nanaša tako na na materialne kot procesne določbe, je vsebinski pogoj za zavrnitev iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL v bistvenem enak razlogu iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tudi ta za uspešen ugovor predpostavlja znamko, ki je bila prej prijavljena ali registrirana v Republiki Sloveniji.

Da bi tožeča stranka lahko ugovor oprla na svojo znamko št. 8480764, bi v smislu povedanega ta morala biti veljavna. Z vprašanjem, ki je v tej zadevi sporno, in sicer ali za potencialno uspešen ugovor zadošča, da je bila znamka, ki je podlaga za ugovor, veljavna v času vložitve ugovora, čeprav v času odločanja o ugovoru ne velja več, je bilo v praksi že obravnavno (primer, obravnavan v sodbi tega sodišča opr. št. U 1683/2000, sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1161/2002 in odločbi Ustavnega sodišča št. Up 1201/2005). Vrhovno sodišče je stališču tega sodišča, da se pogoji za zavarovanje znaka presojajo po stanju vložitve prijave (posledično tudi tedaj veljavne znamke na katerih temelji ugovor), upoštevajo pa se tudi relevantne okoliščine ob odločanju, pritrdilo, in pojasnilo, da je za registracijo sicer praviloma odločilen trenutek čas prijave znaka oziroma znamke, da pa so v določenih primerih za odločitev pomembna tudi druga dejstva. Tak primer je tudi, če je bila v času od prijave znaka do odločitve znamka, na podlagi katere je bil vložen ugovor, razveljavljena. Ker je nesporno, da je bila znamka tožeče stranke št. 8480764 v letu 2005 razveljavljena, je tudi po mnenju sodišča upravni organ pri odločanju o ugovoru v letu 2010 to dejstvo moral upoštevati. Ker tožeča stranka ni bila več imetnica predhodne znamke, vložen ugovor, temelječ na tej znamki, ni zadostil zakonskim pogojem.

Tožeča stranka se v svoji argumentaciji zmotno sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 1224/2002. V njej se je sodišče opredelilo, da odločitev o razveljavitvi znamke ni predhodno vprašanje v postopku priznanja znamke, torej da postopka priznanja znamke ni treba prekiniti do odločitve o razveljavitvi znamke, in se ni ukvarjalo z vprašanjem upoštevanja znamke, ki je bila v času odločanja že razveljavljena. V obravnavanem primeru pa ne gre za problem predhodnega vprašanja. Če je upravni organ odločil šele po tem, ko je bila znamka tožeče stranke že razveljavljena, mu glede na potek prejšnjega upravnega spora ni mogoče ničesar očitati.

Po presoji sodišča se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje tudi na družino svojih znamk BOSS oziroma na predhodne prijave teh znamk. S tem da je tožeča stranka v ugovoru navedla, da „je lastnica starih pravic, ki izhajajo iz blagovne znamke 84 8 0764“, katera „je le ena od družine znamk“ ter priložila izpis iz registra za znamko št. 8480764, ni zadostila predpisanim pogojem o ugovarjanju. Po Pravilniku o postopku za priznanje znamke (Uradni list RS, št. 49/93) je moral ugovor vsebovati vsaj (tudi) razloge in dokaze. Da je moral ugovor vključevati dokaze, je določal tudi 58. člen ZIL. Izpolnitev dokaznega bremena ob vložitvi ugovora enako nalaga vložniku ugovora 101. člen ZIL-1. Uporaba postopkovnih določb ZIL-1 (v smislu prehodne določbe 136. člena ZIL-1) tako ne spremeni položaja tožeče stranke; ugovora ne po prejšnji in ne po novi ureditvi z dokazi ni mogla dopolnjevati. Zato zmotno meni, da jo je bil upravni organ dolžan pozvati, da predloži dokaze glede družine znamk BOSS oziroma da sam preko svojih evidenc ugotavlja, katere znamke ima oziroma katere je prijavila. Ker se o ugovoru odloča v skrajšanem postopku, tudi ni zagrešil kršitev pravil postopka, če ji ni dal dodatne možnosti za izjavitev. Iz navedenega sledi, da tožeča stranka z navajanjem svojih znamk v upravnem sporu ne more izpolniti dokazne obveznosti, ki jo je bremenila ob vložitvi ugovora.

Glede na to, da je bila ob odločanju znamka tožeče stranke, na kateri je temeljila svoj ugovor, razveljavljena, sodišče sledi sklepanju upravnega organa, da tožeča stranka v tem postopku več ne varuje kakšne svoje pravice oziroma za vodenje postopka o njenem ugovoru ne izkazuje pravnega interesa. Tožeča stranka zmotno meni, da je upravni organ, ki je zaradi pomanjkanja pravnega interesa njen ugovor zavrgel, zahteval izpolnjevanje pogoja, ki ga zakon ne določa. Pravni (ne pa tudi dejanski) interes je splošna predpostavka za vodenje postopka, ki jo mora stranka izkazovati ves čas postopka. Biti mora neposreden in konkreten, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na druge postopke, ki tečejo med njo in imetnico registrirane znamke. Pravni interes je procesna predpostavka, zato je upravni organ lahko sprejel formalno odločitev. Pa tudi če bi moral odločiti z odločbo, to ne bi pomenilo, da je sklep ničen. Drugi odstavek 279. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, predpisuje, da je lahko ničen sklep, s katerim je odločeno o vsebinskih vprašanjih, vendar mora biti tudi v tem primeru izpolnjen kateri od razlogov za ničnost iz prvega odstavka te določbe. Nobenega od teh razlogov pa tožeča stranka ne uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovna zahtevka tožeče in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.