Jedro

Očitno je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo temu, da je izvedenec tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 20 odstotkov. Vendar so bistvene konkretne prizadetosti, oviranosti in težave oškodovanke, ne pa ocenjeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je lahko le v orientacijsko pomoč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.508,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje in znesek 205,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 dalje, v preostalem pritožbeno izpodbijanem delu (glede zneska 11.057,46 EUR s pripadki) pa se tožbeni zahtevek zavrne, - v III. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 121,57 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 825 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Tožnica je bila udeležena v verižnem trčenju na avtocesti, ki ga je povzročil neznani voznik. Vtoževala je odškodnino za nepremoženjsko škodo (prvotno 17.500 EUR, nato zvišano na 42.905,42 EUR s pripadki). Temelj zahtevka ni sporen. Toženka je tožnici izplačala 3.300 EUR kot nesporni del odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo 26.566,06 EUR s pripadki, kar pomeni odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 30.000 EUR, zmanjšano za valorizirani znesek že plačane akontacije. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici določilo odškodnino 9.000 EUR, za strah 1.900 EUR in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 19.100 EUR.

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izrecno navaja, da je sporen le znesek 11.000 EUR s pripadki. Izpodbija višino odškodnine za nepremoženjsko škodo in med drugim navaja, da je tožnica utrpela le lažje telesne poškodbe; trajanje bolečin in nevšečnosti ne opravičujejo odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Primera, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, nista primerljiva z obravnavano zadevo. Pritožnica meni, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnica upravičena le do zneska 5.000 EUR. Tudi odškodnina za strah je pretirana, saj z medicinsko dokumentacijo izkazano zdravljenje ne pritrjuje tezi, da bi se ves čas aktivnega zdravljenja s tožnico kaj posebnega dogajalo, da bi hodila na specialistične preglede in bila v strahu za rezultat zdravljenja ter podobno. Aktivnega zdravljenja, razen meseca dni bolniškega staleža, tožnica z ničemer ne dokazuje. Po oceni pritožnika bi bila primerna odškodnina za strah 1.000 EUR. Tudi odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti je previsoka, zmanjšanje življenjske aktivnosti ni numerična kategorija, za obravnavano poškodbo pa je izvedenec zapisal, da se po Fischerjevi lestvici razvrsti v drugo stopnjo – lahek primer, da je poškodba zahtevala le mesec dni bolniškega staleža, kot tudi, da po 23. 6. 2016 v zdravstvenem kartonu tožnice ni zapisa niti o enem obisku osebnega zdravnika v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Toženka meni, da je tožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini 13.000 EUR.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

_Odločitev pritožbenega sodišča – uvodno:_

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi dejansko stanje ni sporno, sporna je zgolj višina pravične denarne odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pripada oškodovancu za pravno priznane oblike škode, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika1). Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno vprašanje. Temeljni vodili pri njeni odmeri sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (načelo objektivizacije). Prvo načelo zahteva, da se pri odmeri upošteva vsakega oškodovanca kot posameznika, z vsemi njegovimi lastnostmi in posebnostmi, drugo načelo pa, da se prisojena odškodnina umesti v širi družbeni okvir, tako da se za podobne primere (primerljive poškodbe s primerljivimi posledicami) prisojajo po višini primerljive odškodnine. Pri objektivizaciji odškodnine za nepremoženjsko škodo je bistven skupni znesek prisojene odškodnine in ne zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje načela objektivizacije ni v celoti upoštevalo, saj prisojena odškodnina glede na vrsto tožničine poškodbe, obseg bolečin in drugih nevšečnosti, potek zdravljenja ter ugotovljene posledice pomembno odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje za vse oblike nepremoženjske škode določilo odškodnino 30.000 EUR ali približno 24 povprečnih plač2. Očitno je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo temu, da je izvedenec tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 20 odstotkov. Vendar so bistvene konkretne prizadetosti, oviranosti in težave oškodovanke, ne pa ocenjeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je lahko le v orientacijsko pomoč.3 _Višina pravične denarne odškodnine:_

8. Pritožba pravilno opozarja, da primeri, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, niso ustrezna vzporednica tožničinim poškodbam in nevšečnostim. V zadevi VSL II Cp 1571/2018 je oškodovanka utrpela tudi posttravmatsko stresno motnjo, ki je trajala eno leto, trpela je tudi več nevšečnosti. V zadevi II Ips 624/2007 je šlo med drugim za spiralni zlom golenice, tožnik je nosil mavec tri mesece in hodil z berglami 5 mesecev. Zadeva II Ips 582/2007 se nanaša na nestabilni zlom desne koželjnice, ki je bil zdravljen operativno, prav tako je neprimerljiva zadeva II Ips 465/2004, kjer gre za raztrganino nad grebenske in podlopatične mišice, poleg tega je bila v tej zadevi zavrnjena revizija tožnika, torej je VSRS odločilo le, da odškodnina ni prenizka, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila morda odmerjena previsoko.

9. Ugotovljeno je in v pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnica utrpela zvin vratne in ledveno-križne hrbtenice ter udarnino glave, zaradi česar je trpela bolečine skupno 55 dni (od tega hude bolečine 6 dni), bila je 28 dni v bolniškem staležu, opravila je več pregledov, rentgenskih slikanj in fizioterapij, drugega zdravljenja ni potrebovala. Tožničine navedbe o pretresu možganov in posledičnem postkomocijskem sindromu je izvedenec ovrgel. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil strah ob škodnem dogodku (verižnem trčenju na avtocesti), kratkotrajen, vendar zelo intenziven, pozneje pa naj bi štiri mesece trpela sekundarni strah za izid zdravljenja.

10. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnica izpovedala, da »zaradi posledic škodnega dogodka ne more več opravljati svojega dela enako kakovostno, kot ga je lahko pred nesrečo in da ima težave z opravljanjem fizičnih opravil. Po poklicu je fiziologinja, je samozaposlena, vodila je program na nacionalni ravni Fit4Kid v vrtcih in osnovni šoli. Pri izvajanju tega programa je bila sicer sama fizično aktivna pri prikazu vaj, po poškodbi pa je bila hendikipriana. Prav tako je izpovedala, da ima še vedno občasne glavobole in težave s spominom in koncentracijo.«

11. Izvedenec je (kar pritožbeno ni sporno) ugotovil, da je tožnica manj zmožna za nošnjo bremen, težjih od 5 kg, da ne sme dvigovati težkih bremen s tal, da je ovirana pri vseh športnih aktivnostih, kjer je potrebno gibanje križno – prsno – ledvene hrbtenice do skrajnih leg, da ni zmožna za dela v globokem počepu in v predklonu, da je ovirana pri delih, kjer se mora s telesom in vratom obračati, da je gibljivost vratu zmanjšana za povprečno 11 % in gibljivost ledveno-križne hrbtenice za 13 %, da sta domet in hitrost hoje zmanjšana za četrtino in da je hitrost in domet teka zmanjšana za tretjino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica še vedno zmožna opravljati svoj poklic in se ukvarjati s športom,4 vendar z določenimi težavami in omejitvami, zmožna je tudi (očitno daljše) hoje in teka, le na nekoliko krajše razdalje kot poprej.

12. Vsa zgoraj opisana premoženjska škoda po oceni pritožbenega sodišča ne upravičuje prisoje odškodnine v višini 24 povprečnih plač. V primerljivih zadevah so bile prisojene bistveno nižje odškodnine: II Ips 309/2006 (zvin vratne hrbtenice, udarnina glave ter prsnega koša, primerljiv potek zdravljenja in nekaj trajnih posledic, 7 povprečnih plač); II Ips 644/2007 (zelo podobne poškodbe, 9 plač); II Ips 238/2004 (primerljiv obseg poškodb, 12 plač, revizija tožnika zavrnjena); II Ips 208/2009 (zvin vratne hrbtenice, zlom prsnice, udarnine glave, trebuha in ledvene hrbtenice, 5 plač); II Ips 506/2004 (poleg zvina vratne hrbtenice se je razvila tudi reaktivna anksiozna depresivna nevroza, 10 plač); II Ips 560/2004 (Zvin vratne hrbtenice s travmatsko okvaro živčne korenine desnega brahialnega pleteža in bolečinskim sindromom vratu in glave – torej hujša poškodba od tožničine – 18 plač); II Ips 96/2008 (primerljiva poškodba, 6 plač); II Ips 444/96 (zelo mlada oškodovanka, tudi okvara živčnih korenin, 17 plač); II Ips 804/2006 (podobne poškodbe, 8 plač); II Ips 419/2006 (mlajša oškodovanka, zvin vratne hrbtenice z okvaro ligamentarnega aparata, udarnina glave, pok nosne kosti in pretres možganov, trpi za postkomocijskim sindromom, 9 plač); II Ips 996/2008 (več poškodb, tudi postkomocijski sindrom, 7 plač).5 Odškodnine v rangu 24 in več plač sodišča prisojajo za bistveno hujše poškodbe.6 _Sklepno in stroški:_

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pritožba izrecno navaja, da šteje kot pravično odškodnino za vse oblike škode skupno 19.000 EUR oziroma okoli 15 plač, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in v skladu s pritožbenim predlogom izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kot pravično denarno odškodnino za tožničino nepremoženjsko škodo določilo znesek 19.000 EUR. Od tega je treba odšteti v revalorizirani znesek že izplačane akontacije odškodnine, ki je po izračunu sodišča prve stopnje na dan izdaje sodbe znašal 3.491,40 EUR, tako da je toženka dolžna plačati tožnici še 15.508,60 EUR. Odločitev glede plačila kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 205,41 EUR s pripadki ni pritožbeno izpodbijana, zato sodišče druge stopnje vanjo ni posegalo.

14. Spremenjena odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Temelj stroškovne obveznosti (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica uspela po višini z 62 % zahtevka, toženka pa 38 %) ni pritožbeno izpodbijan, zato je pritožbeno sodišče uporabilo isto merilo, vendar je glede na izid pritožbenega postopka tožnica uspela le s 36 %. Obseg priznanih stroškov ene in druge stranke pritožbeno ni sporen, zato sodišče druge stopnje nima razloga dvomiti v odmero stroškov po višini; 36 % tožničinih stroškov (5.287,27 EUR) znaša 1.903,42 EUR, 64 % toženkinih (3.164,05 EUR) pa 2.024,99 EUR, tako da mora tožnica toženki povrniti 121,57 EUR.

15. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnica dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za pritožbo (500 odvetniških točk ali 300 EUR), 22 % DDV na odvetniško storitev (66 EUR) in sodno takso za pritožbo (459 EUR). Stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP) v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je povprečna neto plača v času sojenja znašala 1.270,30 EUR. 3 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 465/2004. 4 Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnica svojega dela ne bi mogla več opravljati ali da bi morala povsem opustiti kakšen šport ali drugo priljubljeno dejavnost; o hendikepiranosti je tožnica govorila v pretekliku. 5 Glej tudi zadeve s primerljivim ali celo večjim obsegom poškodb in težav, vendar nižjimi prisojenimi odškodninami: II Dor 296/2014, II Ips 517/99, II Ips 61/2008, II Ips 449/2006, II Ips 688/2006, II Ips 65/2009, II Ips 775/2005, II Ips 628/2007, II DoR 107/2018 in II Ips 521/2009. 6 Npr. zadeva II Ips 787/2008, kjer je oškodovanec poleg zvina vratne hrbtenice utrpel tudi zdrobljen zlom petnice (25 plač); zadeva II Ips 545/2008, kjer je bila potrebna operativna zatrditev vretenc (32 plač); zadeva II Ips 645/2006, kjer je oškodovanec utrpel tudi zlom nosu, operacijo in skaženost (28 plač).