Jedro

Tožena stranka je tožnici neutemeljeno in nezakonito izdala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, češ da je na delovno soboto neopravičeno izostala z dela. Odsotnost tožnice z dela ni bila neopravičena, ampak je temeljila na opravičeni odsotnosti zaradi izpolnjevanja državljanskih dolžnosti tožnice kot članice volilnega odbora (za kar ji je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna omogočiti odsotnost z dela). Zaradi nezakonitega pisnega opozorila je tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 3. 2010 razveljavi in da delovno razmerje pri toženi stranki še traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji od nezakonitega prenehanja dalje vpisati delovno dobo oziroma jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ in ji priznati vse pravice iz dela kot če bi delala, vse v roku osem dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 918,52 EUR stroškov postopka v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila pod izvršbo. Višji zahtevek za povrnitev stroškov je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da očitki tožene stranke tožnici v obvestilu z dne 19. 11. 2009 o neudeležbi na izobraževanju določenem kot delovna obveznost z dne 7. 11. 2009 niso utemeljeni. Zmotno je stališče sodišča, da je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna omogočiti tožnici odsotnost zaradi opravljanja častne funkcije, na katero je bila imenovana s strani volilne komisije referendumskega območja. Sodišče je napačno uporabilo določbo 66. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ) in 170. člena ZDR, saj ni upoštevalo, da citirana določila veljajo zgolj in le za predsednike in člane volilnega odbora, ne pa za njihove namestnike. Tožnica je bila v volilni odbor imenovana na funkcijo namestnice predsednika volilnega odbora in ta določila bi zanjo veljala le v primeru, ko bi bila predsednika volilnega odbora tudi dejansko dolžna nadomeščati. Sodišče je tudi glede druge očitane kršitve neupravičeno prejemanje povračila stroškov prevoza na delo in z dela zavzelo stališče, da očitki tožene stranke niso utemeljeni. Svojo odločitev je oprlo predvsem na po mnenju sodišča prepričljivo izpoved tožnice, medtem ko je prezrlo vse ostale objektivne okoliščine, pri čemer je potrebno poudariti, da sodišče praktično ni upoštevalo poročila detektivke, ki ga je ta dodatno prepričljivo dopolnila s svojo izpovedjo. Prav tako ni upoštevalo izpovedi prič, ki so jasno povedale, da se je pri toženi stranki že dalj časa govorilo, da tožnica na delo ne prihaja z naslova, ki ga je navedla. Tožena stranka pa še iz previdnosti ponovno poudarja, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama nikakor ni več mogoče, saj je tožena stranka zaradi navedenih kršitev izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, kar pa je za obstoj delovnega razmerja bistvenega pomena. Zato bi sodišče moralo uporabiti 118. člen ZDR kljub temu, da je tožnica vztrajala pri reintegracijskem zahtevku. Ni mogoče spregledati, da je tožnica namerno grobo izkoristila in zlorabila zaupanje tožene stranke z namenom, da se izogne delovne obveznosti ter da se finančno okoristi, s čemer je pri toženi stranki in pri ostalih zaposlenih izgubila vsakršno zaupanje in verodostojnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti odsotnosti z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih, kot to določa 170. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) dne 7. 11. 2009, ker naj bi bila tožnica le namestnica predsednika volilnega odbora in zato naj ne bi imela enakih pravic in dolžnosti kot predsednik oziroma člani volilnega odbora. Tako stališče nima temelja v materialnopravnih predpisih. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica imenovana v volilni odbor za izvedbo referenduma v nedeljo dne 8. 11. 2009. Po določbi 42. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI – Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji) se za vsako glasovanje na referendumu imenujejo volilni odbori, ki vodijo glasovanje na volišču in ugotavljajo izid glasovanja na volišču. Za glasovanje in ugotavljanje izida glasovanja na referendumu se smiselno uporabljajo določbe Zakona o volitvah v Državni zbor, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, kot izhaja iz 43. člena ZRLI. Po določbah 26. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ – Ur. l. RS, št. 44/92 in naslednji) je funkcije v volilnem odboru častna in jo morajo člani opravljati vestno, odgovorno in delovati morajo samo na podlagi zakonov in drugih predpisov, neodvisno od kakršnihkoli navodil. Iz izvlečka navodila za delo volilnih odborov, ki ga je izdal tajnik državne volilne komisije 27. 10. 2009, izhaja, da ima volilni odbor na dan pred glasovanjem, to je bilo v konkretnem primeru 7. 11. 2009, določene naloge. Tožnica je kot članica volilnega odbora bila tako dolžna izpolnjevati naloge v tem svojstvu dne 7. 11. 2009. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je svojega delodajalca o teh svojih obveznostih obvestila pravočasno. Zato ji je bila tožena stranka dolžna omogočiti izpolnjevanje njenih dolžnosti kot članici volilnega odbora. Po določbi 66. člena ZVDZ se na dan pred volitvami zberejo predsedniki in člani volilnega odbora v prostoru, kjer se bo glasovalo in zagotovijo, da je prostor primerno urejen za izvedbo glasovanja, ter prevzamejo potrebno število glasovalnih skrinjic in glasovnic, overjen volilni imenik za območje volišča, razglase in drugo, kar je potrebno za izvedbo glasovanja na volišču. O prevzemu volišča in volilnega gradiva se napravi volilni odbor zapisnik, ki ga podpišejo vsi člani in predsednik volilnega odbora. Po določbi 24. člena ZVDZ volilni organ sestavljajo predsednik in člani ter njihovi namestniki. Zakon v nadaljevanju govori o članih. Iz tega je zaključiti, da imajo tako člani kot njihovi namestniki enake pravice in dolžnosti. Po določbi 26. člena ZVDZ je funkcija v volilnem organu častna, člani volilnih organov jo morajo opravljati vestno, odgovorno in morajo delovati samo na podlagi zakona in drugih predpisov, neodvisno od kakršnikoli drugih navodil. Po določbi 27. člena istega zakona je volilni organ sklepčen, če so navzoči vsi člani oziroma njihovi namestniki. Predsednika volilnega organa lahko nadomešča samo njegov namestnik. Glede na navedene zakonske določbe tako ne izhaja, da bi obstajala kakršnakoli razlika med članom in namestnikom oziroma predsednikom in namestnikom predsednika volilnega organa v smislu obveznosti glede prisotnosti na volišču ob opravljanju volilnih opravil. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da tožnici ni bila dolžna omogočiti, da dne 7. 11. 2009 opravlja svoje dolžnosti kot namestnica predsednika člana volilnega odbora.

Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je tožnici izdala pisno opozorilo na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR o neizpolnjevanju obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ker je dne 7. 11. 2009, kljub pismenemu obvestilu delodajalca, da je sobota 7. 11. 2009 delovna obveznost, neupravičeno izostala z dela in s tem kršila svojo delovno obveznosti, določeno s pogodbo o zaposlitvi in pravilnikom o izobraževanju, izpopolnjevanju in usposabljanju. Navedeno pisno opozorilo namreč ni imelo temelja v določbah ZDR, saj odsotnost tožnice dne 7. 11. 2009 ni bila nezakonita, temveč je temeljila na opravičeni odsotnosti zaradi izpolnjevanja državljanskih dolžnosti kot članice volilnega odbora, za kar ji je delodajalec dolžan omogočiti odsotnost z dela, kot je to določeno v 170. členu ZDR.

Pisno opozorilo pred odpovedjo je bilo tako nezakonito, zato tožena stranka ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici dne 9. 3. 2010 v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR. Po določbi 88. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. V konkretnem primeru je sodišče presodilo, da je pisno opozorilo o neizpolnjevanju obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 19. 11. 2009 nezakonito, iz česar sledi, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 3. 2010. Zaradi navedenega tako niti ni pravno odločilno ali je tožnica kršila delovne obveznosti s tem, da naj bi v obdobju od 7. 1. 2010 do 26. 1. 2010 neupravičeno prejemala povračilo stroškov z dela in na delo iz naslova D. 210, ... Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da se tožnica ni vozila na delo iz prijavljenega naslova, saj samo dejstvo, da tega ni ugotovila detektivka, še ne pomeni, da tožnica v tem obdobju ni prebivala na naslovu D. 210. Tožnica je pojasnila, da se v navedenem obdobju selila in zato jo je detektivka lahko večkrat videla na naslovu B. ulica 5, ... Tudi v primeru, da bi toženi stranki v postopku pred sodiščem uspelo dokazati očitano kršitev tožnici, to ne bi imelo za posledico zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZDR, to je utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi zaradi predhodne kršitve delovne obveznosti.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenemu predlogu, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Na podlagi navedene zakonske določbe lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku pritožbenega sodišča uporaba navedene določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zato je tudi ta pritožbeni predlog pritožbeno sodišče zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kot je to določeno v petem odstavku 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).