Jedro

Plačilo, ki ga je sodišče naložilo toženki, brez dvoma posega v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine, vendar ta poseg nikakor ni neupravičen, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, ter zakonska pooblastila upravnika pri izterjavi stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja stavbe, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v razlogih sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 603,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 215,05 EUR pravdnih stroškov z obrestmi; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožila se je toženka, ki uveljavlja „vse“ pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Že med postopkom je navedla, da ji tožnik fizično onemogoča uporabo njenih prostorov, na njene pozive, naj ji uporabo omogoči, pa se ne odziva. Takšen tožnikov poseg v toženkino lastnino, ki je ustavno varovana kategorija, ne more biti nagrajen s plačevanjem stroškov, ki naj bi nastajali z uporabo te lastnine.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlogi iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere se sklicuje toženka, veljajo samo za redni pravdni postopek, medtem ko se sme sodba v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Toženka takšnih procesnih ali materialnih kršitev izpodbijani sodbi opredeljeno ne očita. Tudi uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 442. členom ZPP) v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Plačilo, ki ga je sodišče naložilo toženki, brez dvoma posega v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine, vendar ta poseg nikakor ni neupravičen, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, ter zakonska pooblastila upravnika pri izterjavi stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja stavbe, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v razlogih sodbe.

7. Toženkina trditev, da ji tožnik onemogoča uporabo njenih stanovanj, pomeni nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj te trditve ni mogla pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Na navedeno dejstvo se je začela sklicevati šele v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo, ki pa ga je vložila prepozno in ga zato sodišče ni smelo upoštevati (453. člen ZPP). Toženka zato s ponavljanjem te iste trditve v pritožbi ne more uspeti, posebej ker zmotno in (ali) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

9. Toženka svojih stroškov za pritožbo ni priglasila, tožnik pa mora stroške za odgovor na pritožbo kriti sam, ker z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP).