Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da je kritičnega dne smučarska proga, na kateri se je poškodoval tožnik, bila ustrezno zaprta, je tožnik sam kriv za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki se je zgodila 3.3.1994 na smučišču. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zamotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodbe.

Tožnik se je zapeljal desno skozi odprto odprtino v ograjo po progi štev. 14. Padel je zaradi skale, ki je bila ploščata in je gledala ven iz snega. Proga ni bila zaprta, saj je bila odprtina široka 2 m. Na odprtini ni bilo vrvice in zastavice kot to zatrjuje tožena stranka in ni bil postavljen znak prepoved smučanja po tej progi.

Tožnik je izkušen smučar in bi znak upošteval. Tožena stranka je tistega dne pozabila namestiti vrvico z zastavicami in ker ni bilo zapore in prepovedi, je tožnik smučal po progi štev. 14. Po progi je očitno smučalo veliko ljudi, saj so na terenu še poleti vidne razne palice, plastični in drugi obročki, kar kaže, da so ljudje tam smučali. Priča F. G. je povedal, da so bili opozorjeni po policiji, da naj progo štev. 14 ustrezno zaprejo, ker je nevarna in bodo za škodo odgovarjali. Tožniku ni bil preprečen vstop na progo in smučanje po progi. Na progi pa je bilo premalo snega oziroma je bil zvožen, ker so ga zvozili drugi smučarji.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odgovornost upravljalca smučišč določa Zakon o varnosti na javnih smučiščih (Ur.l. SRS štev. 16/77 in 42/86). Po tem zakonu odgovarja za smučišče upravljalec, to je tožena stranka. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do poškodbe tožnika prišlo na progi štev.

14. Tožnik trdi, da je bila proga odprta, saj ni bilo moč sklepati, da ne bi bila, tožena stranka pa trdi, da je bila proga zaprta in da je zato ustrezno poskrbela. Če je bila proga zaprta na predpisan in ustrezen način, tedaj tožena stranka ne more odgovarjati za stanje proge, saj tožnik trdi, da se je poškodoval zaradi nezavarovane skale na smučišču. Tako je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ki je za pritožbo sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje o tem, da je bila proga tistega dne zaprta. O tem je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo F. G., vodjo zasneževanja in opravilo zaslišanje tožnika. Priča je povedala, da je proga skoraj ves čas zaprta, saj gre za nevarno progo, ki jo odprejo le, če je smučarska tekma. Pritožba sicer očita sodišču, da je spregledalo, da je priča izpovedala, da so policisti opozarjali, da je treba progo zapreti, ker je nevarna. Pri tem pa spregleda izpoved priče (list.štev. 30), ki je povedala, da je pri toženi stranki obstajal ustni dogovor, da se proga zapre. Naprej je priča povedala, da so jim policisti svetovali, da progo zaprejo, ker je nevarna in lahko odgovarjajo.

Izpoved je treba brati v kontekstu in v tem primeru se pokaže, da je priča pojasnjevala odločitev tožene stranke, da progo zapre, saj so to svetovali policisti. Tožnik pa je izpovedal, da več kot 20 minut ni bilo na progi nikogar in da je sam, brez pomoči drugih smučarjev ali reševalcev, poiskal prvo pomoč. Iz tega je sodišče sklepalo, da če 20 minut ni nihče prismučal mimo, to potrjuje trditev tožene stranke, da je bila proga zaprta. Ker pritožba drugih dokazov ne ponuja, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je bila proga štev. 14 tudi kritičnega dne zaprta.

Ostane pa še odgovor na vprašanje ali je bila proga štev. 14 ustrezno zaprta. Kako je treba progo zapreti pa pove Pravilnik o znakih in redu na smučiščih ter o redarski službi (Ur.l. SRS štev. 2/78). V takem primeru pravilnik zahteva, da upravljalec postavi znak zapora smučišča (oznaka znaka je A7) in da se smučarska proga zapre z zapornico, ali na drug primeren način. V tem primeru je tožena stranka zatrjevala, da je bil postavljen znak A7 in da je na pričetku proge postavila vrvico z zastavicami. O tem načinu zapiranja proge je sodišče vprašalo tudi izvedenca ing. M. M. Ta je povedal, da če je na dan nesreče bilo mesto prehoda na progo štev. 14, kamor je zapeljal tožnik, označen z ustreznim znakom A7 in trakom z zastavicami, je bilo smučišče ustrezno označeno in zavarovano. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je na vrhu tožena stranka postavila plastično ograjo, vendar je v njej prehod, katerega je očitno prečkal tožnik, bil pa je zaprt s trakom in z vrvico z zastavicami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ravnanje tožene stranke treba presojati v konkretnih okoliščinah. Tistega dne je bilo lepo vreme, vidljivost dobra in že po tožnikovih trditvah drugih smučarjev vsaj 20 minut po njegovem padcu ni bilo. Iz tega se da sklepati, da je bila oznaka jasna. Treba je tudi dodati, da je zapiranje proge z vrvico z zastavicami običajen način. Odprtine v ograji pa gotovo ni mogoče popolnoma fizično zapreti, če je treba progo ob določenih priložnostih le odpreti.

Ker je tožena stranka dokazala, da je storila vse, kar kot upravljalec smučišča mora storiti, se je v tem primeru ekskulpirala (154. člen ZOR). Tožniku pa ni uspelo dokazati njegovih trditev, to je da kritičnega dne na odprtini, ki vodi na progo štev. 14, ni bilo potrebnega znaka in vrvice z zastavicami.

Pritožba sicer trdi, da je v poletnem času na progi štev. 14 videti dosti odpadkov, ki kažejo na uporabo te proge. Na te pritožbene navedbe je treba odgovoriti, da izvor teh odpadkov ni znan in ne more biti dokaz v tej pravdi. V spisu se omenja podatek, da je nad progo sedežnica in torej lahko vrsta stvari odpade s sedežnice ali od smučarjev, ki se tam prevažajo. Poleg tega je čisto možno, da smučarji ne spoštujejo oznak in smučajo po zaprtih progah ter takrat odvržejo smeti. Vendar se mora vsak, ki smuča po zaprti progi, zavedati posledic svojega ravnanja. Tožena stranka ne more odgovarjati za stanje zaprte proge oziroma za skale, ki se nahajajo na zaprti progi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sklepalo, da je tožnik sam kriv za nastalo škodo.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).