Jedro

Ugotovitev ničnosti pogodbenega določila je odvisna od dejstev. Stranka mora pravnorelevantna dejstva navajati, če naj jih sodišče upošteva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 2. in 3. tč. izreka, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. I 2 03/03329 z dne 21.5.2004 v 1. in 4. tč. izreka sklepa za 181,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2002 dalje do plačila, za 16.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 dalje do plačila, za 16.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2002 dalje do plačila in za 12.435,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 dalje do plačila (1. tč. izreka sodbe). V 2. točki izreka sodbe je sodišče razveljavilo taisti sklep o izvršbi v točkah 1 in 4 izreka za 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2002 dalje do plačila in glede 19.095,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. V tretji točki izreka je sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči povrniti 27.205,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Sodbo izpodbija v 2. in 3. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu. Opozarja, da gre v konkretni zadevi za obligacijsko razmerje, s katerim sta pravdni stranka sklenili naročniško pogodbo in pogodbo o prodaji telefonskega aparata. Sama je svojo obveznost po naročniški pogodbi izpolnila s tem, da je toženi stranki omogočila uporabo storitev, tožena pa svoje obveznosti po pogodbi ni izpolnila, saj ni plačala računov za opravljene storitve. S sklenitvijo Pogodbe o prodaji telefonskega aparata se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi prodala telefonski aparat po izjemno ugodni, simbolični ceni 1,00 SIT, tožena stranka pa se je s sklenitvijo iste pogodbe zavezala, da bo naročnica tožeče stranke vsaj 24 mesecev. Pogodbena kazen je zapadla v plačilo v posledici ravnanja tožene stranke. Ravnanje tožene stranke pa je povzročilo, da je bila tožeča stranka prikrajšana za pričakovano povrnitev založene cene GSM aparata, saj je toženi omogočila nakup aparata po ceni 1,00 SIT, za kolikor sicer, kot je splošno znano, ne moreš kupiti novega GSM aparata. Tožena stranka je vedela, da je cena ugodna zaradi pričakovane dobe trajanja pogodbe in uporabe ter plačevanja storitev. Sodišče je zato z zmotno uporabo materialnega prava oškodovalo tožečo stranko, saj je glede na odločitev sodišča tožena stranka kupila aparat za 1,00 SIT in ne za dejansko vrednost oz. je tožeča stranka toženi stranki GSM aparat podarila, kar pa nikakor ni bil pogodbeni namen. Tožena stranka tekom postopka nikdar ni navajala, da je pogodbena kazen nepoštena ali nesorazmerna oz. da nasprotuje načelom vestnosti in poštenja, sodišče pa je kljub temu pogodbeno kazen ob upoštevanju 23. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot) označilo kot nično, ker naj ne bi bila poštena. Tožena stranka je vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem ni ugovarjala niti temelju niti višini zahtevka in kateremu ni predložila dokazov. V pravdi pa je bila nato povsem pasivna. Sodišče bi moralo pri odločitvi uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in ne ZVPot, saj je bila tožena stranka s pogoji nakupa telefonskega aparata po ugodni ceni seznanjena še pred podpisom pogodbe in je z njimi, kot tudi s posledicami kršitve pogodbe soglašala. Sodišče bi lahko, v kolikor meni, da je nesorazmerna, po 252. čl. OZ zmanjšalo pogodbeno kazen, nikakor pa ni moč šteti določila o pogodbeni kazni kot ničnega, saj ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo. Tožeča stranka tudi meni, da bi ji moralo sodišče priznati vse izvršilne stroške. Upravičena bi bila namreč do povračila izvršilnih stroškov v enaki višini, tudi če bi predlog vložila le za znesek 32.568,00 SIT s pripadki, torej za znesek, za kolikor je sodišče sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi. Ker meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen, se pritožuje tudi zoper odločitev v 3. tč. izreka sodbe, z obrazložitvijo, da je upravičena do povračila pravdnih stroškov v celoti in ne le do 39,44 % od odmerjenih stroškov. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje oz. njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je postopek pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti se po določbi I. odstavka 458. čl. ZPP sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo I. odst. 458. čl. ZPP pa senat sodišča druge stopnje razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (II. odst. 458. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je sodišče druge stopnje vezano: pravdni stranki sta 8.5.2002 sklenili Pogodbo o prodaji telefonskega aparata N. ... za kupnino 1,00 SIT in naročniško pogodbo za obdobje 24 mesecev; Pogodba o prodaji telefonskega aparata je bila sklenjena pod pogojem, da toženec sklene s tožnikom naročniško razmerje za 24 mesecev in da bo izpolnjeval prevzete obveznosti po naročniški pogodbi; v 5. tč. Pogodbe o prodaji telefonskega aparata je določeno, da je kupec v primeru, če ne bi izpolnil pogojev za nakup telefonskega aparata, dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 60.000,00 SIT po izstavljenem računu; v Splošnih pogojih za uporabo storitev omrežja mobilne telefonije (v nad.: splošni pogoji) pa je določeno, da se šteje, da je kupec odstopil od pogodbe tudi v primeru, če ne spoštuje določil iz sklenjene naročniške pogodbe in splošnih pogojev, toženec ni izpolnjeval prevzetih obveznosti, saj ni plačal računov z dne 24.9.2002 za znesek 16.130,00 SIT, z dne 23.10.2002 za znesek 16.257,00 SIT in z dne 23.11.2002 za znesek 181,00 SIT toženec ni poravnal niti računa z dne 24.12.2002 za znesek 50.000,00 SIT, ki se nanaša na doplačilo za telefonski aparat. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni izpolnjeval prevzetih obveznosti po naročniški pogodbi, kar pomeni kršitev prevzetih obveznosti iz naročniške pogodbe in je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za zneske neplačanih računov, zapadlih v plačilo 24.9.2002, 23.10.2002 in 23.11.2002. Glede zahtevanega plačila pogodbene kazni pa je odločilo, da tožnik ne more zahtevati plačila pogodbene kazni, opredeljene v 5. tč. Pogodbe o prodaji telefonskega aparata, ker je to pogodbeno določilo nično glede na določbi 23. in 24. čl. ZVPot. V obravnavani zadevi predstavljata pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku med pravdnima strankama dne 8.5.2002 sklenjeni pogodbi. Pravna razmerja pa je potrebno presojati tudi po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Obligacijski zakonik ima v 3. členu uzakonjeno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Določeno je, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo in če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. člen OZ). V skladu z določbo 92. člena OZ pazi na ničnost sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve o ničnosti ni z ničemer obrazložilo, pač pa je le navedlo vsebini 23. in 24. čl. ZVPot. Tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala takšnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko uporabilo določbe ZVPot in OZ. Šele ob ustrezni trditveni podlagi (7. čl. ZPP) mora sodišče ugotavljati, ali so podane okoliščine iz I. odst. 24. čl. ZVPot, torej ali se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in nato, ali se šteje konkretna določba v pogodbi za nepošten pogodbeni pogoj (III. odst. istega člena ZVPot). Ugotovitev ničnosti je torej tudi odvisna od dejstev, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbi tožeče stranke je zato sodišče druge stopnje ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. 2 in posledično zaradi take odločitve tudi v tč. 3 izreka, saj bo znan uspeh v pravdi šele po ponovni odločitvi sodišča prve stopnje (II. odst. 458. čl. ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče ponovno odločiti o tem, ali je upnik upravičeno izstavil tudi račun za plačilo pogodbene kazni in v kolikor bo menilo, da je pogodba (oz. katero pogodbeno določilo) nična, svojo odločitev obrazložiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.