Jedro

Ugotoviti je, da lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP le v primeru, če je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pa se s pritožbo ne uveljavljajo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, niti niso ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ni podan dvom o resničnosti dejstev, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje (kar pomeni, da ne smejo obstajati razlogi za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje na podlagi določb 369. in 370. člena ZPP).

Ker je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica v obravnavanem sporu postavila tako zahtevek na izročitev vozila kot na izstavitev listine zanj, res ni mogla imeti pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero naj se ugotovi lastninskopravno razmerje pravdnih strank glede spornega avtomobila. Ob dajatveni tožbi namreč stranka ne more imeti pravnega interesa še za vložitev ugotovitvene tožbe (v skladu z določili 187. člena ZPP). Zahtevek na izročitev vozila pa je bil utemeljeno zavrnjen, ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da avtomobil ni več v toženkini posesti ampak v posesti tožničinega pooblaščenca (že od leta 1994 dalje, to je še pred vložitvijo tožbe).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek na izstavitev listine za prenos lastnine na osebnem avtomobilu Audi 100 2.8 E, reg. št... in v odločbi o stroških postopka razveljavi in v tem delu vrača sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da toženka ni lastnica osebnega avtomobila Audi 100 2.8 E, da je zato dolžna izdati tožnici listino, na podlagi katere bo možno navedeni avtomobil registrirati na tožničino ime, v preostalem delu pa je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in toženko obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo toženke zavrglo tožničino tožbo v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev, da toženka ni lastnica spornega avta, s sodbo pa je zavrnilo tožničin zahtevek, da je toženka dolžna izstaviti ustrezno listino za prenos lastninske pravice na avtomobilu. Glede stroškov pa je odločilo tako, da jih mora tožnica povrniti toženki.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku na drugi stopnji in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se reviziji tožnice ugodi. V reviziji povzema odločitve in razloge sodb sodišč prve in druge stopnje ter zaključuje, da je bil njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Ugotovitvena tožba je na mestu, ker rešuje vprašanje, kdo je lastnik spornega vozila, ki je lastnina tožnice in ne toženke. Tožbeni zahtevek glede izročitve vozila in izročitve listine pa je prav tako utemeljen. Pravda rešuje razmerje med tožnico in toženko in ne s tretjo osebo to je O.. Do sklenitve pogodbe z O. sploh ni prišlo. Ta je dal zgolj na račun kupnine 16.000 DEM in je zato tožnica še naprej ostala lastnica avta. Drugostopna sodba pa je sedaj taka, da ostaja toženka lastnica avtomobila, čeprav ni sklenila pogodbe in ne plačala kupnine. Tožnica pa ne more terjati od O. razliko kupnine, ker z njim ni sklenila pogodbe.

Na revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo sporno vozilo prodano novembra 1993 za 40.000 DEM, da je bilo ob sklenitvi pogodbe plačanih le 16.000 DEM in da je kupec ob sklenitvi pogodbe vzel vozilo v uporabo. Kupna pogodba je bila dejansko sklenjena med tožnico in J. O. in ne s toženko, zaradi česar ta ni lastnica vozila. Sodišče prve stopnje je ob takih ugotovitvah s sodbo ugotovilo, da toženka ni lastnica avtomobila in da je dolžna izstaviti na ime tožnice za izvršitev registracije na njeno ime ustrezno listino, medtem ko je zavrnilo zahtevek na izročitev vozila, ker je ugotovilo, da toženka vozila ne poseduje več. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo. Ker je tožnica postavila tudi dajatven zahtevek, ugotovitvena tožba ni dopustna in je zato ugotovitveni del tožbe zavrglo. Glede dajatvenega dela, s katerim zahteva tožnica izstavitev listine, pa ugotavlja sodišče druge stopnje, da je v tem delu tožba nesklepčna in da je ta del zahtevka neutemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje, ki zadevajo odločitev o izdaji listine, so sicer nepopolni in delno nasprotujoči, vendar ne v takem obsegu, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Ker tožnica že v tožbi trdi, da je vozilo prodala, ni več lastnica in zato njen zahtevek proti toženki na izročitev listine ni utemeljen. Sodišče bi moralo zato tudi zahtevek glede listine zavrniti iz enakih razlogov kot je zavrnilo zahtevek na izročitev vozila. V posledici takih ugotovitev je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v odločbi glede izdaje listine spremenilo tako, da je ta del zahtevka zavrnilo.

Uvodoma je ugotoviti, da lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP le v primeru, če je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pa se s pritožbo ne uveljavljajo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, niti niso ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ni podan dvom o resničnosti dejstev, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje (kar pomeni, da ne smejo obstajati razlogi za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje na podlagi določb 369. in 370. člena ZPP).

Spredaj naveden povzetek sodb sodišč druge in prve stopnje kaže po presoji revizijskega sodišča, da zahtevane predpostavke za spremembo sodbe v delu, ki se nanaša na izročitev listine, niso bile podane. Predmet presoje so pravno odločilne okoliščine. Če to drži, je razumeti razlogovanje sodišča druge stopnje v drugem odstavku na 4. strani, da se nanaša na take okoliščine (ko ocenjuje razloge sodišča prve stopnje kot nepopolne in delno nasprotujoče), pri čemer je dvomljiva tudi ugotovitev, da isti razlogi, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka na izročitev vozila utemeljujejo tudi zavrnitev zahtevka na izročitev listine (saj je zavrnitev prvega zahtevka utemeljena z ugotovitvijo, da toženka ni v posesti vozila, medtem ko je ugotovljeno, da je še vedno v posesti prometnega dovoljenja za sporno vozilo). Odločitev pa je šla tudi mimo dosedanjih ugotovitev, da med tožnico in njenim pooblaščencem ni sporno, da je tožnica lastnica vozila in na drugi strani, da sta se pooblaščenca obeh pravdnih strank dogovarjala v imenu strank in ne v svojem imenu.

Glede na spredaj povedano ugotavlja revizijsko sodišče, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določilom 4. točke 373. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izročitev listine za sporno vozilo. Ker pa je imelo to za posledico nepravilnost sodbe, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revidentka tudi izrecno uveljavlja. Revizijsko sodišče je zato tožničini reviziji v delu, s katerim je zavrnjen njen zahtevek na izročitev listine, ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo ter mu vrnilo v tem obsegu v ponovno odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Naloga sodišča druge stopnje bo, da v ponovljenem pritožbenem postopku ponovno presodi pravilnost odločitve, ki se nanaša na izstavitev listine za sporni avtomobil, upoštevajoč pri tem tako tožničine pritožbene razloge kot izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje.

V preostalem delu pa tožničina revizija po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena. Ker je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica v obravnavanem sporu postavila tako zahtevek na izročitev vozila kot na izstavitev listine zanj, res ni mogla imeti pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero naj se ugotovi lastninskopravno razmerje pravdnih strank glede spornega avtomobila. Ob dajatveni tožbi namreč stranka ne more imeti pravnega interesa še za vložitev ugotovitvene tožbe (v skladu z določili 187. člena ZPP). Zahtevek na izročitev vozila pa je bil utemeljeno zavrnjen, ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da avtomobil ni več v toženkini posesti ampak v posesti tožničinega pooblaščenca (že od leta 1994 dalje, to je še pred vložitvijo tožbe). Ob takem stanju zadeve sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničin zahtevek na izročitev vozila zavrnili. Odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe pa je imel podlago v drugem odstavku 288. in drugem odstavku 369. člena ZPP.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo del odločitve o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločbo sodišča druge stopnje ter pridržati odločbo o stroških revizijskega postopka končni odločbi (tretji in četrti odstavek 166. člena ZPP).