Jedro

Pridržna pravica ni dopustna, če ima tisti, ki naj bi bil dolžnik detentorja, vrnitveni zahtevek zaradi posebne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan vrniti tožniku motorno žago znamke Tomos 266, kupljeno v novembru 1990, v kolikor pa toženec s to motorno žago ne razpolaga več, pa je dolžan plačati tolarsko protivrednost 500 DEM po nakupnem tečaju Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, veljavnem na dan plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 15.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob sicer pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da toženec nima pridržne pravice, ker gre za vrnitveni zahtevek iz posodbene pogodbe, je dvomljiva ugotovitev, ali je šlo med pravdnima strankama res za posodbeno pogodbo z vsemi konstitutivnimi elementi.

Toženec tožniku namreč ni plačeval nobene izposojevalnine, ker le-ta med njima ni bila posebej dogovorjena, sicer pa sodišče prve stopnje tega vprašanja sploh ni razčiščevalo. Sodišče prve stopnje v ponovnem postopku tudi ni ravnalo po navodilih sodišča druge stopnje, saj ni ugotovilo, ali je tožnik res zavračal izročitev dveh potrdil z dne 19.11.1990, saj bi to pomenilo, da je tožnik uporabil sodno varstvo izključno za nagajanje tožencu. Z izpolnitvijo obveznosti bi se toženec namreč izpostavil negotovemu položaju, saj bi tožnik imel še vedno potrdilo, ki bi ga lahko uporabil kot podlago za dajatveno tožbo, še posebej zato, ker tožnik tožencu v začetku ni priznaval, da je bila motorna žaga kupljena res za 500 DEM, temveč je trdil, da je bila kupljena za mnogo manj denarja. Višina 500 DEM je postala med strankama nesporna šele na glavni obravnavi dne 21.4.1993. S takim ravnanjem je tožnik povzročil vse pravdne stroške in naj jih kar sam v celoti trpi. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča druge stopnje ni podan noben zatrjevani pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku pravilno štelo, da toženec z izjavo z dne 9.3.1992 (na list. št. 3/2) tožnikovega tožbenega zahtevka ni nepogojno pripoznal in ker kasneje tudi ni dal nobene druge izjave o pripoznavi tožbenega zahtevka, je zadevo pravilno meritorno oz. vsebinsko obravnavalo. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedi obeh pravdnih strank in potrdil z dne 19.11.1990 in 17.11.1990, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporna žaga last tožnika in da si jo je toženec sposodil ter jo nato ni več vrnil. Potem, ko je tožnik postal lastnik sporne žage, je bila očitno med njim in tožencem sklenjena posodbena pogodba. Pri posodbeni pogodbi gre za brezplačno uporabo stvari v korist izposojevalca, če pa je uporaba odplačna, gre za drugačno pogodbeno razmerje (npr. rabokupno). Toženec zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ni šlo za posodbeno pogodbo, ker toženec tožniku ni plačeval nobene izposojevalnine. Pri posodbeni pogodbi je izposojevalec po preteku dogovorjenega časa dolžan stvar vrniti. Če nastane spor o tem, kolikšen čas je dogovorjen za posodbo, nosi trditveno in dokazno breme o tem izposojevalec. Toženec v tem postopku ni trdil, da dogovorjeni čas za posodbo še ni iztekel in da zato tožnik še ni upravičen zahtevati vrnitve žage. Nasprotno, zaslišan kot stranka je priznal (izpoved na list. št. 16), da žage ni vrnil, ker si je premislil in jo tožniku ni več hotel vrniti. S tem je priznal, da je žago neupravičeno obdržal v posesti. Tožnik je kot lastnik žage po 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih upravičen zahtevati vrnitev svoje žage. Toženec nima retencijske pravice oziroma pravice pridržati žago zaradi potrdila o posojilu, ki mu ga je tožnik dal za nakup žage, še preden je bila sklenjena posodbena pogodba za žago (1. odst. 286. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženec tudi nima pravice pridržati žage zaradi morebitnih svojih nasprotnih terjatev do tožnika, ki jih omenja ob svoji izpovedi (na list. št. 16), saj pridržna pravica ni dopustna, če ima tisti, ki naj bi bil dolžnik detentorja vrnitveni zahtevek zaradi posodbene pogodbe (1. odst. 287. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno v postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženec dolžan tožniku vrniti sporno motorno žago oziroma, če le te nima več, plačati njeno vrednost v tolarski protivrednosti za 500 DEM. Sodišče prve stopnje pri obravnavanju te zadeve in odločitvi tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljeno pritožbo toženca je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.