Jedro

Živali (konj) v prometu niso nepričakovan pojav. Zato ni podan ekskulpacijski razlog - ravnanje tretjega, ki je žival (konja) na takšen ali drugačen način spustil na cestišče. Za škodo, ki jo delavec utrpi v prometni nesreči, objektivno odgovarja delodajalec, ki ga je šteti za obratovalca motornega vozila. Poklicna uporaba motornega vozila predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustrezni skrbnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačanih regresov za leti 2004 in 2005 znesek v protivrednosti 1.168,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2005 do plačila (1. točka izreka sodbe) in iz naslova nadomestila plač skupni neto znesek 38.477,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delnih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila po predhodnem odvodu davka in prispevkov od bruto plače v višini 54.589,31 EUR, in sicer davka v višini 4.047,50 EUR ter prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti v višini 12.064,00 EUR (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova dnevnic za avgust znesek 307,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2005 do plačila. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 4.234,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, mesečno rento v višini ugotovljene razlike, in sicer v višini, kot bo ugotovljena naknadno, s tem da je do pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi tožena stranka dolžna plačati zapadle rentne obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka za nazaj, od 15. dalje v naslednjem mesecu, v bodoče dospele obroke pa najkasneje do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je dopustilo spremembi tožbe z dne 19. 7. 2010 in z dne 29. 5. 2011 (1. točka izreka sklepa) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.874,11 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povrnitev škode, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo načina nastanka škode oziroma vzrokov, ki so privedli do škodnega dogodka. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da do tožnikovih poškodb ni prišlo zaradi obratovanja tovornega vozila, pač pa zaradi dveh konj, ki sta bila na vozišču, in da škoda izvira izven stvari - tovornega vozila. Zaradi trka tovornega vozila s konjem in deformacij v kabini vozila je prišlo do hude telesne poškodbe tožnika, zato ne vzdrži presoja sodišča, da ni prišlo do škode zaradi in med obratovanjem tovornega vozila. Meni, da se objektivno odgovorna oseba ne more rešiti odgovornosti, s tem da se razbremeni krivde. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo določbe četrtega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika, po kateri tretja oseba solidarno odgovarja za povzročeno škodo skupaj z imetnikom stvari. Sodišče ni pravilno uporabilo kriterijev iz 153. člena navedenega zakona glede oprostitve odgovornosti objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari, saj v prometu obstaja riziko trkov vozil z domačimi in divjimi živalmi, ki ga zavarovalnice krijejo. Tovrstne trke je mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, zlasti ne policijskega poročila Državnemu tožilstvu v Kranju. O odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na vprašanje objektivne odgovornosti tožene stranke ter nastanka škode, prvostopenjska sodba nima razlogov, niti ni sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ključnih ugotovitev policistov. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu ustrezno utemeljilo, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Če pa je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje zmotna, tako kot v obravnavani zadevi, to še ne pomeni, da gre za absolutno bistveno kršitev po tej določbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna oziroma vsaj preuranjena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost delodajalca je krivdna ali objektivna. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) se za škodo, nastalo z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma v zvezi s to dejavnostjo, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je tožnik, zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila, dne 29. 8. 2005 ob 3.40 uri zjutraj poškodoval v prometni nesreči, ki se je pripetila na regionalni cesti Lahovče – Kranj med vožnjo s tovornim vozilom v lasti tožene stranke, ki ga je upravljal tožnik in ki je bilo sicer v brezhibnem stanju. Na vozišču sta se takrat pojavila dva konja, ki ju je zaradi goste megle tožnik opazil šele, ko sta bila tik pred njim. S sprednjim delom vozila se je tožnik zaletel v enega konja, po 57 metrih je z vozilom zapeljal desno izven vozišča ter se ustavil v koruzi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev presodilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi obratovanja tovornega vozila, pač pa zaradi dveh konj, torej da škoda izvira izven stvari, česar ni bilo možno pričakovati, saj domače živali običajno ne hodijo po cestah, po katerih poteka promet tovornih vozil. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom ne strinja. V sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 124/2007 z dne 18. 6. 2009) je sprejeto stališče, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar, njegova poklicna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, v konkretnem primeru torej tožena stranka, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

Domneva vzročnosti, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, pa je izpodbojna. Tožena stranka je v postopku trdila, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker lastnik konj ni poskrbel za primerno ogrado, iz katere sta konja pobegnila, torej da ga je treba pripisati ravnanju (opustitvi) imetnika konj, s čimer je uveljavljala ekskulpacijske razloge iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ, po katerih se objektivno odgovorna oseba lahko v celoti razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi višje sile oziroma zaradi dejanja tretjega (ali oškodovanca), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po navedenih določilih ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila, in da se posledicam dejanja tretjega ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je je bilo ravnanje tretjega, torej imetnika konj, v nastali prometni situaciji nepričakovano.

Pri tem ni bistveno, ali je bil zunanji dogodek pričakovan za konkretnega delodajalca in v konkretnih okoliščinah, temveč, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega obratovalca oziroma delodajalca, ki se ukvarja s cestnimi prevozi. Pri presoji nepričakovanosti dejanja je namreč odločilno merilo skrajne skrbnosti, ko gre za poklicno dejavnost, torej merilo posebno skrbnega strokovnjaka (6. člen OZ). Živali (konji) v prometu (na cestišču) niso nepričakovan pojav, kar pomeni tudi, da ravnanje tretjih oseb, ki jih na ta ali oni način pustijo na cesti, ni nepričakovano. Možnost kršitve cestnoprometnih predpisov s strani tretje osebe, ki se je v konkretnem primeru izrazila v tem, da sta bili živali brez nadzora na regionalni cesti izven naselja, ni nekaj povsem neobičajnega oziroma nepričakovanega. Takšne ovire namreč nastajajo v cestnem prometu, zato ni oprostitve odgovornosti delodajalca kot obratovalca nevarne dejavnosti.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne odločitve o temelju tožbenega zahtevka, tj. da gre za situacijo iz prvega oziroma drugega odstavka 153. člena OZ, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino tožbenega zahtevka, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča, dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu ter o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).