Jedro

Primernosti stanovanja ni mogoče presojati s primerjavo velikosti ali vrednosti dodeljenega stanovanja z velikostjo in vrednostjo razlaščene nepremičnine, ampak je pomembno, ali je dodeljeno stanovanje zadovoljivo rešilo z razlastitvijo nastali stanovanjski problem (stanovanje je bilo dodeljeno v najem in ne v last).

Ker je 30 % zmanjšanje odškodnine po 1. odstavku 42. čl. ZRPPN predvideno zgolj kot možnost, ki se ji razlaščenec lahko odreče, zmanjševanje prisojene odškodnine zaradi dodelitve najemnega stanovanja ni v nasprotju z zahtevo po določitvi pravične odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica je v roku 15. dni dolžna nasprotni udeleženki M. P. povrniti 1.117,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je določena odškodnina v višini 163.965,10 EUR, ki jo je predlagateljica dolžna plačati dedičem pok. V. J. za razlaščeno stanovanjsko hišo v L., leseno lopo, delovno jamo, vrtno ograjo, dvoriščni tlak, ponikovalnico, vetrolov, material, selitvene stroške, sadno drevje in nasade ter agromelioracijska dela.

2. Pritožujeta se predlagateljica in nasprotna udeleženka M. P., ena od dedičev pok. razlaščenca V. J..

3. Predlagateljica uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sodišče ni odštelo vseh koristi, ki jih je razlaščenec že prejel, kar bi moralo storiti po načelu compensatio lucri cum damno. Povzema, da je razlaščenec prejel: nadomestno stavbno zemljišče parc. št. 1450/4 k.o. x. (po parcelaciji parc. št. 1450/8 in 1450/9), nadomestno dvosobno stanovanje št. 8 v hiši U. in stroške stanovanja (stanarina in obratovalni stroški) v času od 28.9.1981 do dne 16.1.1992. Meni, da bi moralo biti upoštevano, da je razlaščenec dodeljeno stanovanje odkupil po privatizacijskih določilih Stanovanjskega zakona in sicer bi morala biti upoštevana tržna cena stanovanja. Upoštevati je namreč treba vse koristi, prejete na račun razlastitvene odškodnine. Zavrača ugotovitev, da ni izkazala, da razlaščenec ni plačeval najemnine in stroškov za nadomestno stanovanje in vztraja pri svojih, v postopku podanih trditvah. Zatrjuje procesno kršitev, ker zaradi dokazovanja teh trditev sodišče ni izvedlo poizvedb pri S., upravniku P. d.o.o. in z vpogledom spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani. Trditev, da bi bilo od odškodnine treba odbiti tudi vrednost nadomestnega zemljišča 1450/4 k.o. x., argumentira z dogovorom, vsebovanem v zapisniku o primopredaji ključev nadomestnega stanovanja in nadomestne parcele z dne 7.8.1981. Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih sedaj pozna pravni režim lastnine, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Razlaščenec je nastopil posest parc. št. 1450/4 k.o. x.. Na tej parceli je pravni prednik predlagateljice zgradil zidan skladiščni objekt za razlaščenca in s tem izgubil pravico do posesti, pravico uporabe in pravico do dejanskega razpolaganja. Sklicuje se na 35. čl. Zakona o razlastitvi (Ur. list FLRJ 11/68), po katerem razlaščenec kot odškodnino dobi drugo nepremičnino. Z leta 1981 izročeno nepremičnino je bil izveden prenos nepremičnine v posest, uporabo in uživanje, prenos lastninske pravice pa odložen do trenutka, ko bo po sodišču določena odškodnina za razlaščen objekt, s čimer se je razlaščenec strinjal. V zvezi z opremljenostjo hiše in hortikulturno zasaditvijo parc. št. 206/2 k.o. x. sta bila za zaslišanje predlagana F. J. in sosed S., pa je bil dokazni predlog brez obrazložitve zavrnjen. Dokazni predlog je bil substanciran. Z izpovedbo F. J. bi se izkazalo, da je J. V. po razlastitvi hiše v letu 1970 vlagal v nepremičnino, do odškodnine za ta vlaganja pa ni upravičen. Meni, da se višine odškodnine ne da preizkusiti, ker izvedenska mnenja izvedencev D. Ž. in J. R. niso dokazno ocenjena. Odškodnina ni prikazana ločeno za hišo in pomožne objekte.

4. Nasprotna udeleženka M. P. uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlagatelju naloži obveznost plačila 2,976.222,78 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2007 dalje, podredno pa razveljavitev sklepa. Meni, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker izračun odškodnine ni pojasnjen. Nasprotuje uporabi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (1980) in meni, da bi določitev odškodnine morala temeljiti na Zakonu o razlastitvi iz leta 1968, ki je veljal v času, ko je bila nepremičnina parc. št. 206/2 k.o. x. in poslovno stanovanjska hiša odvzeta. Oporeka stališču, da je razlaščenec uveljavljal pravno dobroto iz 64. čl. ZRPPN. Tudi ni res, da je uporaba tega predpisa za razlaščenca ugodnejša, saj v 42. členu predvideva znižanje odškodnine za 30 %, Zakon o razlastitvi iz leta 1968 pa podobne določbe nima. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati razlaščenčevo spremembo stališča o izbiri materialne podlage za odškodnino. Sicer pa meni, da znižanje odškodnine ni utemeljeno, ker nadomestno stanovanje v izmeri 54 m2, ki je bilo razlaščencu dano v uporabo, ni drugo primerno stanovanje, zaradi dodelitve katerega zakon predvideva znižanje odškodnine. Razlaščenec je bil preseljen v vsaj petkrat manjše stanovanje, razen tega je hiša imela tudi zemljišče. Iz teh dejstev izvaja sklep, da ne gre za primerno stanovanje. Ker bi bilo treba uporabiti Zakon o razlastitvi iz leta 1968, bi bilo treba oceniti: korist, ki jo lahko da nepremičnina, če je normalno izkoriščena; korist, ki jo je imel od nje prejšnji lastnik in vlaganja, vse po tržni ceni, saj zakon govori o pravični odškodnini. Prisojena odškodnina ni pravična, ker za prisojeno odškodnino ni mogoče dobiti približno enake nepremičnine, kot je bila razlaščena, še stanovanja ne. Upoštevati bi bilo treba, da je postopek potekal 42 let in da ves ta čas razlaščenec premoženja ni užival, predlagatelj pa je nepremičnino v tem času prodal in zanjo prejel kupnino. Sklicuje se na odločbo U-I-45/89-14 z dne 29.3.1990, s katero se je Ustavno sodišče izreklo, da bi morala biti odškodnina seštevek izgub vseh koristi, ker razlaščenec trajno za vselej izgublja lastnino in da njegov položaj po razlastitvi ne bi smel biti bistveno slabši. Graja neupoštevanje dejstva, da je bila za parc. št. 206/2 k.o. x. v denacionalizacijskem postopku nasprotnemu udeležencu določena polna odškodnina. Meni, da bi bilo treba ugotoviti tržno vrednost stavbnega zemljišča in jo zmanjšati za znesek, priznan v denacionalizacijskem postopku, saj ni prezreti, da je V. J. v denacionalizacijskem postopku uveljavljal vrnitev v naravi in ne odškodnine. Sklicuje se na stališče J. B., da v denacionalizaciji priznana odškodnina ne predstavlja popolne odškodnine za zemljišče. Ker bi bilo pri določitvi odškodnine treba upoštevati izgubo vseh koristi, tržna odškodnina za zemljišče pa v denacionalizacijskem postopku ni bila priznana, je odškodnina prenizka. Meni, da je odškodnino treba določiti tudi iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnine za celotno obdobje do prejema odškodnine, kar sta izvedenca že ocenjevala. Posebej še iz razloga, ker je predlagatelj že dne 15.1.1969 prejel kupnino za obravnavno nepremičnino v višini 1.809.914,50 DIN in in s temi denarnimi sredstvi razpolaga že več kot 41 let. Ta znesek je izvedenec G. prevrednotil na dan 20.12.2007 in znaša 2.976.222,80 EUR. Ker o tej vrsti škode sodišče ni odločalo, nasprotnim udeležencem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Ker je treba upoštevati izgubo vseh koristi, je treba upoštevati tudi, da je razlaščenec v sporni nepremičnini opravljal obrt in je v nepravdnem postopku treba odločati tudi o izpadu zaslužka, izgubljenem dobičku. Meni, da bi se izvedenec R. glede kvantitete sadnega drevja moral opreti na stališče in oceno izvedencev Sa. in Si., ki sta vrt videla v naravi.

5. Predlagateljica je na pritožbo nasprotne udeleženke odgovorila. Opozarja, da je razlaščenec izbral materialno podlago za izplačilo odškodnine in s tem svojo pravico izbire izkoristil. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede uporabe materialnega prava in dejanskih ugotovitev o tem, da je bilo razlaščencu preskrbljeno drugo primerno najemno stanovanje. Meni pa, da je razlaščenec prejel tudi nadomestno stavbno zemljišče, kar bi bilo pri določitvi odškodnine tudi treba upoštevati. Opozarja, da je bilo o odškodnini za zemljišče parc. št. 206/2 k.o. D. odločeno v denacionalizacijskem postopku in o tem ni več mogoče odločati.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice

7. Predlagateljica meni, da bi bilo ugotovljeno vrednost razlaščene nepremičnine treba zmanjšati za vrednost stavbnega zemljišča parc. št. 1450/4 k.o. x., ki naj bi ga razlaščenec dobil kot nadomestno zemljišče. Trditev, da je razlaščenec kot odmeno za razlaščeno nepremičnino že prejel (nadomestno) zemljišče parc. št. 1450/4 k.o. x., pritožnik v pritožbi utemeljuje s 3. točko zapisnika z dne 7.7.1981 (dokaz A 2). To je novota, kajti tega zapisnika predlagateljica v teku postopka ni razlagala kot zavezovalni posel, ampak se je v tem postopku (postopku za določitev odškodnine) prizadevala, da se parc. št. 1450/4 k.o. x. razlaščencu dodeli kot nadomestno zemljišče. S sklepom opr. št. N 351/82 z dne 15.7.1988 (list. št. 347 – 353), ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.3.1989 (list. št. 362 – 365), je bilo to tudi strojeno. Še v vlogi z dne 6.6.2006 (list. št. 485 – 488) je predlagateljica navajala, da bo parc. št. 1450/4 k.o. x. razlaščenec v tem postopku dobil kot nadomestno zemljišče. Šele v nadaljnjih izvajanjih (prvič v vlogi z dne 13.9.2006; list. št. 513 – 515) je svoje stališče spremenila in začela zatrjevati, da je to zemljišče razlaščenec že prejel, pri čemer podlage za to stališče dosledno ni navajala. Sodišče prve stopnje se je zato opredelilo zgolj do dogovora, ki ga je v zvezi z nadomestnim zemljiščem razlaščenec dne 26.7.1973 sklepal s P. G. (list. št. 275a), saj niti iz 3. točke zapisnika, na katerega se predlagateljica v pritožbi sklicuje, niti iz ostalih določb tega zapisnika, ni razviden razpolagalni posel - prenos pravice uporabe, ki je v času sestave zapisnika zagotavljala podobna upravičenja kot sedaj lastninska pravica. Parc. št. 1450/4 k.o. x. je bila 7.7.1981 določena zgolj za skladiščenje razlaščenčevih strojev, orodja in materiala, določil o prenosu stvarnih pravic pa zapisnik nima. Ureja izpraznitev razlaščene nepremičnine z odselitvijo razlaščenca v dodeljeno stanovanje in preselitvijo večjih premičnin (stroji, orodje, material) na parcelo št. 1450/4 k.o. x., v ureditev odškodnine za razlaščeno zemljišče pa ne posega oz. jo predvideva v bodočnosti. Odločitve, da se parc. št. 1450/4 k.o. x. dodeli kot nadomestno zemljišče v tem postopku, predlagateljica brez soglasja nasprotnega udeleženca ne more doseči (34. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini).

8. Predlagateljica meni, da bi bilo ugotovljeno vrednost razlaščene nepremičnine treba zmanjšati tudi za (tržno) vrednost stanovanja št. 8 v hiši na U., ki je bilo razlaščencu dodeljeno kot nadomestno stanovanje. Ni ji mogoče pritrditi. Dejstvo, da je bil razlaščenčev stanovanjski problem po razlastitvi rešen, torej, da je dobil nadomestno (najemno) stanovanje, je bilo upoštevano. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list SRS št. 5/1980 s spremembami; v nadaljevanju ZRPPN) v 42. čl. za tak primer predvideva zmanjšanje odškodnine za 30 % in prvostopenjsko sodišče je to določilo upoštevalo. Za zmanjševanje odškodnine za tržno vrednost stanovanja pa ni osnove, saj je razlaščenec stanovanje kupil z lastnimi sredstvi. Kupil ga je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91 s spremembami), ki je v sklopu določil o lastninjenju predvideval prodajo stanovanj imetnikom stanovanjske pravice pod ugodnimi pogoji. Razlaščenčev položaj v postopku privatizacije stanovanj je bil enak položaju drugih imetnikov stanovanjske pravice; stanovanje je kupil pod z zakonom določenimi pogoji. Pogoje oz. popuste je zakonodajalec predpisal za vse imetnike stanovanjske pravice enako, zato popust, ki ga je razlaščenec pri odkupu stanovanja dosegel (60 % zaradi takojšnjega plačila kupnine – Pogodba o prodaji stanovanja; dokaz A14), ni v vzročni zvezi z razlastitvijo oz. ni korist, ki bi bila razlaščencu dana zaradi razlastitve. Tudi te koristi torej pri določitvi odškodnine ni mogoče upoštevati.

9. Predlagateljica je dokazala, da je bilo zaradi razlastitve razlaščencu dodeljeno najemno stanovanje. Plačilo najemnine in stroškov je stvar razmerja med najemnikom (razlaščencem) na eni strani in najemodajalcem ter dobavitelji storitev na drugi strani. Če stroški niso bili plačani, je nastala terjatev do razlaščenca in v njegovi domeni je bilo, da jo poravna ali njeno prenehanje doseže na drug način. S tem stališčem skladna je odločitev v zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani (spis je priložen in upoštevan kot dokaz), v kateri razlaščenec s predlogom za ukinitev oz. odložitev plačila najemnine, ni uspel. Ker dejstvo, ali je razlaščenec najemnino in stroške stanovanja, ki ga je imel v najemu, plačeval ali ne, za odločitev ni pomembno, je dokazni predlog s poizvedbami pri S. in pri upravniku P. d.o.o. o neplačanih stanarinah in obratovalnih stroških, utemeljeno zavrnjen (2. odstavek 213. čl. ZPP). Trditve, da bi bilo zaradi razlastitve razlaščencu odobreno brezplačno bivanje v dodeljenem stanovanju (npr. da bi bil oproščen plačila najemnine in stroškov), predlagatelj ni postavil, niti predlagal tovrstnih dokazov.

10. Predlagateljica ni imela pripomb na stanje nepremičnine, kakor so ga upoštevali cenilci v prejšnjih cenitvah, zato je dokazni predlog z zaslišanjem F. J. in soseda S., ki je bil podan praktično na zaključku izredno dolgotrajnega postopka, prepozen. Predlog za zaslišanje F. J. je bil podan v vlogi z dne 18.1.2012 (list. št. 804 – 805), predlog za zaslišanje soseda S. pa šele na naroku dne 29.3.2012 (list. št. 867 – 873). Ker predlagatelj ni navajal, zakaj je tekom dolgotrajnega postopka soglašal s stanjem razlaščene nepremičnine, kakor so jo upoštevali prejšnji cenilci, v letu 2012 pa je začel dokazovati drugačno stanje nepremičnine, je bil predlagani dokaz utemeljeno zavrnjen (286. čl. ZPP).

11. Pritožbena trditev, da se višina odškodnine ne da preizkusiti, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je na 17. strani obrazložitve pojasnilo, zakaj se je oprlo na cenitev izvedenca D. Ž. in ne na cenitve drugih izvedencev. Tudi cenitev izvedenca R. je na 13. strani ocenilo primerjalno z mnenji drugih izvedencev. Argumentirano je odgovorilo na pripombe, ki sta jih udeleženca podala na cenitvi izvedencev Ž. in R. ter razjasnilo tudi razliko med cenitvijo izvedenca Ž. in cenitvijo izvedenca B.. Pri argumentiranju prisojene odškodnine se je sklicevalo na obe upoštevani cenitvi (R. in Ž.). Iz teh listin, zlasti tudi iz Ž. povzetka (listina C3), na katerega se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo, je natančno razvidno kateri del odškodnine se nanaša na sámo hišo in koliko odpade na pritikline (lesena lopa, delovna jama ….) in selitvene stroške. Na tak način podana obrazložitev je dovolj natančna in povsem razumljiva, zato je pavšalno pritožbeno trditev o nepreverljivosti sodbe treba zavrniti.

O pritožbi nasprotne udeleženke M. P. 12. Tudi nasprotna udeleženka izpodbijanemu sklepu pripisuje nejasnost in nerazumljivost, ker v obrazložitvi ni povzet izračun odškodnine. Že v prejšnji točki tega sklepa je navedeno, da je sodišče natančno navedlo, od kod črpa znesek prisojene odškodnine in razčistilo pripombe, ki sta jih udeleženca na izračun oz. izvedenski mnenji podala. Tako podana obrazložitev je zadostna in sodba razumljivo ter prepričljivo obrazložena.

13. Tudi očitku o nepravilni uporabi materialnega prava ni mogoče slediti. Razlaščenec je po sprejetju Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (ZRPPN; Ur. list 5/80 s spremembami) izkoristil možnost, ki jo je zakon v končnih določbah predvidel za začete, pa nedokončane postopke o določitvi odškodnine (64. člen). V dodatku k pritožbi (list. št. 139 – 140) je izrecno zahteval določitev odškodnine po novo sprejetem zakonu in to je bil tudi razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko odločitev o določitvi odškodnine pritožbeno sodišče s sklepom dne 6.5.1980 (list. št. 142 - 145) razveljavilo. Pritožbeno sklicevanje, da nov zakon za nasprotnega udeleženca ni ugodnejši od Zakona o razlastitvi iz leta 1968, je nesprejemljivo, saj je bila presoja primernosti materialnega predpisa za določitev odškodnine v pristojnosti nasprotnega udeleženca, ki vse do zaključka postopka svoje izbire ni spremenil. Pritožba se posplošeno sklicuje na spremembo izbire, ki naj bila s strani nasprotnega udeleženca in njegovega pooblaščenca izražena v zadnjem sojenju (po izdaji sodbe Višjega sodišča iz leta 1989), ne pove pa kdaj in na kakšen način. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi svojo odločitev o izbiri materialne podlage za odločanje nasprotni udeleženec preklical oz. spremenil. Očitek o nepravilni izbiri materialnega prava, na katerem temelji odločitev, je neutemeljen.

14. Tudi pritožbenemu očitku, da razlaščencu dodeljeno stanovanje ni bilo primerno, ker po površini in funkcionalnosti ni ustrezalo razlaščeni nepremičnini, ni mogoče slediti. Primernosti stanovanja ni mogoče presojati s primerjavo velikosti ali vrednosti dodeljenega stanovanja z velikostjo in vrednostjo razlaščene nepremičnine, ampak je pomembno, ali je dodeljeno stanovanje zadovoljivo rešilo z razlastitvijo nastali stanovanjski problem (stanovanje je bilo dodeljeno v najem in ne v last). V teku postopka nasprotni udeleženec ni trdil, da dodeljeno stanovanje v tem pogledu ne bi bilo zadovoljivo oz. primerno, gospodarske dejavnosti pa v času razlastitve na svoji nepremičnini ni opravljal. 15. Skladno s 1. odstavkom 41. čl. ZRPPN je sodišče vrednost nepremičnine ugotavljalo na podlagi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (v nadaljevanju PEM). Pritožnica se zavzema za upoštevanje tržne vrednosti razlaščene nepremičnine. Ker se odškodnina določa samo za stavbo s pritiklinami (ne pa zemljišče parc. št. 206/2 k.o. x.), je za razlaščenca bistveno ugodnejša metoda, ki jo je uporabilo sodišče. V korist pritožnice je zato odločitev, da se ne upošteva (nižja) tržna vrednost stavbe, ampak na osnovi PEM izračunana (višja) vrednost stavbe. Tak rezultat ocenjevanja je posledica dejstva, da ima v sedanjih tržnih razmerah vrednost zemljišča v ceni nepremičnine večji delež kot v preteklosti. Ker stavba in zemljišče predstavljata celoto, odškodnina pa se zaradi že uveljavljene odškodnine za zemljišče, določa samo še za stavbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o uporabi PEM pravilna. V obravnavnih okoliščinah pravično odškodnino predstavlja (višja) po PEM ugotovljena odškodnina in ne kot del tržne cene teoretično določena vrednost stavbe (stavba brez zemljišča ni v pravnem prometu). Potrebno pa je zmanjšanje tako ugotovljene odškodnine na podlagi 42. čl. ZRPPN, ker je bilo po razlastitvi razlaščencu dodeljeno drugo primerno stanovanje. Na prvi pogled se to določilo kaže kot poseg v razlaščenčevo premoženjsko sfero, saj je 30 % zmanjšanje odškodnine predvideno zaradi dodelitve najemnega stanovanja, ki ne pomeni odmene na lastninskem področju. Ker pa je zakonodajalec zmanjšanje odškodnine opredelil zgolj kot možnost, ki se ji je razlaščenec lahko odrekel (2. in 3. odstavek 42. čl.), omenjeno določilo ne predstavlja kršitve pravice do zasebne lastnine in ne nasprotuje zahtevi po pravični odškodnini. Razlaščenec je s tem, ko je vztrajal pri bivanju v razlaščeni nepremičnini, sam izzval potrebo po dodelitvi stanovanja (3. odstavek 25. čl. ZRPPN). Ker je 30 % zmanjšanje odškodnine po 1. odstavku 42. čl. ZRPPN predvideno zgolj kot možnost, ki se ji razlaščenec lahko odreče, zmanjševanje prisojene odškodnine zaradi dodelitve najemnega stanovanja ni v nasprotju z zahtevo po določitvi pravične odškodnine (1).

16. Ker je bilo o denacionalizaciji zemljišča parc. št. 206/2 k.o. x. že odločeno, pritožbeno sodišče soglaša, da v tem postopku odškodnine za zemljišče ni mogoče določati. S ponovnim odločanjem o odškodnini za zemljišče bi bila korigirana odškodnina, ki jo je nasprotni udeleženec dosegel v postopku denacionalizacije, kar ni sprejemljivo, saj je bila odškodnina pravnomočno in torej dokončno določena v postopku, ki ga je V. J. sam izbral za varstvo svojih, z nacionalizacijo in razlastitvijo prizadetih premoženjskih interesov. Upoštevajoč, da je odškodnina določena zgolj za stavbo s pritiklinami, prisojena odškodnina ni primerljiva z vrednostjo nepremičnin z zemljiščem, kar v pritožbi predlaga pritožnica. Pravno nepomembno dejstvo pa je, da je razlastitveni upravičenec z razlaščeno nepremičnino razpolagal. Kupnina, ki jo je dobil, na odločitev ne vpliva, saj za določitev odškodnine zakon določa druge parametre.

17. Nepremičnina (hiša) je bila odvzeta z odločbo o razlastitvi leta 1970 in od pravnomočnosti te odločbe dalje V. J. ni bil več njen lastnik. Nemožnost uporabe od leta 1980 dalje zato ni v lastninsko pravico izveden poseg, ki bi opravičeval odmeno na premoženjskem področju oz. vplival na višino odškodnine. Tudi trajanje postopka ni okoliščina, ki bi vplivala na določitev odškodnine. Odškodnina je skladno s 33. čl. ZRPPN določena po stanju v času razlastitve in vrednosti v času odločanja. Z vrednotenjem na dan odločanja je zadoščeno zahtevi po pravičnosti odškodnine. Postopek je res trajal dolgo, vendar se je enormno podaljšal tudi zaradi prekinitve, ki jo je dne 22.5.1984 (list. št. 372 – 373) in dne 24.4.1991 (list. št. 404) zaradi izpodbijanja odločbe o razlastitvi predlagal V. J.. Prekinitvi je botrovalo tudi dejstvo, da je glede iste nepremičnine V. J. sprožil tudi denacionalizacijski postopek. V obeh postopkih hkrati ni bilo mogoče odločati (sklep o prekinitvi postopka z dne 28.4.1995 – list. št. 422 – 423), saj je razlaščenec v denacionalizacijskem postopku predlagal vrnitev v naravi. Razlaščenec je imel možnost z začasno odredbo zahtevati akontacijo odškodnine, pa te pravice ni izkoristil (53. čl. ZRPPN in 101. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

18. Očitek, da sodišče ni odločalo o škodi zaradi izpada dohodka in izgubljenega dobička, ni utemeljen. Zahtevka nasprotni udeleženec ni postavil, pa tudi če ga bi, nepravdno sodišče v tem postopku, katerega vsebina je določena z zakonom, o odškodninskem zahtevku ne bi moglo odločiti. ZRPPN predvideva, da se med razlastitvenim upravičencem in razlaščencem nastali spor o premoženjskih razmerjih obravnava ločeno od določanja odškodnine (26. čl. ).

19. Izvedenec R. izvedenskega mnenja ni podal po stanju stvari v letu 2012, ampak po stanju stvari v času razlastitve. Ker se spisovni podatki o tem stanju med seboj razlikujejo, jih je izvedenec preveril in upošteval za razlaščeno površino še sprejemljivo količino drevnin. Strokovno utemeljene maksimalne količine rastlinja nasprotni udeleženci niso grajali oz. ovrgli, zato je priznana odškodnina maksimum, kar jim iz tega naslova gre. Mnenji, na katera se pritožnica sklicuje, sta izdelala izvedenca, ki nista bila angažirana s strani sodišča, zato mnenji nimata dokazne vrednosti, ampak ju je mogoče ovrednotiti kot navedbe, te pa je izvedenec s pravili stroke preveril in pravilno ovrednotil. 20. V postopku zaradi določitve odškodnine stroške krije udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (104. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Predlagateljica je zato dolžna pritožnici – nasprotni udeleženki povrniti stroške tega pritožbenega postopka, nastale s sestavo pritožbe 918,00 EUR (tar. št. 22 Odvetniške tarife, Ur. list RS 67/2003 s spremembami), DDV 183,60 EUR in plačilom 16,00 EUR sodne takse za pritožbo (tar. št. 11a Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS 1/90 s spremembami).

(1) Z 9. čl. ZRPPN je določeno, da lastniku pripada pravična odškodnina. Ustavno sodišče v odločbi U-I-45/89 z dne 29.3.1990 vsebinsko pojasnjuje ta pravni standard.