Jedro

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo.

Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 640,50 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožnici plačati 37.211,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2019 dalje (I točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo vseh tožničinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženec se ne strinja z zavrnitvijo ugovora zastaranja. Meni, da je v obravnavni zadevi treba upoštevati triletni zastaralni rok, ker gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Tožnica je sofinancirala stroške, povezane z izvedbo programa raziskovalnega dela. Eden izmed pogojev za pridobitev sofinanciranja s strani države je bila uspešna kandidatura na javnem razpisu „Mladi raziskovalec iz gospodarstva - generacija 2010“, na podlagi katere je bilo tožencu odobreno sofinanciranje. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je bila plača mladega raziskovalca financirana s strani tožnice. Tožnica je mladega raziskovalca sofinancirala v okviru pridobitne dejavnosti (šifra 85.5). Tožnica je bila namreč ustanovljena na podlagi sklepa o ustanovitvi Javne agencije RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (Ur. l. RS, št. 93/15 in 36/19). V 6. členu sklepa so določene njene dejavnosti. Skladno s pojasnili k standardni klasifikaciji dejavnosti je tožnica s sofinanciranjem mladega raziskovalca opravljala pridobitno dejavnost. Zato je treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih. Sodišče se o navedbah v zvezi z vrsto dejavnosti ni opredelilo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila krivda za zamudo z izpolnitvijo na strani toženca in če je tožnica upravičena do plačila pogodbene kazni. Opozarja, da je izpodbijana sodba v 16. in 17. točki obrazložitve, v kateri sodišče obravnava njegove ugovore v okviru 250. člena Obligacijskega zakonika (OZ), obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 13. točke prvega (pravilno 14. točke drugega1) odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v uvodu 17. točke zmotno zaključuje, da ni postavil ugovora o izpolnitvi obveznosti z zamudo brez svoje krivde. Takšen ugovor je podal, tega pa se je zavedalo tudi sodišče, saj je osrednja tema obrazložitve vprašanje, ali je do zamude z izpolnitvijo prišlo po njegovi krivdi ali ne.

Toženec nasprotuje stališču nižjega sodišča, da je opravičljiva le zamuda v trajanju enega leta. Iz 36. točke izpodbijane sodbe ni mogoče natančno ugotoviti, kateri je tisti dogodek, ki ga je sodišče subsumiralo pod vzrok, zaradi katerega toženec ne odgovarja. To je pomembno, ker je sodišče z uporabo matematičnega izračuna prišlo do povsem neživljenjskega zaključka, da gre za opravičljivo zamudo le v trajanju enega leta. Upoštevati je treba izredno specifičnost znanstveno raziskovalnega dela. Pritožba izpostavlja del izpovedi prič A. A. in prof. dr. B. B. Upoštevaje izredno občutljiv trenutek, v katerem je prišlo do smrti in zamenjave mentorja, je jasno, da spora ni mogoče rešiti z matematičnim izračunom zamude. Prišlo je do izrednih okoliščin, ki so opravičljive za celotno obdobje zamude, torej do izpolnitve obveznosti. Izreden sklop dogodkov je povzročil „domino efekt“, ta pa se je odrazil v zamiku pri izpolnjevanju obveznosti. Sodišče se v izpodbijani sodbi sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen učinek je to imelo na končno izpolnitev obveznosti. V sodbi manjka obrazložitev zamude z izpolnitvijo po 31. 7. 2015, čeprav je priča A. A. na svojem zaslišanju pojasnila, zakaj obveznosti ni mogla izpolniti do navedenega datumu oziroma, zakaj je bila obveznost izpolnjena šele s 3. 11. 2017. Odsotnost razlogov o tem predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bilo z aneksom št. 3 k pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca, s katerim je bil rok za izpolnitev obveznosti podaljšan do 31. 1. 2015, določeno, da v podaljšanem roku sofinanciranje ni zagotovljeno. Zato se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen vpliv je imel izpad financiranja na pravočasno izpolnitev obveznosti. O kritju stroškov nadaljevanja raziskovalnega procesa je izpovedovala tudi priča A. A. Očitno je, da so smrt mentorja, upokojitvi somentorja, iskanje nove mentorice in izpad financiranja mladega raziskovalca povzročili, da je bila pogodbena obveznost izpolnjena šele 3. 11. 2017. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je plačilo zneska 37.211,12 EUR, kar predstavlja 30 % izplačanih sredstev na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-MR-10/30 (v nadaljevanju: pogodba), ki sta jo 15. 3. 2011 sklenila tožnica kot javna agencija in toženec kot izvajalec. Pogodba je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2010“ (v nadaljevanju: razpis). S pogodbo je bilo tožencu zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mladega raziskovalca A. A. za čas od 1. 2. 2011 do 31. 7. 2014 (tj. za tri leta in pol), z možnostjo šestmesečnega podaljšanja brez financiranja. Pogodbeni stranki sta rok za izpolnitev obveznosti podaljšali do 31. 1. 2015. Mladi raziskovalec je doktorski študij uspešno zaključil 3. 11. 2017, tj. z zamudo dveh let in devetih mesecev. Zaradi zamude zahteva tožnica od toženca plačilo pogodbene kazni.

6. Toženec se je s pogodbo med drugim zavezal, da bo poskrbel za izpolnitev pogodbenih obveznosti v pogodbenem roku (druga alineja drugega odstavka 7. člena pogodbe). V 42. členu pogodbe je določeno: „Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku, oz. v roku, podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku, podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 %/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 %/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 %/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70 % izplačanih sredstev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva prejema sredstev na transakcijski račun izvajalca do dneva vračila na transakcijski račun agencije.“2 Namen programa dela pa glede na 4. člen pogodbe ne bi bil dosežen, če mladi raziskovalec ne bi doktoriral. V tem členu je namreč določeno: „Ožji namen programa dela je omogočiti mlademu raziskovalcu, da z delom na temeljnih raziskavah za potrebe predlagatelja in s podpornimi aktivnostmi, ki so potrebne za izvedbo temeljih raziskav, v času podiplomskega študija pridobi nova temeljna oz. splošna znanstvena in tehnična znanja, ki predstavljajo izviren prispevek k znanosti, kar je pogoj za pridobitev znanstvenega doktorskega naslova ter da sočasno pridobi kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno sooči z izzivi v gospodarstvu. Kazalec za uspešno izveden program dela je uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge pred komisijo oz. pridobitev naslova doktor znanosti, kar izvajalec izkaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.“

7. V skladu z načelom pogodbene svobode (3. člen OZ) in dispozitivno naravo določb OZ (2. člen OZ) sta pravdni stranki v konkretnem primeru sporazumno dogovorili posledice neizpolnitve oz. zamude z izpolnitvijo. Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral.3

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo.4 Sámo dejstvo, da je plačilo denarnega zneska označeno kot vračilo (dela) prejetih sredstev, učinka pogodbene kazni v nobenem pogledu ne spremeni. Ne gre za vrnitveni zahtevek zaradi neupravičene pridobitve, ker pogodba ni bila razvezana in pravna podlaga za izplačilo denarnih sredstev ni odpadla. Da povsem identična določba predstavlja pogodbeno kazen, je prav tako ustaljeno stališče sodne prakse v drugih primerih, kjer je ista tožnica od drugih tožencev zahtevala delno vračilo prejetih sredstev zaradi zamude.5 Ker ima pogodbeno določilo, ki je jasno, značaj pogodbene kazni, pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe OZ, ki urejajo pogodbeno kazen (247. - 254. člen OZ), v okviru katere je pravilno odločalo tudi sodišče prve stopnje.

9. Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe in zato zanjo ne velja triletni (po 349. členu OZ), ampak petletni zastaralni rok (po 346. členu OZ). Sklicevanje na pravila ZPP o gospodarskih sporih ni merodajno, saj tožnik ni ena izmed oseb, navedenih v prvem odstavku 481. člena tega zakona. Kdaj gre za gospodarsko pogodbo, določa 13. člen OZ. Za tako pogodbo gre, če jo skleneta gospodarska subjekta. Za gospodarski subjekt zakon šteje gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, samostojne podjetnike posameznike ter druge pravne osebe, če se te v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. Gospodarska pogodba je torej le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost „drugo izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje“. Prav tako je ni mogoče uvrstiti med druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Na to nima vpliva okoliščina, da je tožnica sofinancirala plačo mladega raziskovalca. Njeno delovanje v konkretnem primeru ni pridobitno. Sofinanciranje programa raziskovalnega dela mladega raziskovalca je izrazito nepridobitno. Gre za obliko državne pomoči. Za zastaranje terjatev iz sklenjene pogodbe (iz naslova pogodbene kazni) zato velja splošni, to je petletni zastaralni rok.6 Ta pa se do vložitve tožbe (17. 12. 2019), tudi če bi začel teči že s potekom podaljšanega roka (z aneksom) za izvedbo programa, torej z nastopom zamude (1. 2. 2015), še ni iztekel. 10. V obravnavni zadevi ni odločilno, da je bila obveznost izpolnjena, temveč je bistven odgovor na vprašanje, ali je do zamude prišlo iz opravičljivih razlogov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do zamude prišlo v trajanju dveh let in devetih mesecev (od 1. 2. 2015 do 3. 11. 2017). Pritožbeno pa je še vedno sporno vprašanje, zakaj je mladi raziskovalec zaključil doktorski študij z zamudo - ali je do zamude z izpolnitvijo prišlo iz vzroka, zaradi katerega toženec ne odgovarja, in kako dolgo je opravičljiva zamuda trajala.

11. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere se je ne bi moglo preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Res je sodišče v izpodbijani sodbi v delu prve povedi v 17. točki glede na predhodno 16. točko, v kateri je pojasnilo, kdaj upnik ne more zahtevati pogodbene kazni (v primeru če je do zamude dolžnika prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja), zapisalo, da toženec takšnega ugovora ni podal, vendar pa je v nadaljevanju sodbe natančno in argumentirano obravnavalo tri njegove ugovore za izključitev odgovornosti za zamudo. Razlogi so nanizani v točkah 25 - 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je temu tako, se zaveda tudi pritožnica, ko se v nadaljevanju pritožbe ne strinja s presojo sodišča o enoletni opravičljivi zamudi.

12. V izpodbijani sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da je prišlo zaradi objektivnih zadržkov, in sicer zaradi daljše bolniške odsotnosti in kasnejše smrti mentorja, upokojitve somentorja ter potrebnega prilagoditvenega obdobja nove mentorice, do enoletne zamude z izpolnitvijo obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in (predvsem) zaslišanja prič A. A., mladega raziskovalca, in njegove nove somentorice, dr. B. B., ugotovilo, da so bolezen in kasneje smrt mentorja, upokojitev somentorja ter vključitev in angažiranje nove (so)mentorice v projekt v najpomembnejši fazi raziskovalnega dela močno posegli v tekoče delo mladega raziskovalca. Navedene okoliščine so njegovo delo na doktorski disertaciji za določen čas v celoti ustavile. Trajanja zastoja sodišče prve stopnje ni matematično izračunalo, kot zmotno meni pritožba, temveč je rezultat ocene, v kateri so upoštevane vse okoliščine v zvezi s tem. Ni dvoma, da je prišlo zaradi smrti mentorja in angažiranja nove mentorice do izrednih razmer; vendar pa je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da sta zastoj in s tem nezakrivljena zamuda trajala eno leto. Pritožba se argumentirano ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (glej tč. 29 - 37), ki obširno pojasnijo oceno, da je opravičljiva zamuda zaradi menjave mentorja trajala eno leto in ne več (dve leti in devet mesecev). Ugotovljeno je, da je mladi raziskovalec v začetku leta 2014 med opravljanjem eksperimentalnega dela v Nemčiji izgubil stik z dotedanjim mentorjem (ki je zbolel in se ni vrnil na delo, kasneje pa je umrl), in po vrnitvi v začetku aprila 2014 z vlogo predlagal zamenjavo mentorja, saj je bil somentor v postopku upokojevanja in ni hotel prevzeti mentorstva. Mladi raziskovalec je potreboval nekaj časa, da je našel novo mentorico. Formalno se je postopek imenovanja nove mentorice zaključil 7. 7. 2014. Z novo mentorico je stik na podlagi priporočila somentorja vzpostavil že prej. Zaradi počitniškega obdobja je somentorica potrebovala še čas za seznanitev z raziskovalnim projektom. Na podlagi izpovedi mladega raziskovalca, da je z novo mentorico nadaljeval delo januarja 2015, in mentorice, da je potrebovala vsaj tri, štiri mesece, da se je dobro seznanila z delom in oblikovala potek dela za naprej, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je zastoj iz navedenega razloga trajal približno eno leto, in sicer celo leto 2014. Toženec dokazne ocene o navedenem konkretno ne izpodbija, temveč le povzema del izpovedi omenjenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje celovito in prepričljivo ocenilo, tudi v povezavi z listinsko dokumentacijo. Pritožba pa ne pojasni, kaj v njunih izpovedbah je tako drugače in kaže na opravičljivo zamudo z izpolnitvijo obveznosti v celotnem obdobju zamude. Če upoštevamo še ugotovitvi v izpodbijani sodbi, (1) da je bil rok za izpolnitev obveznosti 31. 1. 2015 po sklenjenem aneksu št. 3 podaljšan do 31. 7. 2015, in (2) da je to podaljšanje temeljilo na okoliščini zamenjave mentorja po koncu raziskovalnega dela projekta, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti pogodba, upoštevaje nezakrivljeno enoletno zamudo (v katero je vključeno šestmesečno podaljšanje)7, izpolnjena najkasneje do 31. 7. 2015. A tudi ob upoštevanju enoletne nezakrivljene zamude od izteka podaljšanega roka (31. 1. 2015) bi morala biti pogodbena obveznost izpolnjena najkasneje do 31. 1. 2016. Učinek nezakrivljene zamude se tako kaže v tem, da je bila toženčeva pogodbena izpolnitev podaljšana za eno leto.

13. Odgovor na vprašanje, zakaj je prišlo do izpolnitve pogodbene obveznosti šele leto in devet mesecev kasneje, ni bistveno. Tega toženec v pritožbi tudi ne pojasni. Sicer pa je bilo v sodbi (glej tč. 38 – 46) ugotovljeno, da ostali razlogi (velik obseg meritev in rezultatov, potrebna objava članka v mednarodnih strokovnih revijah) ne predstavljajo opravičljive zamude roka za dokončanje doktorske disertacije. Te okoliščine spadajo v toženčevo sfero oziroma predstavljajo vzrok na njegovi strani. Gre za vnaprej predviden in znan potek, na katerega je lahko toženec računal že ob sami sklenitvi pogodbe.

14. Pritožbeni očitek o odsotnosti ugotavljanja vpliva izpadlega financiranja na izpolnitev obveznosti, ker določila pogodbe za čas podaljšanega roka za izpolnitev obveznosti niso dopuščala sofinanciranja dela mladega raziskovalca (5. člen), predstavljajo pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec v postopku pred nižjim sodiščen nezakrivljenega razloga za zamudo ni utemeljeval s to okoliščino. V pritožbi pa ne navede in izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tudi sicer gre za okoliščino, ki je bila tožencu ob sklenitvi pogodbe znana in je nanjo lahko računal. V primeru zamude bi moral nase prevzeti breme financiranja, ne pa ga morebiti prenesti na mladega raziskovalca.

15. Pacta sunt servanda je temeljno načelo obligacijskega prava, uzakonjeno v 9. členu OZ, in pomeni, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo zanjo. Zato mora toženec za zamudo (izven nezakrivljenih razlogov) odgovarjati, še posebej v primeru državne pomoči,8 ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji. Ti zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Z vidika državne pomoči je treba na konkurenco gledati širše, in sicer glede na razpis, na podlagi katerega je bila pogodba sklenjena. Če se tožnica na kršitev zavez prejemnika državne pomoči ne bi odzvala v skladu z določili pogodbe, bi s tem ostale sodelujoče na javnem razpisu, in tiste, ki se za sodelovanje na javnem razpisu zaradi strogih pogojev niso odločili, v primerjavi s tožencem postavila v neenakopraven položaj.9

16. Glede na navedeno toženec ne more uspešno opravičiti tako velike zamude, kot je bila v obravnavani zadevi: (dodatna) zamuda enega leta in devetih mesecev pri obveznosti, ki bi morala biti izpolnjena v treh letih in pol oz. najkasneje v štirih letih, ob tem, da je že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo lahko prišlo do zamude na strani raziskovalca. Poleg tega ne gre spregledati, da bi tožnica skladno s pogodbo po nastopu enoletne zamude od pogodbe lahko odstopila in zahtevala vračilo še preostalih 70 % izplačanih sredstev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Ker ni dvoma, da je prišlo do več kot enoletne zamude, je tožnica na podlagi 42. člena pogodbe upravičena do povrnitve 30 % prejetih sredstev. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena istega zakona potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen. Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo pa je upravičena tožnica. Pritožbeno sodišče ji je (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) za sestavo odgovora na podlagi prve točke tar. št. 22 veljavne Odvetniške tarife priznalo 875 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, povečano za 22 % DDV, znaša 640,50 EUR.10 Ta znesek ji je dolžan povrniti toženec v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1 Opomba pritožbenega sodišča. 2 Pritožbeno ni sporno, da to pomeni, da je tožnica upravičena do plačila/vračila 30 % izplačanih sredstev, če je bila zamuda z izpolnitvijo pogodbene obveznosti (tu s pridobitvijo naslova doktor znanosti) eno leto ali več. 3 Pritožnica ne izpodbija (11.-20. točka obrazložitve) zavzetih materialnopravnih stališč/izhodišč za odločitev v zadevi; v njihovo pravilnost pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi. Dodati velja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da v notranjo sfero tveganj pogodbene stranke (poleg lastnih ravnanj) spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je v drugem poslovnem razmerju. Glej odločbe: VSRS II Ips 61/2015, VSL I Cpg 137/2021, II Cpg 575/2020, I Cpg 115/2017 in I Cpg 129/2010. 4 Prim. prvi odstavek 247. člen OZ. 5 Tako v odločbah: VSL I Cp 340/2019, II Cp 1416/2019, I Cp 271/2020, I Cp 1382/2021, I Cp 1875/2021, I Cp 143/2022 in I Cp 37/2022. 6 Prim. odločbi VSL II Cp 1416/2019 in I Cp 427/2022. 7 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je navedeno šestmesečno podaljšanje z aneksom temeljilo na okoliščini zamenjave mentorja po koncu raziskovalnega dela. Temu pritožba ne oporeka. 8 Pojem državne pomoči je definiran v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči (ZSDrP). Da gre v obravnavani zadevi za državno pomoč, nenazadnje izhaja tudi iz 8. člena razpisa ter 1., 2., 12. in 16. člena Pogodbe. 9 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1416/2019, I Cp 427/2022, I Cp 143/2022 idr. 10 Materialnih stroškov in izdatkov za stranko v dejanski višini 60 EUR pritožbeno sodišče ni priznalo, ker ti niso izkazani.