Jedro

Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ko je dopustilo spremembo obtožbe z natančnejšo opredelitvijo oškodovančevih telesnih poškodb, saj je obsojencu očitana kriminalna količina ostala enaka. Državni tožilec lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila sicer poznana že ob vložitvi obtožnice, se je pa ocena njenega pomena v luči dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, spremenila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 311/2006 z dne 21.9.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 73/2008 z dne 11.6.2008, D.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s členom 22 in drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri leta zapora, za drugo štiri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Na podlagi 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 29.8.2006 od 9.08 ure do 17.9.2007 in v hišnem priporu od 17.9.2007 dalje. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D.G. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da sta se do vseh zatrjevanih kršitev pravilno opredelili že nižji sodišči, ki sta svoja stališča tudi ustrezno obrazložili.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu in njegovim zagovornikom. Obsojeni se o njem ni izjavil, njegovi zagovorniki pa so v podani izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazili nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložniki zahteve navajajo, da uveljavljajo kršitev 16. člena KZ, v nadaljevanju zahteve pa s sklicevanjem na mnenje sodne izvedenke prof.dr.M.K., trdijo, da je bil pri obsojencu podan močan afekt, ki je izključil vse vzvode, s katerimi človek obvladuje svoje čustvovanje in ga usklajuje z moralnimi normami in da je mišljenje obsojenca ob srečanju v kampu povsem razpadlo, kar kaže, da neposredno pred očitanim dejanjem, zaradi zoženja zavesti, ni več razumel pomena svojega dejanja, prav tako pa ob popolnem razpadu mišljenja ni mogel imeti več v oblasti svojega ravnanja, kar naj bi izhajalo tudi iz odgovora dr.K. na glavni obravnavi dne 18.9.2007. S takšnimi navedbami vložniki zahteve izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč in ponujajo lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljujejo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Tudi ugotavljanje vsebine obsojenčeve zavesti in volje, ki sta sestavini naklepa in obstoj katerega vložniki zahteve zanikajo, sodi med dejanska vprašanja. Sodišče prve stopnje, kateremu je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je v sodbi prepričljivo in razumno pojasnilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, kar potrjujejo okoliščine pred, ob in po storitvi kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da se je obsojenec brez dvoma zavedal, da se z vbodom z daljšim nožem v oškodovančev trup, kjer se nahajajo vitalni človeški organi, lahko oškodovancu vzame življenje, kar je obsojenec tudi hotel storiti, saj je večkrat zamahnil z nožema proti Z., in to tudi po tem, ko je zabodel D., ob tem pa tudi (za)vpil, da ga bo ubil. Vložniki zahteve s trditvami, da je po ugotovitvah izvedenke dr.K. mišljenje obsojenega neposredno pred dogodkom povsem razpadlo, da sledeč izvedenskemu mnenju prim. dr.J.F. glede na osebnostno formacijo obsojenega ni bilo naklepnosti ter da komuniciranje z varnostniki pred dogodkom in z dekletom po dogodku, način storitve kaznivega dejanja, mesto poškodbe in dinamika poškodbe, ne potrjujejo naklepa, ponujajo lastno presojo o tem, česa se je obsojenec zavedal in kaj je hotel, grajajo torej dokazno oceno nižjih sodišč v zvezi z naklepom. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že navedeno, ni mogoče uspešno uveljavljati.

8. Vložniki zahteve izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi v okviru utemeljevanja zatrjevane napačne pravne kvalifikacije obsojencu očitanega dejanja, ko na podlagi lastnega videnja obravnavanega življenjskega primera, navajajo, da je bil obsojenec dejansko poškodovan v pretepu v okviru obravnavanega dogodka, da ni dokazano, da je imel obsojenec dva dolga noža, da je glede na ugotovitve izvedencev jasno, da je obsojenec dejanje storil v močnem afektu, ki je narekoval vsa njegova dejanja in da je do afektivnega stanja prišlo zaradi napada oškodovanca na obsojenčevo sestro in ne zaradi njegove preobčutljivosti.

9. Sodišče prve stopnje ocenilo vse okoliščine, pomembne za pravilno pravno opredelitev in zaključilo, da obsojenčevega ravnanja ni moč opredeliti po 128. členu KZ, saj ravnanje oškodovanca samo po sebi pri obsojencu ni povzročilo močne razdraženosti, pač pa je do te prišlo zaradi subjektivnih okoliščin na strani obsojenca; ob zaznanih elementih premišljenosti v obsojenčevem ravnanju pa je izključilo tudi hipni naklep. Zagovorniki obsojenca so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajali vsebinsko iste razloge, kot sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe ocenilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, da oškodovančevo ravnanje, ko je obsojenčevo sestro prijel za zadnjico, pri obsojencu ni samo po sebi povzročilo močne razdraženosti, temveč je do slednje prišlo zaradi njegove preobčutljivosti zaradi preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine in opis dejanja, sodišče prve stopnje obsojencu očitano dejanje pravilno pravno opredelilo. Zmotno je namreč stališče zahteve, da ob ugotovljenem afektivnem stanju, obsojencu ni moč očitati poskusa kaznivega dejanja umora, temveč le poskus kaznivega dejanja uboja na mah, saj je zakonski znak slednjega močna razdraženost, povzročena z napadom ali hudimi žalitvami drugega, takšno posledico oškodovančevega ravnanja, pa sta nižji sodišči, kot je bilo že pojasnjeno, prepričljivo izključili.

10. Vložniki zahteve, ki s sklicevanjem na izvedensko mnenje dr.Z., da bi bilo življenje oškodovanega Z. zaradi nastalih poškodb lahko v nevarnosti, nakazujejo na opredelitev obsojenčevega ravnanja po 134. členu KZ, ne morejo biti uspešni, saj takšno stališče nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju.

11. Zahteva tudi ni utemeljena, kolikor trdi, da sta sodišči obsojencu izrekli previsoko zaporno kazen in da pri odmeri kazni nista v zadostni meri upoštevali vseh okoliščin primera, pri čemer izpostavlja obsojenčevo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, njegovo iskreno obžalovanje, še posebej pa dejstvo, da gre za poskus kaznivega dejanja storjen v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenemu D.G. kazenska sankcija izrečena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega in tako kršitev 41. člena KZ ni podana. Primernosti izrečene kazenske sankcije, pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

12. Ne gre pritrditi stališču vložnikov zahteve, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo 344. člena ZKP, ker je dopustilo spremembo opisa telesnih poškodb oškodovanca v obtožbi, ki se glede na izvedensko mnenje, izdelano že v preiskavi, torej pred vložitvijo obtožnice ni v ničemer spremenil. Iz opisa dejanja v prvotni obtožnici KT 633/06 z dne 7.11.2006 izhaja, da je oškodovanec utrpel vbodnino globoko približno 18 cm, pri čemer je bila prebodena desna ledvica in posledično krvavitev, katere je imel v trebušni votlini. Okrožna državna tožilka je na glavni obravnavi 18.9.2007 spremenila navedeno obtožbo tako, da je v njej natančneje opredelila oškodovančeve telesne poškodbe (vbodna rana v desnem ledvenem področju, vbodna rana desne ledvene mišice, penetrantna rana desne ledvice in izliv krvi v prostor med potrebušnico in mišičje). Z dopustitvijo navedene spremembe sodišče ni storilo zatrjevane kršitve, saj ni v nasprotju z določbami 344. člena ZKP, če državno tožilstvo spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila poznana že ob vložitvi obtožnice, ker se je ocena njenega pomena v luči dokazov izvedenih na glavni obravnavi, spremenila, pri čemer je obsojencu očitane kriminalna količina ostala enaka, niti ni bila zaradi take natančnejše opredelitve oškodovančevih telesnih poškodb kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

13. Po stališču zahteve je podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo glede afektivnega stanja obsojenca v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se je do navedene trditve opredelilo pod točko 2 na drugi in tretji strani sodbe, kjer je pojasnilo, da je v krivdoreku sodbe navedeno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v afektivnem stanju in da ne drži očitek pritožnika, da izhaja iz obrazložitve sodbe nasproten zaključek. Navedeno presojo sprejema tudi Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč po temeljiti presoji vseh izvedenih dokazov, na strani 40 sodbe, argumentirano zaključilo, da je pri obsojencu prišlo do začasne duševne motnje – kvalitativno zožene zavesti, ki je bila posledica afektivnega stanja, zaradi katerega so bile njegove zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane. Vložniki zahteve se pri utemeljevanju zatrjevane kršitve sklicujejo na razloge sodišča prve stopnje, navedene na straneh 44 in 45 sodbe. Na teh straneh se je sodišče opredelilo do možnosti drugačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja na škodo K.Z., to je uboja na mah po 128. členu KZ, in v tem okviru presodilo, da ravnanje Z., ko je obsojenčevo sestro prijel za zadnjico, samo po sebi ni povzročilo močne razdraženosti, izključilo hipni naklep, ne pa obsojenčevega afektivnega stanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

14. Podana pa ni niti zatrjevana kršitev domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP in 27. člena Ustave Republike Slovenije, ki jo vložniki uveljavljajo z utemeljitvijo, da bi sodišče v obravnavani zadevi moralo v dvomu odločiti v korist obsojenemu D.G. Glede na razporeditev dokaznega bremena in tveganja v kazenskem postopku, ki sta na tožilcu, ob upoštevanju dejstva, da je bistvo prava v reševanju sporov, je s postopkovnega vidika logično izpeljana, da mora sodišče, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna, v dvomu odločiti v obdolženčevo korist. Kršitev domneve nedolžnosti je podana, če sodišče kljub dejansko obstoječemu dvomu in v nasprotju z dokaznimi pravili, ki izhajajo iz načela in dubio pro reo izreče obsodilno sodbo. Sodišče je v tej zadevi obsojenčev zagovor in vse izvedene dokaze skladno z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno presodilo vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter odločilna dejstva ugotovilo onkraj razumnega dvoma ter takšno presojo tudi argumentirano obrazložilo. Zahteva za varstvo zakonitosti izraža dvome v pravilnost ugotovitve, da je imel obsojenec ob prihodu v kamp v vsaki roki nož in glede nastanka poškodb, ki so bile pri obsojencu ugotovljene ob sprejemu v bolnišnico, izhaja iz lastne presoje obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov. S tem pa se spušča v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Zahteva nima prav, ko trdi, da je višje sodišče pritožbene navedbe glede kršitev kazenskega zakona zavrnilo neargumentirano in pavšalno. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa pritožbenih navedb o kršitvah kazenskega zakona ugotovilo, da je obsojenčev zagovornik v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga izpodbijal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, o katerem se je natančno opredelilo že v okviru preizkusa pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se je, da bi se izognilo nepotrebnemu ponavljanju, sklicevalo na že odgovorjeno in povzelo le, da je sodišče prve stopnje vsa pravno upoštevna dejstva in okoliščine glede v pritožbi izpostavljenih vprašanj popolno in pravilno ugotovilo ter dodalo, da je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi pravilno uporabilo določbe splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika.

16. Višje sodišče je v svoji sodbi navedlo razumne in prepričljive razloge tudi glede v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. S tem je v celoti zadostilo procesnim standardom iz prvega odstavka 395. člena ZKP, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, temveč zadošča, da se nanje sklicuje. Pri tem mora biti iz drugostopenjske odločbe določno razvidno, da sodišče druge stopnje presodilo relevantne pritožbene navedbe. Temu standardu je višje sodišče zadostilo, zato zatrjevani kršitvi določb 25. člena Ustave in navedene procesne določbe nista podani.

C.

17. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.