Jedro

Pristojni organ mora v situaciji, ko stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, tudi v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito, napraviti zelo skrbno in natančno oceno tveganja za morebitno kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena (člena 19(2)) Listine o temeljnih pravicah EU. Skrbna in natančna (stroga) ocena tveganja pa posledično pomeni, da mora organ v takih primerih po potrebi pridobiti določene informacije tudi proprio motu. To še posebej velja takrat, ko je prosilcu oziroma vlagatelju zahtevka odvzeta prostost. Izpeljava sklepa, da aretaciji tožnikovega očeta in brata nista neposredno povezani s tožnikom, je očitno zmotna v kontekstu možnega preganjanja tožnika zaradi njegovega oziroma pripisanega političnega prepričanja ali v kontekstu morebiti povzročene resne škode v primeru tožnikove vrnitve v Irak. Aretirani so bili že trije moški člani družine. To bi v zadostni meri izkazovalo možnost, da so vsi oziroma vsaj moški ožji družinski člani lahko ogroženi zaradi njihove politične preteklosti, kar pa bi tožena stranka na podlagi člena 4(1) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite morala preveriti z informacijami o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik tudi predložil v postopku (smernice EASO z navajanjem konkretnih strani) oziroma bi tožena stranka morala preveriti z vpogledom v aktualne informacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-530/2019/126 (122-24) z dne 6. 7. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi daje A. A., roj. ... 1982, v kraju Tikrit, državljan Republike Irak, zavrže. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 20. 5. 2021 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vlagatelj zahtevka je navedel, da so njegovi podatki A. A., rojen ... 1982 v kraju B., v provinci Tikrit, v mestu C. Nadalje je pojasnil, da potnega lista ni nikoli imel, imel je namreč samo fotografijo osebne izkaznice. S pomočjo odvetnika je v Turčiji pridobil osebno izkaznico, ki jo je dobil v Slovenijo. Trenutno se osebna izkaznica nahaja v Nemčiji pri policiji. V zvezi z razlogi, zaradi katerih vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je navedel, da gre za nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločitve o drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Njegova celotna družina, ki je bivala v Turčiji, je bila deportirana v Irak, zdaj pa se nahaja v Iraku v zaporu. Nadalje je vlagatelj povedal, da je njegova družina zapustila Irak leta 2010. Pod zaščito Organizacije združenih narodov so bivali v Turčiji. Maja leta 2020 so turške oblasti aretirale vlagateljevega brata, ki je delal v osebni varnostni službi Sadama Husseina. Brata so deportirali v Irak. Vlagateljev oče je v juniju ali juliju 2020 zaprosil UNHCR, da bi jih preselili iz Turčije v mesto Dohuk, kjer se nahajajo taborišča za begunce. Želeli so v Dohuk, ker kot so izvedeli, če je nekdo sunit, ga ne izročijo šiitskim milicam v Iraku. Septembra 2020 so družino preselili iz Turčije v Dohuk. Med selitvijo je združena policija iz Bagdada na meji, ki se imenuje Ibrahim al Khalil, ustavila družino. Vzeli so očeta in mlajšega brata D. Odpeljali so ju v Bagdad. Za očeta družina ne ve, kje se nahaja, mlajši brat D. pa je v zaporu za mladoletnike. Vlagatelj je ostal edini od družine. Uradna oseba je vlagatelja zahtevka vprašala po dokazih o njegovih navedbah. Vlagatelj zahtevka je uradni osebi dejal, da bi lahko to pristojni organ sam pridobil preko Rdečega križa in preko Organizacije združenih narodov. Uradna oseba je vlagatelju pojasnila, da mora dokazila predložiti sam. Nadalje je bil vlagatelj vprašan, ali je poskušal pridobiti kakšna dokazila. Vlagatelj zahtevka je odgovoril nikalno. Povedal je, da bo zdaj poskusil pridobiti dokazila. Meni, da potrebuje teden dni časa, da pridobi dokazila v zvezi z navedbami o njegovi družini. Uradna oseba je vlagatelja vprašala, ali ima kakšna nova dejstva ali dokaze, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, vendar jih zaradi upravičenih razlogov ni mogel navajati že v prvem postopku. Vlagatelj zahtevka je odgovoril pritrdilno. Povedal je, da je za to izvedel pred 10 dnevi v Nemčiji in da se to navezuje na njegove težave, ki jih je imel leta 2003, ko so Američani prišli v Irak. Takrat je bil aretiran s strani organizacije E. Pri njih je bil zaprt dva dni. Tolmačenja ni imel na razpolago. Pretepali so ga, zakrili so mu oči, večkrat je tudi moral dati prstne odtise. S helikopterjem so ga prepeljali na ameriško vojaško sodišče v Bagdadu. Kasneje je bil izpuščen. Določili so, da mu pripada 10000 ameriških dolarjev odškodnine zaradi mučenja in zato, ker so mu razbili avto. S helikopterjem so ga prepeljali v njegovo mesto C. Povedali so mu, naj pride po odškodnino v ameriško letalsko vojaško oporišče, ki se nahaja v bližini njegovega mesta. Najprej so mu izročili 3500 ameriških dolarjev. Za to, da je prejel 3.500 ameriških dolarjev, je moral večkrat obiskati to ameriško vojaško oporišče. Tam je bila Američanka, ki je bila oblečena v civilna oblačila. Vlagatelj je razumel, da dela za CIA. Od vlagatelja je želela pridobiti informacije o tem, kdo so nekdanji oficirji Sadama Husseina in kdo so pripadniki stranke Baath. Nekajkrat se je oglasila tudi pri njem doma. Želela ga je rekrutirati, kar je vlagatelj zavrnil. Začela mu je groziti s tem, da bo aretiran in da bo celo življenje v zaporu, v primeru, da komu pove, kaj sta se pogovarjala. Vlagatelj je dodal, da njenega imena ne ve in da je šlo po vsej verjetnosti za vojakinjo v civilu. V začetku leta 2004 se je formirala iraška vojska. Vlagateljevo mesto je bilo obkoljeno, vstopili so vanj. Več kot 300 ljudi je bilo aretiranih in odpeljanih v Bagdad. Američani so se takrat sicer uprli tej obkolitvi in aretacijam, a za teh 300 ljudi še danes ne vejo, kje so.

3. Uradna oseba je nato vlagatelja zahtevka pozvala, naj navede dejstva, za katera trdi, da je zanje izvedel 10 dni pred podajo zahtevka. Vlagatelj je pojasnil, da je ob tem, ko je v Nemčiji dal prstne odtise, izvedel, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak. Nemške oblasti so poizvedovale, zakaj bi se moral vrniti v Irak. Američani so jim odgovorili, da je vlagateljev dosje že zaprt, da nimajo več novih zahtevkov, ampak da imajo pri tem najverjetneje nekaj iraške oblasti. Uradna oseba je vlagatelja vprašala, ali ima v zvezi s tem kakšna dokazila. Vlagatelj zahtevka je uradno osebo pozval, naj o tem vpraša Nemčijo, ker so Američani 2004 podali zahtevek, ki je bil obnovljen v letih 2009, 2017 in 2018. Američani so povedali, da je njegov dosje zaprt in da ga najverjetneje želijo iraške oblasti. Zadeva je iz leta 2004 in je že zaključena. Nadalje je vlagatelj pojasnil, da je sodišče v kraju Karlsruhe v Nemčiji izdalo sklep o zaključku in ustavitvi deportacije v Irak, dovolili so deportacijo samo znotraj schengenskega območja. Uradna oseba je vlagatelja ponovno opozorila na to, da mora sam predložiti vsa dokazila o dejstvih, ki jih navaja. Vlagatelj je pojasnil, da je njegova torba ostala v Nemčiji in da je prišel v Slovenijo brez vsega. Uradna oseba je vlagatelja vprašala, zakaj teh dejstev ni navajal že v prvem postopku (prošnji za mednarodno zaščito). Vlagatelj je pojasnil, da o teh dejstvih ni smel govoriti, ker so mu grozili. Pojasnil je, da so mu grozili Američani. V mestu, kjer je živel, je namreč imel ameriške dokumente, s katerimi je lahko odšel v mesto. Živel je kot v kampu, kamorkoli je odšel, je moral pokazati najprej ameriški dokument. Če je želel sprejeti obiske, je moral ven iz mesta. Dodal je, da zdaj o tem govori, ker prej ni smel. V Nemčiji je videl, da se je to odprlo na sodišču, drugače o tem ne bi govoril. 4. Tožena stranka v nadaljevanju povzema zaslišanje tožnika in sicer, da je pooblaščenka vlagatelja vprašala, ali ve, česa ga bremenijo. Vlagatelj je pojasnil, da so ga leta 2003 obtožili, da se je zoperstavil Američanom. Na ameriškem vojaškem sodišču je bil oproščen, prejel je tudi odškodnino zaradi vojaških napak. V tem postopku ni bil edini obtoženi. Obtoženih je bilo devet fantov. Organizacija E. jih je odpeljala. Pooblaščenka je vlagatelja pozvala, naj opiše dogodek, ki je vodil do obtožbe. Vlagatelj je pojasnil, da ne ve, zakaj so jih aretirali, prav tako ne ve, zakaj so obkolili njihovo mesto. V obtožnici je bilo navedeno, da so se jim zoperstavili. Američani so bili na vojaških stolpih, katere so obstreljevali, in kasneje so Američani zaradi tega napada aretirali več ljudi. Vlagatelj je nadalje pojasnil, da ima stike z družino in da je varnostna situacija v Duhoku mirna. Dodal je, da se letalsko oporišče, v katerem je bil, imenuje F. Pooblaščenka je vlagatelja vprašala, zakaj je ta oseba, ki je želela informacije o Sadamu Husseinu in stranki Baath, informacije želela pridobiti ravno od njega. Vlagatelj je pojasnil, da so vedeli, da je bil njegov oče visoki oficir in da so se še pred vojno pri njih doma večkrat sestali vsi oficirji. Vlagatelj je kasneje bil očetov voznik. Očetov bratranec je bil poveljnik iraških letalskih sil, drug sorodnik pa namestnik ministra za obrambo. V vlagateljevem mestu je bilo veliko oficirjev. Ženska, ki je pripadala CIA, vlagatelju ni pokazala nobenega dokazila, da pripada tej organizaciji. Vedno, ko je prihajala v mesto, je bila v civilnem vozilu v spremstvu dveh vojaških vozil. Pooblaščenka je vlagatelja vprašala, kdo mu je grozil. Povedal je, da mu je grozila ta ženska. Rekla mu je, da se lahko poslovi od svoje družine, če kadarkoli o tem spregovori. Pooblaščenka je nato vlagatelja zahtevka vprašala še, ali je, preden je bil v Nemčiji, vedel, česa ga bremenijo in zakaj ga Irak išče. Vlagatelj je povedal, da so bile obtožbe iz leta 2004 in da je šele v Nemčiji izvedel, da so se zadeve v letih 2009, 2017 in 2018 obnovile.

5. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je vlagatelj pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju: pristojni organ) predhodno že vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, in sicer dne 6. 3. 2019 ter dne 7. 10. 2019. Po prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite je še istega dne samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil 20. 3. 2019 izdan sklep o ustavitvi postopka št. 2142-530/2019/5 (1312-02), ki je postal pravnomočen 2. 4. 2019. Dne 25. 9. 2019 je bil vlagatelj iz Zvezne republike Nemčije vrnjen v Republiko Slovenijo in še istega dne je izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito. Dne 7. 10. 2019 je podal drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz prošnje ter osebnega razgovora izhaja, da je vlagatelj drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z grožnjo usmrtitve s strani šiitskih milic. Pristojni organ je vlagateljevo prošnjo zavrnil z odločbo št. 2142-530/2019/38 (1312-03) z dne 11. 6. 2020. Navedena odločba je postala pravnomočna 22. 4. 2021 s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 841/2021-23 z dne 2. 4. 2021. 6. Pristojni organ je o vlagateljevem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka že odločil in sicer je dne 21. 5. 2021 izdal sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek zavrgel. Vlagatelj zahtevka je zoper odločitev pristojnega organa 2. 6. 2021 vložil tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je v predmetni zadevi odločilo 7. 6. 2021 in izdalo sodbo št. I U 869/2021-4, s katero je tožbi vlagatelju ugodilo, odpravilo prej omenjeni sklep pristojnega organa in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

7. Iz omenjene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da pristojni organ ni presodil tretjega sklopa novih dejstev, ki naj bi bil povezan z drugim in sicer, da je v Nemčiji izvedel, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, saj ga želijo iraške oblasti. Navedeno je, da pristojni organ ni obrazložil, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 s tem pa je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrazložitve odločbe, ki je sestavni del pravice stranke do izjave. Pristojni organ je pri pripravi novega sklepa upošteval napotila iz omenjene sodbe ter je ponovno presojal vse izjave vlagatelja in drugo dokumentacijo upravne zadeve.

8. Pristojni organ po pregledu dokumentacije upravne zadeve najprej ugotavlja, da vlagatelj s podano izjavo na zapisnik 20. 5. 2021 vlaga svoj prvi zahtevek. Iz zapisnika o vložitvi zahtevka z dne 20. 5. 2021 izhaja, da želi vlagatelj zahtevka kot novo dejstvo v postopku uveljavljati aretacijo članov družine v Iraku in težave ki jih je v Iraku imel že v letu 2003 zaradi organizacije E.in z ameriško vojakinjo v civilu. V zvezi z aretacijo članov njegove družine je vlagatelj zahtevka povedal, da se je njegova družina, ki se je od leta 2010 nahajala v Turčiji, želela vrniti v Irak v mesto Duhok. Za vrnitev so zaprosili Organizacijo združenih narodov. Ob vrnitvi v Irak sta bila aretirana tako oče kot vlagateljev mlajši brat, ki je zdaj v zaporu. Za očeta nihče ne ve, kje se nahaja. Vlagatelj je navedel, da je edini, ki je ostal od njegove družine. Pristojni organ opozarja, da ta dejstva, ki so se sicer zgodila po izdaji odločitve v prejšnjem postopku (zatrjevana aretacija vlagateljevega očeta in brata), niso neposredno povezana z vlagateljem zahtevka, in v danem primeru ne morejo predstavljati novih dejstev v postopku priznanja mednarodne zaščite, ki bi po smislu povečevala vlagateljeve možnosti za upravičenost do priznanja mednarodne zaščite. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je vlagatelj zahtevka jasno izrazil, da je oče zaprosil UNHCR za selitev v Dohuk. Selitev družine je bila torej v prvi vrsti prostovoljna. Obenem pa je vlagatelj navedel tudi, da je varnostna situacija trenutno v Dohuku mirna. Pristojni organ meni, da v primeru, da bi selitev družine v Irak v resnici predstavljala grožnjo, družina zagotovo ne bi sama zaprosila za selitev v Irak, glede na to, da so živeli v Turčiji pod zaščito Organizacije združenih narodov.

9. Kot novo dejstvo, ki ga iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že v prvem postopku, je vlagatelj povedal, da je bil 2003 aretiran s strani organizacije E., kjer je bil pretepen, kasneje je zaradi tega prejel tudi odškodnino v višini 10000 ameriških dolarjev. Vlagatelj zahtevka je nadalje navedel, da je prejemal grožnje s strani ameriške vojakinje, ki je od njega želela pridobiti informacije v zvezi s Sadamom Husseinom in stranko Baath. Na poziv uradne osebe je vlagatelj zahtevka pojasnil, da vseh teh dejstev ni navajal v prejšnjem postopku, ker o tem ni smel govoriti, saj so mu grozili. Pristojni organ ugotavlja, da gre za dogodke, ki segajo v leto 2003, zgodili naj bi se pred 18 leti, kar je bistveno prej, kot je vlagatelj prvič prišel v Republiko Slovenijo in vložil prvo, ter kasneje še drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ meni, da vlagatelj ni zadostno pojasnil, zakaj teh dejstev ni navajal že v prejšnjem postopku. Vlagatelj je sicer povedal, da prej o tem ni govoril, ker mu je bilo zagroženo, da o tem ne sme govoriti. Zgolj dejstvo, da »se je zdaj odločil o tem govoriti, ker se je zadeva odprla v Nemčiji na sodišču«, pa še ne pojasni njegovega dolgoletnega molka o zatrjevanih dogodkih, med drugim pa tudi ni pojasnil, kako naj bi ga »odprta zadeva na sodišču v Nemčiji« razbremenila zatrjevanega strahu. Pristojni organ tem navedbam vlagatelja težko sledi. Pristojni organ zato zavzema stališče, da je krivda za to, da teh dejstev ni navajal že v prejšnjem postopku, izključno na strani vlagatelja zahtevka.

10. Vlagatelj zahtevka navaja, da je za to, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, izvedel šele v Nemčiji, kjer je bil seznanjen z dejstvom, da so Združene države Amerike zahtevo za njegovo vrnitev v Irak obnovile leta 2009, 2017 in 2018. Pristojni organ ob tem opozarja, da je vlagatelj zahtevka pri podaji zahtevka povedal, da so se njegove težave v povezavi z organizacijo E. začele leta 2003, zahtevek pa so Američani podali leta 2004. Vlagatelj zahtevka je med drugim navedel tudi, da o težavah povezanih z organizacijo E. ni mogel govoriti, ker so mu grozili, da če o tem spregovori, da mu bo hudo. Pristojni organ ob tem ugotavlja, da vlagatelj navaja, da so se njegove težave v povezavi z organizacijo E. začele leta 2003, ter da 10 let ni imel iraških dokumentov, posedoval je ameriške dokumente in za vsak izhod oziroma denimo obisk zdravnika, pridobil dovoljenje s strani Američanov. Povsem nerazumljive so torej navedbe vlagatelja, da je šele v Nemčiji izvedel, da so ZDA podale zahtevo za njegovo vrnitev v Irak, saj je vlagatelj sam povedal, da so ZDA podale zahtevo leta 2004 in jo obnovile leta 2009, ter kasneje 2017 in 2018. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da bi ZDA, v kolikor bi dejansko imele namen kakorkoli ukrepati zoper vlagatelja zahtevka, to zagotovo že naredile, sploh glede na dejstvo, da so zahtevek po letu 2004 prvič obnovile leta 2009. Iz vlagateljevih navedb pa je evidentno, da je vlagatelj zahtevka po letu 2004 vsaj 10 let živel brez iraškega dokumenta, imel pa je ameriški dokument. Kot navaja, je za izhode moral zaprositi za dovoljenje s strani Američanov. Jasno je torej, da so organi ZDA leta 2009 vedeli, kje se vlagatelj zahtevka nahaja, saj so mu izdajali dovoljenje za izhode, prav tako je vlagatelj zahtevka posedoval ameriške dokumente. Zaradi navedenega pristojni organ ne more sprejeti vlagateljevih navedb kot resničnih, saj nikakor ne more slediti vlagateljevim navedbam, da za to, da so ZDA podale zahtevo oziroma proti njemu vodile postopek, ni vedel že pred izdajo odločitve v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v prejšnjem postopku. V kolikor bi ZDA zares podale tako zahtevo in jo, kot navaja vlagatelj zahtevka obnovile leta 2009, bi vlagatelj zahtevka s tem zagotovo bil seznanjen ali pa bi ameriške oblasti zoper njega dejansko izvršile želene ukrepe, glede na to, da so vedeli, kje se nahaja, saj se je gibal z njihovimi dokumenti in na podlagi njihovih dovoljenj. Ob tem pristojni organ pripominja še, da vlagatelj zahtevka, kljub temu, da je bil večkrat, kot že zapisano, seznanjen z zaupnostjo postopka in dolžnostjo govoriti resnico niti enkrat v prejšnjem postopku ni opisoval težav v zvezi z organizacijo E. Pristojni organ poleg vsega naštetega ugotavlja tudi, da je bil vlagatelj zahtevka pri opisovanju tretjega sklopa novih dejstev nejasen. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 869/2021-19 z 10. 6. 2021 ter iz tožbe I U 00869/2021-1 z 2. 6. 2021, vlagatelj zahtevka navaja, da je šele v Nemčiji izvedel, da so ZDA obtožbe obnovile, saj je mislil, da je bil postopek zoper njega končan v letu 2004 ter, da ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, saj ga želijo iraške oblasti. Kot že rečeno, vlagatelj zahtevka v zvezi s tem ni posredoval nikakršnih dokazov, medtem ko je pristojni organ s strani Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije, 3. 8. 2021 v dopisu 2312- 448/2020/12 (2202-09) prejel informacije, da je Interpol 13. 4. 2018 na pobudo NCB Washington, vnesel operativno informacijo o vlagatelju zahtevka in sicer glede terorizma, v povezavi s kaznivim dejanjem in uporabo eksplozivnih sredstev. Iz navedenega dopisa Uprave kriminalistične policije izhaja, da je vlagatelj zahtevka varnostno sporen, saj je na osnovi zbranih obvestil sposoben in ima znanja za izvršitev nasilnih dejanj oziroma naj bi po podatkih ZDA, bil v takšna ravnanja že vpleten. Vlagatelj zahtevka ima poleg znanj tudi sposobnosti za izvršitev nasilnih kaznivih dejanj, ki lahko ogrozijo javno in nacionalno varnost države, kar se lahko odrazi v bistvenem omejevanju delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva. Iz informacij, ki jih je pristojni organ prejel s strani Uprave kriminalistične policije torej nikakor ne izhaja, da bi bil zahtevek ameriških obveščevalnih služb kakorkoli povezan z iraškimi oblastmi. Kot že rečeno pa tudi vlagatelj zahtevka svojih navedb glede tega z ničemer ni podkrepil, kljub temu, da veljajo pri vložitvi zahtevka posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj zahtevka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, kar pa v zvezi s tretjim sklopom dejstev ni storil. Navedene nejasnosti v zvezi s tretjim sklopom dejstev ter v prvi vrsti pomanjkanje dokazov zgolj povečujejo dvom pristojnega organa v vlagateljeve navedbe glede tretjega sklopa dejstev. Pristojni organ zato ne more kot resničnih sprejeti vlagateljevih navedb, da je šele v Nemčiji izvedel, da so ZDA podale zahtevo v zvezi z njim. S tem niso izpolnjeni dokazni standardi 64. člena ZMZ-1, ki v prvem odstavku določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da bi lahko tretji sklop dejstev vlagatelj zahtevka uveljavljal že v prejšnjem postopku, saj bi, v kolikor bi ta zares obstajata, zanje zagotovo vedel že v času prvega postopka. Ob tem pristojni organ ponovno izpostavlja, da je bil vlagatelj zahtevka večkrat seznanjen z zaupnostjo postopka in dolžnostjo govoriti resnico, a vlagatelj kljub temu o tretjem sklopu dejstev ni govoril. 11. V nadaljevanju odločbe tožena stranka pravi, da je vlagatelj v postopku pred slovenskimi in nemškimi migracijskimi organi podajal več različnih imen in rojstnih podatkov. Sam zapis imena v nobeni meri ne vpliva na vlagateljeve razloge, ki jih navaja v zahtevku in ne more spremeniti odločitve pristojnega organa. Pod drugo točko predloženih informacij pooblaščenci navajajo informacije v zvezi z organizacijo E. Pristojni organ meni, da te informacije v danem primeru niso relevantne. Vlagatelj težav z organizacijo E. v prejšnjem postopku ni omenjal. Pri podaji zahtevka vlagatelj ni zadostno opravičil, zakaj teh dejstev v prvem postopku ni omenjal, čeprav je bil v prejšnjem postopku večkrat opozorjen na dolžnost govoriti resnico v postopku, hkrati pa je bil večkrat seznanjen z zaupnostjo postopka. Pristojni organ meni, da bi vlagatelj, v primeru, da bi bile te informacije zanj ključnega pomena, to vsekakor že prej navajal v postopku, saj mu je bil zagotovljen varen prostor, v katerem bi lahko povedal vse, kar se mu je zdelo za postopek relevantno. Pristojni organ je nenazadnje pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z vlagateljem opravil en osebni razgovor in sprejel kar dve prošnji za priznanje mednarodne zaščite, torej je imel vlagatelj več kot dovolj priložnosti, da izpove vse o domnevnih težavah.

12. Tožena stranka dodaja, da so pooblaščenci vlagatelja zahtevka pristojnemu organu dne 21. 5. 2021 poslali štiri fotografije dokumentov, ki jih je vlagatelj želel predložiti v postopek. Pošiljatelj ni posebej opredelil vsebine priloženih dokumentov. Iz dveh fotografij je razvidno, da gre za turška dokumenta dveh različnih oseb, vendar noben od teh dokumentov ne pripada vlagatelju zahtevka. Iz dveh fotografij pa je razvidno da gre za sliki dokumentov, iz katerih je prevajalec za arabski jezik prebral, da so bila izdana s strani Kazenskega sodišča Saladin v aprilu 2021. Prva fotokopija se nanaša na osebo G., druga pa na osebo H. Pristojni organ navedenih slik dokumentov ne more upoštevati kot relevantnih v smislu novega dokaza v vlagateljevem postopku zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, v prvi vrsti, ker se ne nanašajo neposredno na vlagatelja zahtevka. Poleg tega pa gre za kopije (slike), na katerih je del besedila zakrit - vse to bistveno zmanjšuje dokazno vrednost poslanih fotografij dokumentov, saj je tak dokument izredno vsebinsko pomanjkljiv. Pristojni organ prav tako ne more forenzično preveriti pristnosti teh dokumentov, saj gre zgolj za fotografije.

13. Pristojni organ opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 s 23. 4. 2009, I Up 359/2008 s 17. 7. 2008).

14. Tožnik je kot državljan Iraka, nastanjen v Centru za tujce, Postojna, vložil tožbo zoper obravnavani sklep tožene stranke. V tožbi izpostavlja, da je sodišče s sodbo 1 U 869/2021 z dne 7. junija 2021 sklep o zavrženju zahtevka za ponovno uvedbo postopka odpravilo zaradi njegove nezakonitosti in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Uveljavlja, da tožnikova ponovna prošnja ne bi smela biti obravnavana po 64. členu ZMZ-1, subsidiarno pa uveljavlja, da je tožena stranka zahtevek za uvedbo ponovnega postopka neupravičeno zavrgla.

15. V konkretnem primeru gre za tožnika, ki je v prvotnem postopku mednarodne zaščite očitno izpolnjeval pogoje za status begunca, saj je zaradi pripisanega političnega prepričanja in etnične pripadnosti že bil žrtev preteklega preganjanja s hudimi posledicami (izguba noge in dela črevesja, požig hiše, zaplemba premoženja) s strani šiitskih milic, ki mu grozi tudi v prihodnje. Vse to je bilo izrecno podkrepljeno s predloženimi informacijami o izvorni državi, tožnik pa je prav tako uspel razjasniti vse zatrjevane kontradiktornosti. Iz vseh preučenih informacij jasno izhaja, da so osebe, ki so bile v prejšnjem režimu na višjih položajih in njihove družine še vedno preganjane (tožnikov oče je bil na visokem položaju, kot poveljnik vojaške letalske enote v vojski Sadama Huseina, in član stranke Baath, njegov brat pa je bil član osebne straže Sadama Huseina). Pri tem se sklicuje na smernice EASO iz januarja 2021 na strani 74. Prav tako pa je tožnik ogrožen zaradi pripisanega sodelovanja z Islamsko državo, saj je bilo njegovo območje (Salaheddin) pod njihovo okupacijo in šiitske milice Sunite, če so tako ali drugače povezani s stranko Baath, štejejo, da so pripadniki Islamske države in jih zato preganjajo. V tem elementu se tožnik sklicuje na smernice EASO iz januarja 2021 na strani 64. 16. Sodišče je v prvem postopku mednarodne zaščite izvedlo glavno obravnavo, na kateri je sodnik izrecno navedel, da je v tem primeru odločba tako izredno pomanjkljiva in nezakonita, da jo namerava odpraviti. Ker pa je potem tožnik zapustil Slovenijo, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, vendar pa je sodišče tudi v sklepu navedlo, da je odločba obremenjena s številnimi kršitvami in da je tožnik lahko pričakoval ugodilno sodbo, vendar je kljub temu odšel (12. točka sklepa I U 841/2020).

17. Tožeča stranka je mnenja, da je v primeru presoje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pomembno upoštevati potek predhodnega azilnega postopka v Sloveniji, saj se konec koncev brez poznavanja natančnejših razlogov navedenih v prvotnem postopku niti ne more presojati ali so dejstva navedena v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka dejansko nova ali ne. To je pomembno, kajti gre torej za primer, v katerem bi bila prvotna negativna odločba tožene stranke odpravljena, ker pa je tožnik Slovenijo zapustil, je postala nezakonita odločba (obremenjena s številnimi kršitvam) pravnomočna in tožnik mora sedaj v zahtevku za ponovni postopek navesti nove dokaze in če le teh nima, potem bo dejansko prikrajšan za status mednarodne zaščite. Po mnenju tožeče stranke je takšna kazen za tožnika nesorazmerna, in tako hudo kaznovanje tudi ni namen, ki bi izhajal iz Dublinske uredbe, saj cilj uredbe ni bil, da se prosilcem, ki ne počakajo na odločitev v prvi državi članici popolnoma odreče mednarodna zaščita v EU s tem, ko se jim ne omogoči uvedbe ponovnega postopka po tem, ko sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, kljub temu, da izrecno navede, da je izpodbijana odločba nezakonita.

18. Ker je tožnik Slovenijo zapustil, se po drugi alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ šteje, da je svojo prošnjo implicitno umaknil. Po mnenju tožnika ni dopustno, da se razlikuje med prosilci, katerih prošnja se šteje za umaknjeno pred izdajo odločbe na prvi stopnji in med prosilci, katerih prošnja se šteje za umaknjeno po izdaji odločbe na prvi stopnji, vendar brez meritorne odločitve sodišča. Tožnik meni, da takšna ureditev prosilce, ki odidejo v času upravnega spora postavlja v dosti slabši položaj, kot prosilce ki odidejo tekom postopka na prvi stopnji in da to nikakor ni namen evropskega zakonodajalca, saj ni razloga, zakaj bi se prosilci, katerih prošnja je bila zavrnjena in, ki menijo, da je takšna odločitev nezakonita, ter zato sprožijo upravni spor, obravnavalo slabše in z manj pravicami kot pa prosilce, ki zapustijo državo tekom postopka na prvi stopnji, ko jim organ presoje sploh še ni kršil pravic z nezakonito negativno odločbo. Takšno razlikovanje posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zagotovljeno v 46. členu Procesne direktive in 47. členu Listine o temeljnih pravicah EU. Tudi v primerih, kot je tožnikov, bi se torej moral uporabiti tretji odstavek 50. člena in ne prva alineja prvega odstavka 64. člena.

19. Takšno formalistično omejevanje dostopa do postopka mednarodne zaščite, brez da bi se o razlogih zaradi katerih prosilec zaproša za zaščito presodilo na zakonit način, je v nasprotju s pravico do azila iz Listine o temeljnih pravicah EU, prav tako pa predstavlja kršitev pravic iz 2. in 3. člena EKČP. 20. V primeru MD in MA proti Belgiji, ki se nanaša na postopek s ponovno prošnjo za azil, je ESČP ugotovilo, da Belgijski organi z izrazito formalistično presojo obstoja novih dejstev in dokazov niso ustrezno upoštevali standarda stroge in natančne presoje, ki je potreben za zagotovitev učinkovite zaščite pred škodo iz 3. člena EKČP. 21. Podrejeno temu, v primeru da bo sodišče mnenja, da se 64. člen ZMZ-1 v primeru tožnika vseeno mora uporabiti, tožnik izpodbija zaključke tožene stranke, da ni predložil nobenih novih dokazov ali novih dejstev, ki so za ugoditev zahtevka za ponovno prošnjo glede na 64. člen ZMZ-1 potrebni.

22. Tožnik je predložil tri sklope novih dejstev in dokazov. Temu pritrdi tudi sodišče, ki v 24. odstavku sodbe I U 869/2021 ko navede, da ni sporno, da tožnik kot nova dejstva navaja aretacijo članov družine v Iraku ter težave, ki jih je imel v tej državi že v letu 2003 zaradi organizacije E. in ameriške vojakinje v civilu (prva dva sklopa novih dejstev). Poleg tega sodišče ugotavlja, da tožena stranka tretjega sklopa novih dejstev - ameriška obveščevalna služba zahteva njegovo vrnitev v Irak, ni presojala in ni obrazložila, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. 23. Tožnik je torej v zahtevku za ponovno prošnjo navedel kar tri sklope novih dejstev. Tožnik vztraja pri tem, da vsi trije sklopi izpolnjujejo standard in prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Gre za nove dokaze in nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

24. Glede aretacije tožnikovega brata in očeta po vrnitvi njegove družine v Irak tožnik pravi, da se ta dejstva brez dvoma nanašajo na tožnika, saj tožnik kot glavni razlog preganjanja uveljavlja preganjanje s strani šiitskih milic na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Njegov oče je bil poveljnik vojaške letalske enote v vojski Sadama Huseina in član stranke Baath, njegov brat pa je bil član osebne straže Sadama Huseina, prav tako so bili na visokih položajih v vladi Sadama Huseina tudi drugi sorodniki. Tožnikova družina je bila torej pripadnica prejšnjega vladajočega režima in iz številnih informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil v prvotnem postopku, izhaja, da so pripadniki režima Sadama Huseina in bivši člani stranke Baath, kot tudi njihovi sorodniki preganjani s strani obstoječega režima. Povezava med prijetjem tožnikovega brata in očeta s tožnikom je torej očitna. Možnost, da se bo tožniku zgodilo enako kot družinskim članom ob enakih okoliščinah presega neko minimalno ali nedoločno stopnjo verjetnosti. Dejstvo, da so iraške oblasti zaprle dva ožja člana tožnikove družine takoj po prihodu v Irak, je torej izredno pomembno novo dejstvo, ki utemeljuje tožnikove navedbe v prvotnem postopku.

25. Navedba tožene stranke, da je bila selitev družine prostovoljna in da družina ne bi zaprosila za vrnitev v Irak, če bi le ta v resnici predstavljala grožnje, je prav tako očitno neutemeljena. Tožena stranka popolnoma prezre navedbe tožnika, da je družina zaprosila UNHCR za vrnitev v Dohuk takoj po tem, ko so turške oblasti aretirale tožnikovega brata, ki je delal v osebni varnostni službi Sadama Huseina in ga deportirale v Irak. O njem še danes nimajo nobenih informacij. Družina se je zato ustrašila, da se bo isto zgodilo tudi njim, zato so želeli v begunsko taborišče v Dohuk, saj naj bi od tam ne izročali Sunitov šiitskim milicam (nasprotno od turških oblasti). To, da jih je Bagdadska policija prestregla pred prihodom v Dohuk, pa žal niso mogli predvideti. Dejstvo, da je situacija v Dohuku sedaj mirna torej ni relevantno, saj je bistveno to, da je očeta in brata bagdadska policija prestregla še preden sta prišla v Dohuk. Isto se torej lahko zgodi tudi tožniku.

26. Tožnik je prav tako predložil dokumente svojega očeta in brata iz Turčije, saj je tožena stranka zahtevala, da predloži dokaz o svojih navedbah glede družine. Kot že pojasnjeno zgoraj so ti razlogi definitivno povezani s tožnikom samim. Fotografije dokumentov njegovih družinskih članov dokazujejo navedbe tožnika, da je družina bila v Turčiji, sodbi iraškega sodišča pa, da sta bila oče in brat ob vrnitvi v Irak aretirana. To je vse kar je tožnik lahko pridobil. Od prosilcev za azil se ne more pričakovati, da bodo svoje razloge za prošnjo vedno podkrepili z listinskimi dokazi.

27. Glede dogodkov v povezavi z organizacijo E. tožnik pravi, da mu tožena stranka očita, da ni v zadostni meri pojasnil, zakaj teh dejstev ni navajal že v prejšnjem postopku. Tožnik se s tem ne strinja. V prvotnem postopku v Sloveniji tožnik ni želel govoriti o teh dejstvih, saj se je bal groženj ameriške vojske glede njega samega in njegove družine. Poleg tega je verjel, da je primer zoper njega, iz leta 2003 zaključen in ni vedel, da je ameriška obveščevalna služba obnovila zahtevek za predajo, zato tudi ni imel razloga, da bi omenjal dogodke iz leta 2003, saj to nisi bili razlogi, zaradi katerih je zapustil Irak in zaradi katerih je v prvotnem postopku zaprosil za mednarodno zaščito. Sedaj pa, ko je v Nemčiji izvedel, da naj bi bil domnevno še iskan s strani ZDA (tretji sklop novih dejstev), pa so seveda vsi razlogi v povezavi z dogodki z ameriško vojsko v Iraku postali še kako relevantni. Tožnik se torej nikakor ne strinja s tem, da je krivda za to, da teh dejstev ni navajal že v prejšnjem postopku izključno na njegovi strani, saj ima utemeljene razloge, zakaj tega ni uveljavljal že prej, predvsem pa je bistveno to, da so ti razlogi dejansko postali relevantni šele sedaj, ko je tožnik izvedel, da zadeva z ameriško vojsko še ni končana, kot pa je mislil ves čas prvega postopka in zato teh razlogov takrat ni uveljavljal. Ko pa je to prišlo na dan v postopku v Nemčiji, pa tega ni več mogel prikrivati, saj je prišlo na dan.

28. Res je, da je imel tožnik veliko razgovorov in da mu je bilo tudi razloženo, da je postopek zaupen, vendar pa to žal ni dovolj. Ko gre za resničen strah pred tem, da se bo družini ali njemu osebno kaj hudega zgodilo. Zaupanje v formalni postopek je v tuji državi zelo težko vzpostaviti do te mere, da strahu ni več. Glede na to, da to niso bili razlogi, zaradi katerih se je tožnik počutil ogroženega v Iraku in torej to niso bili razlogi, zaradi katerih je moral iz Iraka pobegniti, tožnik tako ni imel nobene potrebe po tem, da bi o teh dogodkih izpovedal. Tožnik je bil tekom podaje prošnje tudi opozorjen, da mora navajati samo dejstva, ki so pomembna za njegov postopek in zaradi katerih je Irak zapustil. Ker ta dejstva v času prvega postopke niso bila relevantna, jih tožnik nikakor ni bil dolžan izpovedati. Ti razlogi so postali relevantni šele zdaj, saj je tožnik o tem bil primoran govoriti, ko je to prišlo na dan v Nemčiji.

29. Tožnikovi pooblaščenci so predložili tudi informacije o družbi E., njihovih izvedenih pobojih in drugih kaznivih dejanjih ter o njihovi povezanosti s CIA, katerih pa tožena stranka neupravičeno ne sprejema, zaradi napačnega sklepanja (kot je pojasnjeno zgoraj), da gre za razloge, ki so obstajali že prej in bi jih tožnik moral uveljavljati že v prvotnem postopku.

30. Glede obnovitve zahtevka ZDA o tem, da je tožnik iskan, pa tožnik poudarja, da je bil v času prvega postopka v Sloveniji, tako kot vsi prosilci za azil tudi varnostno preverjen s strani slovenske kriminalistične policije, ki pa v zvezi z zahtevkom iz ZDA očitno ni vedela ničesar, zato je neumestno sklepanje tožene stranke, da je tožnik sigurno vedel, da je ZDA zahtevek obnovila. Iz dokumentacije izhaja, da sta bili SOVA in UKP o tem s strani ameriške ambasade na Dunaju prvič obveščeni šele 16. marca 2020. Tožnik pa je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil 2. 3. 2019 in 25. 9. 2019 in takrat je bil tudi varnostno preverjan s strani slovenskih varnostnih organov. Tudi po tem, ko sta SOVA in UKP dobili informacije, tožnik o tem ni bil obveščen, prav tako pa o tem ni bila obveščena tožena stranka, ki je prav tako kot tožnik o tem izvedela šele od nemških organov. Dokaz za to je odgovor tožene stranke z dne 1. junij 2021 (v prilogi), kjer tožena stranka jasno navede, da je o tem, da je tožnik iskan s strani ZDA bila obveščena s strani nemške dublinske enote. Prepričanje tožene stranke, da je tožnik za obnovitev zahtevka vedel že v času prvotnega postopka v Sloveniji, torej nikakor ni utemeljeno.

31. Dne 9. 7. 2021, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa, so pooblaščenci tožeče stranke toženi stranki predložili nov sklop informacij o izvorni državi, do katerih pa se tožena stranka v sklepu ni niti z besedico opredelila. Informacije se nanašajo na to, kako Irak obravnava osumljence terorizma in osumljence sodelovanja z ISIS. Iz informacij izhaja, da so dejanja, ki bi jim bili lahko izpostavljeni posamezniki v teh profilih tako hude narave, da bi pomenila preganjanje (npr. samovoljna aretacija, smrtna kazen, mučenje, slabo ravnanje, prisilno izginotje, spolno nasilje). V primeru domnevne povezanosti z ISIS bi bil na splošno utemeljen strah pred preganjanjem, saj so osebe, za katere menijo, da so povezane z ISIS, prednostna tarča vseh varnostnih akterjev.

32. Tožnik seveda nima dokazov, da bi bil zahtevek ameriških obveščevalnih služb kakorkoli povezan z iraškimi oblastmi. Vendar pa je novo dejstvo to, da je tožnik s strani ZDA vnesen v Interpolovo bazo podatkov, kot oseba, ki je varnostno sporna, osumljena terorizma in uporabe eksplozivnih sredstev. Interpolovi podatki so dostopni tudi iraškim oblastem. Obstaja torej velika verjetnost, da bi tožnika v primeru vrnitve iraške oblasti obravnavale kot terorista, oziroma pripadnika ISIS, in v povezavi z njegovimi primarnimi razlogi zaradi katerih je zapustil državo (preganjanje s strani šiitskih milic zaradi povezanosti z režimom Sadama Huseina in stranke Baath), tožniku nedvomno grozijo dejanja izredno hude narave, če ne celo smrt. Še enkrat poudarja, da je za to izvedel od nemških organov, točneje je za to izvedel na sodišču v Nemčiji. Sam nobenih teh dokumentov ni videl in z njimi ne razpolaga. Glede točnosti teh informacij (ali so ZDA dejansko obnovile zahtevek tudi leta 2009), je torej potrebno pridobiti dokumente od nemških organov, kar pa je lažje narediti toženi stranki, kot pa tožniku. Vendar pa tožnik meni, da to, ali so ZDA obnovile zahtevek leta 2009, sploh ni tako bistveno, saj iz pridobljenih dokumentov UKP izhaja, da je bil tožnik s strani ZDA vnesen v Interpolovo bazo podatkov leta 2018 in glede na obrazloženo zgoraj, je zaradi tega novega dejstva podvržen tveganju preganjanja oziroma resne škode ob vrnitvi v Irak.

33. Tožnik je že bil žrtev izredno hudega preteklega preganjanja, pravzaprav je imel veliko srečo, da je ušel smrti, saj so nanj streljali. Imel je tako poškodovano nogo, da so mu jo morali amputirati, najprej nad gležnjem, nato pa celo do kolena. Prav tako je bil ustreljen v hrbet in odstraniti so mu morali del črevesja. Zavrnitev ponovnega zahtevka je torej popolnoma v neskladju s samim smislom azilnega prava in krši tožnikovo pravico do azila, ki izhaja iz 19. člena Evropske Listine o temeljnih pravicah in 48. člena slovenske Ustave.

34. Predlaga, da sodišče sklep odpravi in naloži toženi stranki dovolitev uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

35. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ne gre zanemariti dejstva, da je tožeča stranka samovoljno zapustila prostore azilnega doma, preden bi naslovno sodišče v zvezi s tem izdalo sodbo. Tožeči stranki je bilo ves čas postopka zagotovljeno pravno varstvo. Ob sebi je med postopkom imela sodelavce Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, tožbo pri Upravnem sodišču RS pa je vložila preko svetovalke za begunce. Odločitev, da na sodbo ne počaka, je bila izključno na strani tožeče stranke. K temu tožena stranka še dodaja, da je Upravno sodišče RS v že omenjenem sklepu (14. točka), s katerim je tožbo zoper odločitev o mednarodni zaščiti zavrglo zaradi pomanjkanja interesa, tudi navedlo, da bo tožeča stranka v primeru vrnitve v Republiko Slovenija morala vložiti ponovno prošnjo, kar pa tudi dopušča Procesna direktiva II.

36. Tožena stranka vztraja pri ugotovitvi, da pri navedbah tožnika ne gre za dejstva, ki bi se neposredno nanašala na tožečo stranko. Dokumenti, ki dokazujejo, da sta se tožnikov oče in brat dejansko nahajala v Turčiji, se nikakor ne tičejo tožeče stranke neposredno in tudi niso v tem smislu povezani z razlogi, ki jih je tožeča stranka navedla pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zato teh dokumentov tožena stranka ne smatra kot nove dokaze, ki bi kakorkoli vplivali na odločitev v dani zadevi. Glede sodb iraškega sodišča, ki ju tožeča stranka izpostavlja, pa tožena stranka najprej opozarja, da je tožeča stranka predložila kopije oziroma slike sodb, na katerih je del besedila zakrit, kar bistveno zmanjšuje dokazno vrednost predloženih slik, saj je tak dokument vsebinsko izredno pomanjkljiv, poleg tega toženi stranki ni znano, zakaj bi tožeča stranka sploh želela zakriti določeno vsebino sodb. Poleg vsega naštetega, tožena stranka ne more forenzično preveriti pristnosti teh dokumentov, saj gre le za fotografije. Hkrati pa tožena stranka ugotavlja, da iz pomanjkljivih fotografij sodb ni mogoče sklepati, da sodbi dokazujeta, da sta bila očetov brat in oče ob vrnitvi v Irak aretirana, kot to v tožbi navaja tožeča stranka. Iz prevoda sodb, ki ga je tožena stranka pridobila s strani prevajalca za arabski jezik, namreč izhaja, da je kazensko sodišče Salah al Din v obeh primerih obtožbe zoper obtoženca zavrglo zaradi nezadostnih dokazov. Iz prevoda dela besedila, ki ni zakrit, ni možno sklepati, kaj je bil predmet te kazenske zadeve. Tožeča stranka iz slik sodb nikakor ne more zaključiti, da se kazenska zadeva nanaša na aretacijo brata in očeta tožeče stranke ob njuni vrnitvi v Irak.

37. Drugi sklop se nanaša na organizacijo E. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklopom dejstev ne strinja s toženo stranko, ki tožeči stranki očita, da teh dejstev ni navajala že v prejšnjem postopku. Tožeča stranka je bila v prejšnjem postopku večkrat opozorjena na dolžnost govoriti resnico, večkrat ji je bilo pojasnjeno, da mora v postopku izpovedati vsa dejstva in okoliščine, obenem pa je bila večkrat v postopku seznanjena z dejstvom, da se informacije v postopku varujejo skladno z ZMZ-1 in z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo in 177/20, v nadaljevanju ZVOP-1 ). Tožena stranka zato vztraja pri stališču, da je odgovornost za to, da teh dejstev tožeča stranka ni navajala že v prejšnjem postopku, izključno na strani tožeče stranke. Poleg tega pa je imela tekom postopka na voljo pravno varstvo, ki ga je tudi koristila. V postopku so jo zastopali sodelavci Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. Glede pojasnila tožeče stranke, da razlogov, povezanih z organizacijo E., ni navajala že v prejšnjem postopku zaradi strahu in ker se ji takrat ti razlogi niso zdeli relevantni, tožena stranka zaključuje, da je razlaga tožeče stranke popolnoma neutemeljena. Tožeča stranka navaja, da je v Nemčiji izvedela, da naj bi bila domnevno iskana še s strani ZDA, in so šele takrat ti razlogi zanjo postali relevantni. Tožena stranka zavrača navedbe tožeče stranke, saj je mnenja, da je bila tožeča stranka v zvezi s temi dejstvi seznanjena že prej.

38. Tožeča stranka v tretjem sklopu dejstev povzema dejstva glede obnovitve zahtevka ZDA. Pri vložitvi zahtevka posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja - tožeče stranke, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj zahtevka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Po mnenju tožeče stranke to, ali so ZDA dejansko obnovile zahtevek leta 2009, sploh ni tako bistveno, saj iz dokumentov UKP izhaja, da je bila tožeča stranka s strani ZDA v Interpolovo bazo vnesena leta 2018 in je zaradi tega novega dejstva podvržena tveganju preganjanja oziroma resne škode ob vrnitvi v Irak. Tožena stranka pojasnjuje, da je to, ali so ZDA dejansko leta 2009 obnovile zahtevek zelo pomembno dejstvo, ki ga nikakor ne gre spregledati. Tožeča stranka namreč trdi, da je za obnovljen zahtevek izvedela šele v Nemčiji. Prav navedbe tožeče stranke, da so ZDA leta 2009 obnovile zahtevek zoper njo, pa postavlja pod vprašaj njeno trditev, da je šele v Nemčiji izvedela za obnovitev zahtevka. Tožeča stranka je namreč pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka povsem jasno in nedvoumno opisala, kako je po letu 2004 vsaj deset let bivala v Iraku brez iraških dokumentov. Imela je ameriške dokumente, poleg tega pa je morala za izhode zaprositi za dovoljenje s strani Američanov. Povsem evidentno torej ostaja dejstvo, da so organi ZDA leta 2009 vedeli, kje se tožeča stranka nahaja, saj so ji izdajali dovoljenja za izhode, prav tako je posedovala njihove dokumente. Tožena stranka vztraja pri svoji domnevi, da bi bila, v kolikor bi ZDA leta 2009 zares obnovile zahtevo, tožeča stranka po vsej verjetnosti s tem seznanjena ali pa bi ameriške oblasti zoper njo dejansko izvedle želene ukrepe, glede na to, da so vedeli, kje se nahaja, saj se je gibala z njihovimi dokumenti in na podlagi njihovih dovoljenj.

39. Tožena stranka zavrača očitke tožeče stranke, da se v izpodbijanem sklepu niti z besedo ni opredelila do novega sklopa informacij o izvorni državi, ki naj bi jih pooblaščenci toženi stranki posredovali pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka izpostavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan dne 6. 7. 2021, pooblaščenci tožeče stranke pa so navedeni nov sklop informacij o izvorni državi tožeči stranki poslali šele 9. 7. 2021 (št. dokumenta 2142- 530/2019/127), torej po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pojasni, zakaj se tožena stranka do navedenega sklepa informacij o državi izvora ni opredeljevala. Hkrati pa bi, kot že predhodno pojasnjeno, glede na zaostrene dokazne standarde oziroma dokazno breme, ki je v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka izključno na strani vlagatelja, tožeča stranka te informacije morala predložiti že ob sami vložitvi zahtevka.

40. V pripravljalni vlogi z dne 9. 8. 2021 tožeča stranka med drugim pravi, da je v Nemčiji tožnik izvedel, da naj bi ZDA obnovile zahtevek v letu 2009. To je izvedel na nemškem sodišču.. Iz dokumentov, ki jih je posredovala UKP je namreč razvidno zgolj, da je ZDA vnesla varnostni zahtevek v Interpolovo bazo (t.i. „blue notice“) leta 2018. „Blue notice“ pomeni zbiranje dodatnih informacij o identiteti osebe, lokaciji ali dejavnostih v zvezi s kaznivim dejanjem. Ne gre torej za „red notice“, s katero se določeno osebo dejansko išče. Iz Interpolove baze torej ne izhaja, da bi ZDA tožnika dejansko iskale. Tožnikova pooblaščenka je poslala zahtevo za posredovanje dokumentov nemškemu sodišču, vendar še ni dobila odgovora. Interpolovi podatki o „blue notice“ so dostopni tudi iraškim oblastem. Obstaja torej velika verjetnost, da bi tožnika v primeru vrnitve obravnavali kot terorista oziroma kot pripadnika ISIS. Grozijo mu dejanja hude narave, če ne celo smrt. Tožena stranka bi morala preučiti informacije, ki jih je PIC poslal dne 9. 7. 2021. Tožniku je bil sklep vročen 12. 7. 2021 in pooblaščenci niso mogli vedeti, da je bil sklep izdan že prej. Pravi, da ne more vseh informacij o izvorni državi pridobiti sam, še posebno, ko mu je odvzeta prostost. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-921/19 ne izhaja, da se presoja dokazov razlikuje, če gre za prvo ali naknadno prošnjo (odst. 57). Okoliščine je treba obravnavati v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive (odst. 58).

Tožba je utemeljena.

41. Po določbi člena 2(q) Procesne direktive 2013/32/EU „naknadna prošnja pomeni nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, podano po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo, vključno s primeri, ko je prosilec prošnjo izrecno umaknil, in primeri, ko je organ za presojo prošnjo zavrnil po njenem implicitnem umiku v skladu s členom 28(1)“ Procesne direktive 2013/32/EU. V tej zvezi ima pomen „načelo pravnomočnosti“, kajti, kot pravi Sodišče EU, bi bilo „nesorazmerno“, če bi se od držav zahteval nov celovit postopek presoje v primeru, da prosilec ne predloži novih dokazov ali navedb.1

42. V predmetni zadevi je bil dne 20. 3. 2019 najprej izdan sklep o ustavitvi postopka št. 2142-530/2019/5 (1312-02) in sicer na podlagi prve prošnje tožnika za mednarodno zaščito in po tem, ko je tožnik samovoljno zapustil Slovenijo. Ker je bil tožnik vrnjen v Slovenijo iz Nemčije na podlagi Dublinske uredbe 604/2013 (šesti odstavek 64. člena ZMZ-1), je tožena stranka sprejela tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito in jo kot neutemeljeno zavrnila z odločbo št. 2142-530/2019/38 (1312-03) z dne 11. 6. 2020. Ta odločba je postala pravnomočna dne 22. 4. 2021 s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 841/2021-23 z 2. 4. 2021, ker je tožnik dne 21. 3. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom. Tožnik je bil nato vrnjen iz Švice in je tožena stranka njegovo ponovno prošnjo obravnavala kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka in je s sklepom z dne 21. 5. 2021 njegov zahtevek zavrgla (tretji odstavek 50. člena ZMZ-1). Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je odločilo dne 7. 6. 2021 in izdalo sodbo št. I U 869/2021-4, s katero je tožbi ugodilo, odpravilo prej omenjeni sklep pristojnega organa in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Upravno sodišče je v tej sodbi z dne 7. 6. 2021 razsodilo, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožnikove navedbe o aretacijah članov njegove družine ter težave, ki jih je imel v letu 2003 zaradi organizacije E., v povezavi z informacijo, ki jo je izvedel v Nemčiji, da obveščevalna služba iz ZDA zahteva njegovo vrnitev v Irak, ker ga iščejo iraške oblasti, ne dosegajo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in da je zato ni mogoč preizkusiti.2

43. Navedeni potek predhodnih postopkov izkazuje, da je treba tudi obravnavano situacijo reševati na podlagi določb o ponovni prošnji (64. in 65. člen ZMZ-1) oziroma o naknadni prošnji (člen 40. Procesne direktive 2013/32/EU), kajti drugačna razlaga določila šestega odstavka 65. člena ZMZ-1 bi v primeru dvakratne samovoljne zapustitve azilnega doma po tem, ko je pristojni organ enkrat že odločil o prošnji za mednarodno zaščito po vsebini in je odločba o zavrnitvi prošnje postala pravnomočna (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1) na podlagi sklepa sodišča o ustavitvi postopka zaradi samovoljne zapustitve Slovenije, vpeljala možnost zlorabe azilnega postopka. V tej zvezi je relevantna tudi določba člena 40(4) Procesne direktive 2013/32/EU, ki pravi, da države članice lahko „odločijo“, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Procesne direktive 2013/32/EU. Tožnik ni podal nobenih upravičenih in objektivnih razlogov za to, da je dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo med potekom postopka. Zato je tožena stranka imela prav, da je uporabila določila ZMZ-1 o ponovni prošnji.

44. V zvezi z uporabo določb o ponovni prošnji po ZMZ-1 je potrebno opozoriti na določene razlike glede na ureditev naknadne prošnje v Procesni direktivi 2013/32/EU. V samem besedilu člena 40. Procesne direktive 2013/32/EU namreč ni najti stroge razmejitve med elementi „predhodne odločitve“ oziroma med elementi „prvega postopka“ na eni s strani in elementi naknadne prošnje na drugi strani, kot to izhaja iz tretjega odstavka 64. člena v zvezi z zadnjim delom prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Poleg tega v določbah členov 40(1), (2) in (3) Procesne direktive 2013/32/EU ni tako stroge razmejitve dokaznega bremena med strankama tako, da bi bilo vse dokazno breme na vlagatelju zahtevka, kot bi to sicer lahko izhajalo iz določb zadnjega dela prvega odstavka 64. člena ZMZ-1- in prvega odstavka 65. člena ZMZ-1. Procesna direktiva 2013/32/EU namreč v določilih 40(2) in (3) uporablja formulacijo, da gre za „predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite“. V členu 40(3) Procesne direktive 2013/32/EU je celo bolj kot v členu 40(1) in (2) Procesne direktive 2013/32/EU jasno postavljeno na isto raven, da vlagatelj navede take nove elemente ali ugotovitve ali da se novi elementi in ugotovitve pojavijo. In tretjič, samo besedilo Procesne direktive 2013/32/EU ne postavlja posebnih pogojev, kateri elementi se lahko štejejo za nove, kar predstavlja določeno razliko glede na tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. 45. Vendar pa sta prva in tretja omenjena razlika med ZMZ-1 in Procesno direktivo 2013/32/EU manjši, med tem ko je druga razlika, ki se nanaša na dokazno breme, lahko v določenih primerih zelo pomembna. Prva in tretja razlika sta manjši oziroma neznatni iz razloga, ker je Sodišče EU že podalo interpretacijo člena 40(2) in (3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki se ujema z besedilom ZMZ-1 in je navedlo, da je v tem okviru treba ugotoviti, ali zadevni prosilec navede elemente ali ugotovitve, „ki so novi glede na tiste, ki so bili preučeni v okviru prejšnje prošnje /.../ 3 in „na podlagi katere je bila izdana zavrnila odločba“4 oziroma je obravnavanje vprašanja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito „omejeno na preverjanje, ali v utemeljitev te prošnje obstajajo elementi ali ugotovitve, ki niso bili preučeni v okviru odločbe o prejšnji prošnji in na katerih ta pravnomočna odločba ni mogla temeljiti.“5

46. Glede pomembnejše druge razlike pa Sodišče EU pravi, da je relevantno, „če se pri predhodni obravnavi take prošnje izkaže, da so se pojavili taki novi elementi ali ugotovitve oziroma da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.“6 Sodišče EU v nadaljevanju uporablja izraz „če se pri predhodni obravnavi ne razkrijejo taki elementi ali ugotovitve“,7 kar usmerja tudi na možnost deljenega dokaznega bremena v t.i. „drugi fazi“ postopka obravnavanja dejstev in okoliščin v odvisnosti od tega, kakšna je narava novih elementov oziroma dejstev, ki jih je navedel vlagatelj zahtevka ob podaji tega zahtevka. To je potrjeno s stališčem Sodišča EU,8 po katerem člen 40(2) Procesne direktive 2013/32 ne razlikuje med prvo prošnjo za mednarodno zaščito in naknadno prošnjo glede na naravo elementov ali ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, „zato je treba presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj v obeh primerih opraviti v skladu s členom 4 Direktive 2011/95.“9 V t.i. „prvi fazi“ gre za preverjanje obstoja novih dejstev ali ugotovitev v podporo naknadni prošnji in šele v drugi fazi gre za preverjanja ali novi elementi in ugotovitve, ki so se pojavili, ali jih je prosilec izkazal ali predstavil, lahko znatno povečajo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za priznanje statusa upravičenca do mednarodne zaščite.10 Sodišče EU nato dodaja „da nikakor ne izhaja, da je bil namen zakonodajalca Unije državam članicam omogočiti, da določijo, da se lahko presoja dokazov, predloženih v utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, razlikuje glede na to, ali gre za prvo prošnjo ali naknadno prošnjo.“ Dejansko stanje in okoliščine, ki utemeljujejo te prošnje, je v obeh primerih treba obravnavati v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95.11 To pomeni, da mora zadevna država članica v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU „v sodelovanju s prosilcem“ obravnavati ustrezne elemente prošnje za mednarodno zaščito.12 Dokazni standard ni „prepričanje“, ampak „znatno povečana verjetnost“, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.13

47. Ta interpretacija Sodišča EU je skladna z sodno prakso Upravnega sodišča v tistih zadevah, kjer je Upravno sodišče predvsem iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s procesnimi standardi iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) izpeljalo,14 da mora pristojni organ v situaciji, ko stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo,15 tudi v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito, napraviti zelo skrbno in natančno oceno tveganja za morebitno kršitev 3. člena EKČP16 oziroma 4. člena (člena 19(2)) Listine o temeljnih pravicah EU. Skrbna in natančna (stroga) ocena tveganja pa posledično pomeni, da mora organ v takih primerih po potrebi pridobiti določene informacije tudi _proprio motu_.17 To še posebej velja takrat, ko je prosilcu oziroma vlagatelju zahtevka odvzeta prostost. Zato je tudi v tem primeru pomembno, da države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU razlagajo nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in da pri tem pazijo, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.18

48. Tožena stranka v izpodbijanem aktu torej nima prav, ko pravi, da so v postopku ponovne prošnje zaostreni dokazni standardi oziroma da je dokazno breme izključno na strani vlagatelja. Neupoštevanje tega procesnega pravila iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU (oziroma procesne komponente iz člena 3 EKČP), kot bo utemeljeno v nadaljevanju (v smislu 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je v konkretnem primeru vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

49. Prejšnja prošnja in vsebinska odločitev tožene stranke, ki ju je treba upoštevati v predmetni presoji o tem, ali je tožnik predložil nova dejstva, navedbe, dokaze oziroma so se pojavili novi elementi, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je prošnja in postopek, ki se na na prvi stopnji končal z določbo tožene stranke št. 2142-530/2019/38 (1312-03) z dne 11. 6. 2020, ki je postala pravnomočna dne 22. 4. 2021 s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 841/2021-23 z 2. 4. 2021 o zavrženju tožbe.

50. Izhajajoč iz povzetka dejstev, ki jih je tožena stranka povzela v izpodbijanem aktu, in ki se vežejo na zaslišanje tožnika v upravnem postopku, sodišče lahko zaključi, da je tožena stranka povsem pavšalno in očitno nepravilno izpeljala dokazno oceno, da tožnik ni „navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito“ (prvi in tretji odstavek odstavek 64. člena ZMZ-1, drugi in tretji odstavek 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU), čeprav je bil to glavni razlog, zaradi katerega je Upravno sodišče v prvotnem postopku zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožena stranka namreč povzema in zaključuje, da nova dejstva, ki so se sicer res zgodila po izdaji odločitve v prejšnjem postopku, niso neposredno povezana z vlagateljem zahtevka, in v danem primeru ne morejo predstavljati novih dejstev v postopku priznanja mednarodne zaščite, ki bi povečevala vlagateljeve možnosti za upravičenost do priznanja mednarodne zaščite. Za ta nova dejstva je tožena stranka štela zatrjevani aretaciji vlagateljevega očeta in brata.

51. Upravno sodišče je že v predhodni sodbi I U 869/2021-19 z dne 10. 6. 2021 (odst. 24-25) izpostavilo povezanost med aretacijo tožnikovega očeta in brata, kot nespornim novim dejstvom, ter informacijo, do katere naj bi tožnik prišel v Nemčiji, po kateri zahteva njegovo vrnitev ameriška obveščevalna služba, ker tožnika želijo iraške oblasti. Upravno sodišče je odpravilo tedanji sklep tožene stranke z dne 21. 5. 2021, ker iz obrazložitve ni bilo razvidno, zakaj omenjena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. V ponovljenem postopku pa je tožena stranka zgolj dodala stavek, da aretaciji tožnikovega očeta in brata nista neposredno povezani s tožnikom, brez da bi to utemeljila v navezavi na pogoje za status begunca ali subsidiarne zaščite.

52. Izpeljava sklepa, da aretaciji tožnikovega očeta in brata nista neposredno povezani s tožnikom, je očitno zmotna v kontekstu možnega preganjanja tožnika zaradi njegovega oziroma pripisanega političnega prepričanja ali v kontekstu morebiti povzročene resne škode v primeru tožnikove vrnitve v Irak. Tožena stranka je izpovedbo tožnika med drugim povzela z navedbami, da je bil tožnikov oče visoki oficir (poveljnik letalske enote v vojski S. Husseina) in da so se še pred vojno pri njih doma večkrat sestajali „vsi oficirji“, da je bil očetov bratranec poveljnik iraških letalskih sil, da je tožnikov brat delal v osebni varnostni službi Sadama Husseina, da je bil nek drug sorodnik namestnik ministra za obrambo, da je bil tožnik očetov voznik. To kaže na na to, da je bila tožnikova družina močno vpletena v visok režimski krog Sadama Husseina oziroma takratne vladajoče politične stranke Baath. Zato je lahko tožnik že zgolj zaradi članstva v družini imel precej izpostavljen „profil“ nekoga, ki ima morda pomembne podatke o politično vpletenih osebah v preteklem režimu, in ki lahko zanimajo zdajšnji vladajoči režim v Iraku. Tožena stranka je povzela, da je bil tožnik za agente E. „zanimiv“ in so ga prijeli ter mučili iz razloga, da bi povedal, kdo so nekdanji oficirji Sadama Husseina in kdo so pripadniki stranke Baath, pod grožnjo pa so ga novačili, da bi za njih vohunil. 53. Temu je treba dodati dejstvo, ki ga tožena stranka tudi ni prerekala, da je bil tožnik že zaprt, prijela ga je organizacija E. v trajanju dva dni, bil je tudi mučen, s helikopterjem so ga pripeljali v ameriško vojaško sodišče v Bagdadu in zaradi mučenja in povzročene škode dobil tudi odškodnino od ameriške vojske. To lahko kaže na posebno izpostavljenost tožnika za oblast v Iraku.

54. Zaradi te povezanosti tožnika z ožjo in širšo družino, ki je bil zelo verjetno močno vojaško in politično vpletena v bivši režim, ni razumno zaključiti, da aretaciji tožnikovega očeta in brata nista neposredno povezani s tožnikom. Zato so zaradi morebitne povezanosti aretacij tožnikovega očeta in brata s tožnikovim zahtevkom za mednarodno zaščito relevantne tudi natančnejše okoliščine teh dveh aretacij. V zvezi s tema aretacijama je tožena stranka povzela v izpodbijanem aktu, da je tožnikova družina zapustila Irak leta 2010 in je bivala v Turčiji pod zaščito OZN. Meseca maja leta 2020 so turške oblasti aretirale tožnikovega brata, ki je delal v varnostni službi Sadama Husseina in ga deportirala v Irak. Nato je tožnikov oče v juniju in juliju zaprosil UNHCR, da bi jih iz Turčije preselili v Dohuk, mesto na severu Iraka, ker naj bi tam bila praksa, da če je nekdo sunit, ga ne izročijo šiitskim milicam v Iraku. In tako so septembra 2020 družino preselili iz Turčije v Dohuk. Med selitvijo je „združena policija“ iz Bagdada blizu meje (v kraju), ki se imenuje Ibrahim al Khalil, ustavila družino. Vzeli so očeta in mlajšega brata D. in ju odpeljali v Bagdad; za D. vedo, da je v zaporu za mladoletnike, za očetom pa so izgubili sled. V zvezi s tem se tožena stranka ni prepričala, ali gre za istega ali drugega brata, ki je delal v varnostni službi Sadama Husseina. Iz tega lahko sledi, da so bili aretirani že trije moški člani družine. To bi v zadostni meri izkazovalo možnost, da so vsi oziroma vsaj moški ožji družinski člani lahko ogroženi zaradi njihove politične preteklosti, kar pa bi tožena stranka na podlagi člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU morala preveriti z informacijami o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik tudi predložil v postopku (smernice EASO z navajanjem konkretnih strani) oziroma bi tožena stranka morala preveriti z vpogledom v aktualne informacije. Zato tožena stranka ni imela zakonite podlage za zaključek, da aretacija tožnikovega očeta in aretacija tožnikovih bratov oziroma brata Omarja nima zveze s tožnikovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, ki mu grozi s strani iraške oblasti. V odvisnosti od informacij o stanju v izvorni državi bi že ta nova okoliščina zadoščala za pomembno povečano verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, kajti tudi naslednji argument tožene stranke v zvezi s to okoliščino ni stvarno razumen oziroma logičen.

55. Ta dodaten argument tožene stranke je bil, da obravnavana nova dejstva ne morejo pomembno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, je bil v tem, da je bila po mnenju tožene stranke selitev družine iz Turčije, kjer so bili pod zaščito OZN, na podlagi zaprosila, ki ga je tožnikov oče dal UNHCR, prostovoljna in da oče ne bi zaprosil za selitev, če bi selitev v resnici predstavljala grožnjo. Tožnik je povedal, da so v Turčiji živeli v taborišču 10 let, vendar ker so izvedeli, da je v Dohuku varno, mirno in da ljudi, ki so suniti, ne izročajo šiitskim milicam, so se odločili za selitev. Vendar tožnik je povedal, da so jih že na meji s strani združene policije v kraju Ibrahim al Khalil prijeli, za očetom so izgubili sled brat D. pa je v mladoletniškem zaporu. Ta namen, da bi se varno vrnili v Dohuk, je tožnikova družina, po izpovedbi tožnika na zaslišanju, uresničevala v prepričanju, da se jim ne bo nič zgodilo na poti tja, kar pa se očitno ni zgodilo. Vendar zaradi tega tožnikov opis dogajanja ni neverodostojen. Tožnik je namreč na zaslišanju bolj natančno izpovedal, kot je povzela tožena stranka in sicer, da so imeli več „intervjujev“ in UN (predstavniki OZN: opomba Upravnega sodišča) na začetku ni pristal na to. Kasneje so jih preselili /.../.“ Tožnik je na posebno vprašanje o dokazih dodal: „Vi bi lahko dobili informacije po UN-u in Rdečem križu, Združeni narodi vedo za to.“ Uradna oseba mu je odgovorila, da mora sam predložiti dokaze, na kar je tožnik odgovoril, da bo poskušal dobiti dokazila, to je vsaj slike teh dokumentov.19 Tožena stranka tudi v tem elementu ni spoštovala določa člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU o sodelovanju med uradno osebo in vlagateljem zahtevka oziroma o deljenem dokaznem bremenu.

56. Kar pa zadeva drugo okoliščino, na katero je tožena stranka oprla zavrženje zahtevka, to je, da tožnik neupravičeno okoliščin v zvezi z maltretiranjem s strani organizacije E. ni omenil v prvotnih postopkih, čeprav je bil obveščen, da je postopek zaupne narave, sodišče ugotavlja, da bi tožena stranka za zaključek oziroma dokazno oceno v tem delu tožnikovega zahtevka morala nujno vpogledati v informacije o tem, za kakšno organizacijo pravzaprav gre v primeru E., ki jih je tožnik tudi predložil v postopku. Kajti šele v tem primeru bi lahko ocenjevala, ali je tožniku mogoče opravičiti, zakaj ni vseh okoliščin v zvezi z njegovimi izkušnjami in mučenjem, ko je bil zaprt s strani organizacije E., povedal že prej, glede na to, da je v tem zahtevku zatrdil, da je o tem molčal, ker so mu iz omenjene organizacije grozili, da se lahko poslovi od svoje družine, če bo kadarkoli o tem spregovoril. Tako je tožnikovo izpovedbo povzela tožena stranka, sicer je tožnik na zapisnik izjavil tudi, da so mu grozili, če bo s kom govoril o kontaktu z omenjeno žensko v civilu, ki naj bi delala za CIA, ga bo aretirala in do smrti pustila v zaporu.20 Organizacija E.naj bi ga zajela in mučila, čeprav naj bi mu kasneje izplačali odškodnino in naj bi bil pod njihovo kontrolo oziroma zaščito. Tožnik je povedal, da je postopku po Dublinski uredbi ob vračanju v Slovenijo na sodišču v Nemčiji izvedel, da so njegov dosje Američani odprli 2009, 2017 in 2018, vendar da ga išče iraška oblast. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka izhaja, da gre za dosje za obnovo zahtevka za tožnikovo deportacijo v Irak. Tožnik je tudi povedal, kar je pomembno v zadevi, da naj bi Nemčija ustavila deportacijo tožnika v Irak oziroma da je dovolila le deportacijo znotraj schengenskega območja.21 Tožena stranka v izpodbijanem aktu ne razume, kako ga je lahko zadeva na sodišču v Nemčiji razbremenila zatrjevanega strahu, vendar je tožnik na zaslišanja pojasnil, da sedaj govori o tem, ker prej ni smel; ko pa se je to odprlo v postopku pred nemškimi sodišči, je začel o tem tudi sam govoriti. To pomeni, da je od podatkov o tem, za kakšno organizacijo gre v primeru E. odvisno, ali je imel tožnik upravičene zadržke, da spričo resnih groženj ni govoril o tem, kar so mu prepovedali pripadniki E. Glede na to, da naj bi bila tožnik mučen ravno s strani teh pripadnikov, bi tožena stranka morala preveriti, za kakšno organizacijo gre.

57. Tožena stranka je torej nezakonito zavrnila uporabo informacij o stanju v izvorni državi, za katere je tožena stranka očitno vedela, saj so sestavni del upravnega spisa oziroma ni po potrebi pridobila aktualnih informacij o tveganih profilih skupin Iračanov profilu, ki ga ima lahko tudi tožnik glede na možno preganjanje ali resno škodo v primeru njegove vrnitve v Irak v povezavi z aktualnim političnim režimom glede na to, da že aretacije njegovih družinskih članov jasno kažejo na to nevarnost. Pri tem je pomembno, da se tožena stranka sploh ni opredelila do elementa, ki ga je navajal tožnik v zahtevku, da je zaradi vnosa v Interpolovo bazo podatkov iraška oblast o tem obveščena, in ker prihaja iz predela Iraka, ki je bil pod ISIS-ovo oblastjo, ga bodo lahko šteli za terorista in bo življenjsko ogrožen.

58. Poleg navedenega tožena stranka v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU s tožnikom tudi ni razčiščevala, kaj naj bi predložene fotografije družinskih članov in sodb sodišča v Iraku dokazovale, zato tožnik to pojasnjuje šele v tožbi.

59. Iz tega sledi, da je tožena stranka zaradi napačne uporabe dokaznega bremena nepravilno uporabila določbo prvega in tretjega odstavka 64. člena ter prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 v zvezi s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in procesnim vidikom člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU (oziroma procesnim vidikom člena 3 EKČP).

60. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1; prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1, drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi po po sodni praksi Sodišča EU v primeru, da nacionalno sodišče oceni, da lahko posodobljeno in popolno presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti odločbe.22 Pravica do ustnega zaslišanja je dana v okviru pravice do obrambe, vključno s tem, da prosilec dobi možnost, da popravi napako ali da navaja elemente, ki govorijo njemu v prid.23 Tudi z vidika standardov EKČP iz 6. člena ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno,24 pri čemer tožnik zaslišanja na glavni obravnavi niti ni zahteval.25

61. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na mnenje Upravnega sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 C-921/19, LH, 10. 6. 2021, odst. 33, 49. 2 Sodba Upravnega sodišča I U 869/2021-19, 10. 6. 2021, odst. 24-25. 3 C-651/19, JP, 9. 9. 2020, odst. 59; glej tudi odst. 60. 4 Ibid. odst. 61. 5 C-921/19, LH, 10. 6. 2021, odst. 50. 6 C-651/19, JP, 9. 9. 2020, odst. 59. 7 Ibid. odst. 59. 8 C-921/19, LH, 10. 6. 2021, odst. 36-37, 51-53. 9 Ibid. odst. 40, 44. 10 Ibid. odst. 51-53. 11 Ibid. odst. 57-58. 12 Ibid odst. 60 13 Ibid. odst. 62. 14 Glej na primer: sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 872/2016-7 z dne 22. 6. 2016, odst. 27; I U 1926/2020-9, 10. 2. 2021, odst. 20, 23. 15 Diallo v. the Czech Republic, App. no. 20493/07, odst. 60; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 123; glej tudi: sodbo Sodišča EU v zadevi C-233/19, B., 30. 9. 2020, odst. 63-66. 16 M.D et M.A. c. Bleguque, Req. no. 58689/12, odst. 64-66. 17 F.G. v. Sweden, [GC], App. no. 43611/11, odst. 156; J.K. And others v. Sweden, [GC], App. no. 59166/12, odst. 87, 79. 18 C.411/10 in C-493/10, N.S. in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77. 19 Zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka z dne 20. 5. 2021, str. 3. 20 Ibid. str. 4. 21 Ibid. str. 5. 22 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 41-46, 49. Več in natančneje o tem glej sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-119. 23 C-348/16, Sacko, odst. 32-35, 37-38 24 Maaouia v. France, odst. 33-41. 25 Mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, [GC], odst. 190-191.