Jedro

Tožena stranka tudi ni predlagala svojih dokazov, na primer izvedenca finančne stroke, da bi lahko dokazala svoje trditve, da naj bi bili prilivi predčasni in da jih tožeča stranka ni upoštevala.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke proti sklepu z dne 18.3.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v točki 1. izreka razveljavilo sklep o izvršbi tudi v točki 1. in 3. Toženi stranki je naložilo plačilo 689,38 EUR s pripadki. Zahtevek za presežni del, to je 278,97 EUR s pripadki pa je zavrnilo. Na znanje je vzelo delni umik tožbe za 31.558,29 SIT in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

S sklepom pa je odmerilo sodno takso in sicer za pritožbo 98,52 EUR in za opomin 41,05 EUR.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem ni uspela. Meni, da ima sodba napake, saj v tožbi razveljavi sklep o izvršbi, nato pa mu sodišče naloži plačilo 689,38 EUR. To je le 12 % zahtevka. Pritožuje se tudi zoper stroške, saj je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi zapisala, da gre za plačilo 5.564,00 EUR. Sodišče ni obrazložilo stroškov. Tožena stranka je skupaj s sodbo prejela tudi zadnjo pripravljalno vlogo, to je z dne 11.2.2009, sodišče pa je sodbo izdalo 26.2.2009. Zato tožena stranka ni imela možnosti, da pripravljalno vlogo preuči in izračuna zahtevke. Sodišče spregleda, da je ključni dokument Pravilnik o kreditiranju, na katerega se sklicuje 6. člen pogodbe. Tožeča stranka pa je predlagala dokumente, ki niso relevantni. Tožena stranka ne razpolaga z umikom tožbe in ji ni bil vročen sklep o spremembi tožbe. To izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.6.2008. Sodišče poudarja, da tožena stranka ni v skladu 1011. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zahtevala od tožeče stranke, da bi ta morala dogovor najprej zahtevati od glavnega tožnika. To ni res, kar izhaja iz pisem, zaslišanja zaposlenih pri KGZ L. Zaposleni so izpolnili dokumente napačno. Porok je dosegel, da je dolžnik plača 400.000,00 SIT 19.2.2002, kar potrjuje pričanja S. To pomeni, da je bilo prvo plačilo terjano najprej od kreditojemalca in tudi realizirano. Sodišče trdi, da je plačilo 814.827,89 SIT dne 14.10.2002 realizacija pogodbe o odstopu deviznih prilivov. To je nerazumljivo in nasprotno, dokazuje, da tožeča stranka ni ravnala kot dober gospodar. Za drugo plačilo, to je 400.000,00 SIT pa je bilo unovčeno drugo zavarovanje ali pa je NLB obveščena, da mora na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve devizni priliv preusmeriti na račun tožene stranke. Če bi tožeča stranka aktivirala instrumente zavarovanja po zamudi, bi bil kredit poplačan skoraj v roku. Treba je vzeti tečaj lire 22.8.2001 in ta je bil bolj ugoden, tako da bi bil tedaj priliv 914.431,00 SIT, saj bi bila valutacija bolj ugodna. Pomembno je, da je direktor B. d.o.o. M. Č. na naroku 18.6.2008 ponudil tožeči stranki poravnavo in ta ni bila pripravljena rešiti spora. Prilaga obračun zamudnih obresti od glavnice, ki odstopa od ponujenega na naroku za približno 350,00 EUR. Vztraja pri do sedaj zapisanih pripravljalnih vlogah in pritožbah.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. O zavrnitvi sodbe nima razlogov. Sodišče opre svojo obrazložitev, da je tožeča stranka temeljila svoj zahtevek na kreditni kartici za obdobje od 1.1.2001 do 15.4.2002, obračunu obresti v povezavi s kreditom in stroški opomina in mesečnih provizij. Sodišče zmotno šteje, da bi po zapadlosti prvega obroka, ki ni bil plačan, zapadel cel kredit. Sodišče bi moralo vzeti za podlago po višini kreditne kartice, ki so bile predložene v predlogu za izvršbo. Iz izračuna tožeče stranke izhaja, da je terjatev tožeče stranke na dan 25.4.2002 znašala 1.258.283,11 SIT, sodišče pa kot glavnico upošteva 1.201.451,53 SIT. Nato sodišče obračuna zamudne obresti in nato odšteva delne izpolnitve. Moralo pa bi upoštevati 313. člen ZOR, to je nastale in odmerjene stroške izvršbe in zamudnih obresti, zato je sodišče odločilo mimo zahtevka. Sodišče je zmotno štelo stroške opominov, ki so bili upoštevani v predlogu za izvršbo. Sodišče šteje, da tožeča stranka ni izkazala, da je opomin dejansko bil poslan, pri čemer v obrazložitvi sodbe sodišče večkrat ugotavlja, da je tožena stranka prejela opomin po enotni tarifi nadomestil za storitve H. L. d.o.o. z dne 11.6.2001. Ko bi uspela s pritožbo, bi bili tudi pravdni stroški drugačni.

Proti sklepu o odmeri sodne takse vlaga pritožbo tožena stranka. Z opominom je zahtevalo sodišče od toženca 114,95 EUR. Na račun opomina toženec ni mogel plačati preko P. NLB d.d. in je prvo plačilo 93,00 EUR plačal na TRR in sodišče obvestil o tem. Sodišče pa izračuna sedaj drugo sodno takso in je zato prvi opomin neveljaven. Izraža svoje nezadovoljstvo z ravnanjem sodišča v zvezi z opomini za plačilo sodne takse.

Na vročene pritožbe sta pravdni stranki odgovorili in predlagata zavrnitev pritožb nasprotne stranke.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi proti sklepu z dne 18.3.2009: Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje poslalo najprej opomin za plačilo sodne takse na znesek 156,00 EUR (114,95 EUR za pritožbo in 41,04 EUR za opomin). Nato je toženec, ki je sicer pritožbo vložil 6.3.2009 (list. št. 116), takso plačal 9.3.2009, vendar 93,00 EUR. Iz list. št. 223 izhaja, da je to plačilo bilo opravljeno na drugi zbirni račun, kot je v opominu. Na dopis toženca je sodišče izdalo izpodbijani sklep. Pri tem je ugotovilo, da je zmotno odmerilo na opominu takso za pritožbo 114,95 EUR, saj je pravilna taksa ob vrednosti spornega predmeta, to je po tarifni številki 3 v zvezi s tarifno številko 1, 98,58 EUR. Zato je naložilo tožencu plačilo še manjkajočih 5,52 EUR sodne takse in stroške opomina. Stroški opomina so odmerjeni v skladu s 4. odstavkom 26. člena Zakona o sodnih taksah (tarifna številka 37). Pravilno je ugotovilo, da se za zadevo, ki je vložena pred spremembo Zakona o sodnih taksah, uporablja prejšnji Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST). Tako je s sklepom odmerjena sodna taksa in opomin pravilna. Opomin pa je bil potreben, ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe, ni plačala sodne takse. Taksna obveznost nastopi v trenutku, ko nastane taksna obveznost (4. člen ZST).

Tako je treba odgovoriti pritožniku, da kljub temu, da v opominu ni bila pravilno označena taksa, ker je plačal prenizko takso in to tri dni po opravi procesnega dejanja (vložitev pritožbe), je bil opomin potreben in zato je nastopila tudi dolžnost plačila 41,05 EUR takse za opomin.

O pritožbi tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe: Tožena stranka najprej trdi, da je sodba nerazumljiva, saj v 1. točki izreka sodišče v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 23.5.2002, nato pa mu v 2. točki naloži plačilo 689,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ta del izreka, (le da je tožeča stranka nezadovoljna z zavrnilnim delom 3. točka izreka), izpodbija tudi tožeča stranka. Zato velja v tem delu odgovor obema. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi tožeča stranka najprej pričela postopek s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep o izvršbi z dne 23.5.2002. Po ugovoru tožene stranke je stekla pravda in tožeča stranka je v tej pravdi tožbeni zahtevek večkrat spreminjala (list. št. 26 do 28, list. št. 159 in list. št. 171). To pomeni, da je prišlo do spremembe tožbe, saj je tožeča stranka spremenila tako nominalni znesek, (ker je upoštevala delna plačila in depozit), delno pa tudi trditveno podlago (primerjaj pripravljalno vlogo na list. št. 171-172). V tej pripravljalni vlogi je tožeča stranka zahtevala celoten kredit, ki je zapadel v plačilo prvega neplačanega obroka in o tem pripravila izračun, vse v skladu s 6. členom Kreditne pogodbe. To pomeni, da je sodišče prve stopnje moralo zaradi razumljivosti izreka, odločiti tako, kot je v izreku. Najprej je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi in zadevo v celoti obravnavalo, kot da je šlo za tožbo. Treba je tudi dodati, da so spremembe tožbe v postopkih, ki tečejo po ugovoru proti sklepu o izvršbi, dovoljene in da je treba v tem primeru izreke prilagoditi tem spremembam. Sicer bi prišlo do podvajanja izvršilnih naslovov, kar pa bi res bila absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Tako se izkaže, da sodišče s takšnim načinom izreka ni zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka trdi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, ker da je prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke skupaj s sodbo, da pa je bila pripravljalna vloga tožeče stranke vročena sodišču 11.2.2009. Kaj takega pritožbeno sodišče v spisu ne najde in to je v nasprotju s procesnim gradivom.

Nato tožena stranka trdi, da izračuni tožeče stranke niso pravilni, saj bi bilo treba upoštevati 6. člen pogodbe in zlasti Pravilnik o kreditiranju. Ker se obe stranki sklicujeta na Pravilnik o kreditiranju, je treba obema odgovoriti, da Pravilnik ni bil priložen k pogodbi in da tožena stranka ne pojasni, zakaj izračun, ki ga je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne bi bil pravilen. Zmotno pa meni tožena stranka, da končni obračun, kot ga podaja sodišče, ni upošteval 6. člena Kreditne pogodbe oziroma zapadlost celega kredita po neplačilu prvega obroka. Sodišče je tudi razčistilo višino zamudnih obresti.

Tožena stranka se pritožuje, da ne razpolaga z umikom tožbe. Pri tem ne trdi, da se ne bi strinjala z umikom, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo delno skrčenje tožbenega zahtevka zaradi poračunanega depozita, za delni umik tožbe. Ker je prejela pripravljalno tožeče stranke, ki sicer ni bila naslovljena kot umik tožbe, šlo pa je dejansko za delni umik, tožena stranka pa se nato ni izjavila, je sodišče štelo, da je po 15-dnevnem roku tožena stranka s tem soglašala (158. člen ZPP). Vendar iz pritožbe ni videti, da tožena stranka s tem delnim umikom ne soglaša. Tožena stranka v pritožbi graja sodbo sodišča prve stopnje smiselno tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem obrazloži, da izpodbija obrazložitev na 11. strani sodbe in razume obrazložitev tako, da je sodišče štelo tožencu v škodo, da naj ne bi zahteval, da se kreditodajalec poplača od dolžnika. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na solidarno poroštvo in v zvezi s tem pojasnjuje, kako bi se lahko toženec zavaroval po določbi 1011. člena ZOR. Tožena stranka pa res ni dokazala, da bi izrecno zahtevala, da mora upnik zahtevati izpolnitev zapadle terjatve tudi od dolžnika. Svojih trditev tožena stranka ni dokazala in nezadovoljstvo z dokazno oceno ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Vse dogajanje v zvezi z depozitom in pisma E. ne pomeni, da bi tožena stranka dokazala zakonskega dejanskega stanu, ki ga zahteva 1011. člen ZOR. Pri tem pritožnik tudi delno preskakuje pri svoji pritožbi, ko oporeka sodbi v delu, ko je sodišče prve stopnje presojalo sklepanje poroštva in tudi okoliščine v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ocenilo, da je toženec vedel, da se zavezuje za konkretni kredit in to kot solidarni porok. Tožena stranka je najprej trdila, da je tožeča stranka izpolnila poroštveno izjavo in to po tem, ko jo je on bianco podpisal in izročil tožeči stranki. Nato pa je dokazni postopek pokazal drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo toženčevo izpoved o tem, da priznava poroštvo, vendar le do določenega zneska, ne pa za ves kredit. Ob upoštevanju vseh zaslišanih prič in strank ter listin, je sodišče prve stopnje naredilo pravilni pravni sklep.

Pritožba tožene stranke še navaja, da bi sodišče moralo upoštevati višji znesek pri poplačilih oziroma pri realizaciji deviznih prilivov. Meni, da bi moralo upoštevati drugi datum, ki bi bil za toženca ugodnejši, ne pa tisti datum, kot je to plačilo dejansko bilo opravljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so plačila bila pravilno preračunana po valutaciji na dan plačila. Tožena stranka smiselno želi z ugovori doseči učinke pobotnih ugovorov oziroma nasprotne tožbe za domnevno škodo, ki naj bi jo toženec utrpel, ker naj tožeča stranke ne bi ravnala kot dober gospodar in ni pravočasno realizirala deviznih prilivov. Ker ustrezne podlage in zahtevkov ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno poračunavalo prilive po datumih in valutah tako, kot so dejansko potekali. Tožena stranka tudi ni predlagala svojih dokazov, na primer izvedenca finančne stroke, da bi lahko dokazal svoje trditve in sicer, da naj bi bili prilivi predčasni in da jih tožeča stranka ni upoštevala. Na podlagi razpoložljive dokumentacije pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo opravljena plačila. Gre za solidarno poroštvo in obveznost toženca. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi bila ponujena na naroku 18.6.2008 poravnava. Gre za rešitev spora med pravdnima strankama in tožena stranka kot solidarni dolžnik mora izpolniti tisti del obveznosti, ki odpade nanj. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo poplačilo od kreditojemalca in tudi ne na podlagi meničnih zavarovanj. Če toženec meni, da kreditojemalec B. d.o.o. ima sredstva, bo v nadaljevanju dosegel poplačilo tistih zneskov, ki so mu naloženi v tej pravdi. Gre za regres med porokom in kreditojemalcem. Tožena stranka se tudi sklicuje na vse vloge iz te pravde, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri odgovorih. Pritožba je samostojno pravno sredstvo in pritožbeno sodišče presoja sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih navedb in glede na tiste razloge, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe, to je 3. točki izreka. Trdi, da sodba nima razlogov. Sodba o zavrnilnem delu ima razloge, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša dolg tožene stranke do tožeče stranke, ki še ni poplačan na dan, na katerega je tožena stranka dokončno oblikovala zahtevek, to je 1.2.2003, toliko, kot izhaja iz izreka sodbe. Stanje dolga na dan 1.12.2003 je namreč bilo 165.203,98 SIT.

Tožeča stranka zmotno meni, da bi sodišče moralo upoštevati predlog za izvršbo oziroma kreditne kartice za obdobje 1.1.2001 do 15.4.2002 in nato izračunati vse obresti ter stroške opominov in mesečnih provizij. Spregleda, da je tako po pogodbi (6. člen) bila dolžna po prvem neplačanem obroku izračunati zapadlost celotnega kredita in da je to tudi naredila v pripravljalni vlogi z dne 18.9.2008, ki jo je tudi dopolnila še s pripravljalno vlogo z dne 7.11.2008. Zato sodišče ni sodilo mimo trditvene podlage in tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pravilno je sodišče upoštevalo tudi delna plačila, depozit kot bi moral biti upoštevan po pogodbi in nato opravilo poračun po 313. členu ZOR. Sodbo je mogoče preizkusiti in sodba je tudi materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka meni, da ji je sodišče neupravičeno odštelo stroške opominov. Pri tem spregleda, da ne v kreditni pogodbi ne v izjavi poroka, ne izhaja, da bi tožeča stranka imela pravico zaračunavati posebne stroške za opomine. Dejstvo, da je opomine pošiljala, še ne pomeni, da jih lahko zaračunava poroku. Pritožba se sklicuje na enotno tarifo nadomestil za storitve H.L. d.d., vendar ta tarifa ne more biti podlaga zahtevku, če ni del pogodbe in če na to tožena stranka ni pristala.

Obe stranki nista zadovoljni s stroški. Tožeča stranka meni, da sodišče ni upoštevalo izvršilnih stroškov. Sodišče jih je upoštevalo med pravdnimi stroški (primerjaj obrazložitev na strani 11 sodbe). Višina stroškov pa izhaja iz priloženih stroškovnikov in zato je v tem delu sodba dovolj obrazložena. To izhaja tudi iz sodbe in sodišče je pravilno kot osnovo vzelo znižani zahtevek, ker je štelo, da bi tožeča stranka morala zahtevek prilagodi že pred narokom 7.11.2002 glede na delna plačila. Tako se je oprlo na 154. člen ZPP in glede na okoliščine primera, ki je sprememba tožbe in dejstvo, da se je zadeva začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Ker je sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe proti sklepu pa temelji na določbi 365. člena ZPP.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožniki niso uspeli s pritožbami, navedbe iz odgovorov pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.