Jedro

Pes je škodni dogodek povzročil, njegov imetnik pa za njegovo varstvo in nadzorstvo ni poskrbel, zato je odgovoren za nastalo škodo in jo je dolžan povrniti oziroma jo je dolžna povrniti prvotožena stranka v skladu z zavarovalno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko A. P. spremeni tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko A. P. po temelju utemeljen; v točki II. izreka pa sodba razveljavi (glede stroškov postopka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka, v kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko in tožniku naložilo, da drugotoženi stranki povrne 1.251,12 EUR pravdnih stroškov. Za prvotoženo stranko je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek proti njej po temelju utemeljen največ do višini 3.150,00 EUR, višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnik in prvotožena stranka.

Bistvo pritožbenih navedb tožeče stranke je: - drugotožena stranka ni ugovarjala, da ni lastnik in imetnik psa C. A. - iz izpovedi M. in F. P. izhaja, da je bil pes drugotoženca družinski pes, saj je zanj skrbela cela družina. Vsi člani družine, ki so za psa skrbeli, so solidarno dolžni povrniti škodo, ki jo je pes povzročil; - drugotoženi je odgovoren za škodo, ker, kot imetnik psa, ni zagotovil primernega in ustreznega varstva psa; - tožeča stranka stroškov drugotoženi stranki ni povzročila.

Bistvo pritožbenih navedb prvotožene stranke je: - odločitev, da drugotoženi ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je napravil pes C., je v nasprotju z odločitvijo, da prvotožena stranka odgovarja za svojega zavarovanca drugotoženo stranko; - zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotoženec v času škodnega dogodka, živel v skupnem gospodinjstvu z babico P. N., zavarovanko prvotožene stranke; - zmotno je uporabljeno materialno pravo glede odbitne franšize, ki je 10 % oziroma najmanj 62,00 EUR; - zmotno je, kako je prišlo do škodnega dogodka, ko je pes C. pokončal psa tožnika in tožnika oklal. Pravilno dejansko stanje je, da sta psa B. in M., ki sta bila v varstvu pri tožniku, v lažeju pritekla do psa C., ki je zgrabil B., tožnik pa je v ta pasji raus posegel. 3. Pritožba tožnika je, pritožba prvo tožene stranke, pa ni, utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da je drugotoženec lastnik psa C. A. (v nadaljevanju pes C.); - da za psa C. skrbi oče drugotoženca F. P., drugotoženec, in mati M. P. v odsotnosti očeta; - drugotoženec je s psom opravil malo šolo, šel na kakšne večerne sprehode, v času njegove odsotnosti pa sta za psa skrbela oče in mati, še prej tudi stari oče in stara mati; - da je bil pes C. prosto spuščen na dvorišču stanovanjske hiše očeta drugotožene stranke, da imajo na to dvorišče vstop gostje, ki prihajajo v lokal te hiše, da pri prihajanju in odhajanju gostov obstaja možnost, da pes uide iz tako ograjenega dvorišča, kar se je pred obravnavanim škodnim dogodkom že zgodilo; - da je pes C. napadel tožnikovega psa B., ga poškodoval in da je pes B. zaradi tega poginil in da je bil tožnik ob tem škodnem dogodku od psov oklan; - da ima N. P. s prvotoženo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje stanovanjskih premičnin, kamor je vključeno tudi zavarovanje odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, kot imetnik domače živali. Zavarovanje krije tudi odgovornost zavarovančevega zakonca, njegovih otrok ter sorodnikov, če te osebe živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu; - da je drugotoženec vnuk N. P., in da sta v času spornega dogodka živela v skupnem gospodinjstvu, ki so ga sestavljali starša drugotoženeca, drugotoženec in njegov brat ter babica N. P.; - da je bil tožnik lastnik psa B., ki je v obravnavanem dogodku poginil; - da se je škodni dogodek zgodil 19. 8. 2008. Tožnik je bil na dvorišču gostilne M.. Pod mizo sta sedela njegova psa B. in M.. Pes C. je pritekel na dvorišče gostilne M.. Tožnik je psa C. prijel in odpeljal nazaj proti P.. Pes C. se mu je izmuznil in začel loviti njegova psa. M. mu je ušel, B. pa se je skril. Tožnik je B. vzel v naročje, pes C. pa je prijel B. na sredini telesa in ga potegnil iz naročja tožnika. Tožnik je poskušal B. potegniti, a se ga ni dalo rešiti. Prišla je M. P., ki je hotela psa C. odpeljati, kar ji ni uspelo. Pes C. je psa B. izpustil in stekel za drugim psom. Tožnik je psa B. prijel. Ko ga je prijel, je bil še živ. Poginil je na poti domov.

5. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da drugotoženca ni šteti za imetnika psa C. Tožnik je lastnik psa C.. S tem, ko je prepustil delno varstvo in nadzor nad psom materi in očetu, se svoje odgovornosti ni mogel rešiti (tako tudi VSM I Cp 1450/2009). Vsi tisti, ki skrbijo za varstvo in nadzor psa, se štejejo za imetnika psa. Imetnikov psa je tako lahko več, vsi pa solidarno odgovarjajo za škodo, ki jo pes povzroči tretjim (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika). V bistvu je bil pes C. družinski pes, za katerega so skrbeli vsi člani družine P. Da je pes C., kot svojega gospodarja upošteval očeta drugotoženca F. P., ne izključuje, da je tudi drugotoženca šteti za imetnika psa C. Bil je lastnik psa C., kar mu priznavajo vsi domači. Za psa C. je tudi skrbel, saj je z njim opravil malo šolo in ga peljal na kakšne večerne sprehode. Ker je drugotoženca šteti tudi za imetnika psa C., za njegovo varstvo in nadzor pa v času škodnega dogodka ni bilo ustrezno poskrbljeno (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika) je bilo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki po temelju utemeljen. Odločitev o stroških postopka je bilo razveljaviti, da bo o teh stroških lahko odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imetniki psa C. za njegovo varstvo in nadzor niso zadosti poskrbeli. Pustili so spuščenega na dvorišču hiše. Dostop do tega dvorišča pa so imeli tudi gostje lokala in je pes C. ob prihodu ali odhodu gostov lahko ušel iz ograjenega dvorišča, kar se je pred škodnim dogodkom že zgodilo. Imetniki psa so lahko predvideli, da bo pes C., če bo prosto spuščen na dvorišču, ušel iz dvorišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da varstvo in nadzor nad psom C., ni bilo ustrezno.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v času škodnega dogodka (19. 8. 2008) drugotoženec živel v skupnem gospodinjstvu z babico N. P. in da so z njo v skupnem gospodinjstvu živeli še starša drugotoženca in brat drugotoženca. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi (točka 29 obrazložitve). Potrdilo Upravne enotes Ribnica (priloga B2), da se je N. P. v skupno gospodinjstvo prijavila 29. 7. 2009, je javna listina, ki dokazuje obstoj tega dejstva, možen pa je nasprotni dokaz. Tožnik ga je zmogel. Glavni atributi skupnega gospodinjstva so: - dejansko bivanje na istem naslovu; - zavest članov, da so v gospodinjski skupnosti; - skupne gospodinjske zadeve, kot so: kuhanje ,pranje, čiščenje, pospravljanje in da ta dela opravljajo vsi za vse ali eni ene stvari za vse, drugi pa druge stvari za vse; - da člani skupnega gospodinjstva k skupnemu gospodinjstvu prispevajo v obliki, načinu in obsegu, kot je to med njimi notranje strukturirano; - da med člani skupnega gospodinjstva obstaja zavest, da živijo skupaj, da si medsebojno pomagajo, da prenašajo drug druge, da se tolerirajo in da si delijo radosti in skrbi.

Ni dvoma, da drugotoženec živi skupaj v gospodinjstvu s svojima staršema in bratom, in da vsi skupaj živijo v skupnem gospodinjstvu z babico drugotoženca N. P.. To izhaja tako iz izpovedi M. P. in F. P., staršev drugotoženca, kot iz izpovedi drugotoženca samega. Izpovedali so, da v skupnem gospodinjstvu živijo že od leta 1978 dalje in da je N. P. k skupnemu gospodinjstvu prispevala tako finančno kot z delom.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da iz ugotovitve, da si vse stroške delijo na polovico, izhaja, da obstajata dve ločeni gospodinjski skupnosti: gospodinjska skupnost N. P. in gospodinjska skupnost M. in F. P., v kateri je tudi drugotoženec in njegov brat. Povsem logično in življenjsko je, da vsak član gospodinjstva prispeva finančna sredstva v skupno gospodinjstvo, v obsegu kot to zmore, in kot se člani skupnega gospodinjstva dogovorijo. Povsem logično in življenjsko je tudi, da N. P., mati F. P., živi z njim in njegovo družino v skupnem gospodinjstvu. Pritožba prvotožene stranke zato v tem delu ni utemeljena. Prvotožena stranka zato odgovarja, za škodo, ki jo je pes C. povzročil v obravnavanem škodnem dogodku, na podlagi določila drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin.

7. Ugotovljeno je, da je bil pes C. spuščen na dvorišču P. in da je iz tega dvorišča ušel, ker so gosti odprli vrata tega dvorišča. Pes C. je prišel na dvorišče gostilne M. in tu psa B. tako poškodoval, da je ta zaradi tega poginil, ob samem škodnem dogodku pa je tožnik, ko je poskušal posredovati, utrpel pasje ugrize.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da je tožnik nerazmljivo posegel v pasji raus in da zato za škodo, ki jo je pri tem utrpel, ne more odgovarjati imetnik psa C.. Pes C. je škodni dogodek povzročil, njegov imetnik pa za njegovo varstvo in nadzorstvo ni poskrbel, zato je odgovoren za nastalo škodo in jo je dolžan povrniti oziroma jo je dolžna povrniti prvotožena stranka v skladu z zavarovalno pogodbo.

8. Glede na spremembo sodbe, da je za imetnika psa C. šteti tudi drugotoženca in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen tudi proti drugotoženi stranki, ni več utemeljena pritožbena navedba, da odgovornost prvotožene stranke ni podana, ker ni odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je nepotrebno, a pravilno omejilo odgovornost prvotožene stranke največ do višine zneska 3.150,00 EUR. Odbitna franšiza v višini 10 % oziroma najmanj 62,00 EUR, bo upoštevana, ko bo sodišče prve stopnje odškodnino naložilo v plačilo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).