Jedro

Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis.

Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju organ) v ponovnem postopku odločilo, da se vlogi tožnice za dodelitev finančne spodbude z dne 7. 5. 2021 ne ugodi (1. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica pri organu 7. 5. 2021 vložila vlogo za dodelitev regionalne državne pomoči na podlagi 31. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) za projekt, poimenovan "Investicijski projekt Hotel ..", s skupno (ocenjeno) vrednostjo projekta 5.038.600,00 EUR (z DDV) oziroma 4.130.000,00 EUR (brez DDV), od tega upravičeni stroški znašajo 3.880.000,00 EUR. Tožnica je zaprosila za pridobitev regionalne državne pomoči v višini 1.164.000,00 EUR, kar je 30 % upravičenih stroškov. Vlogo je obravnavala strokovna komisija, ki je ugotovila, da vloga tožnice, skupaj s prejetimi dopolnitvami, izpolnjuje vse zahtevane pogoje in merila, ki jih določajo relevantni veljavni predpisi. Kljub taki ugotovitvi strokovne komisije je organ zaradi pomanjkanja razpoložljivih proračunskih sredstev na podlagi prostega preudarka z odločbo, št. 303-70/2021/34 z dne 30. 12. 2021, odločil, da se vlogi ne ugodi.

3.Zoper omenjeno odločbo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, v katerem je sodišče tožbi ugodilo, s sodbo I U 142/2022 z dne 1. 6. 2022 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. Ob tem je sodišče organ napotilo, da v mora ponovnem postopku navesti razloge za odločitev z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in odločitev v obrazložitvi konkretno utemeljiti, tako da bo omogočena presoja zakonitosti in pravilnosti upravnega akta, ter pojasniti, kako je v postopku odločanja uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja objekta.

4.Pri ponovnem odločanju pa je organ z izpodbijano odločbo ponovno zavrnil vlogo tožnice za dodelitev regionalne državne pomoči, tokrat z obrazložitvijo, da v času ponovnega odločanja velja nova Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (v nadaljevanju tudi Uredba 2022-2027), iz katere izhaja, da Mestna občina Ljubljana, kjer se izvaja investicija tožnice, poimenovana "Investicijski projekt Hotel ..", ni (več) med upravičenimi območji za dodeljevanje regionalne pomoči. Ker se investicija tožnice izvaja na območju, ki skladno z novo regionalno karto ni (več) uvrščeno na seznam upravičenih območij za dodeljevanje regionalnih pomoči, kar predstavlja pogoj za dodelitev pomoči, organ vlogi ni ugodil.

5.Tožnica se z odločitvijo organa ne strinja in zoper izdano odločbo vlaga tožbo v tem upravnem sporu. V njej navaja, da je postopanje organa materialnopravno napačno, v posledici česar je prišlo do kršitve načela pravne države (2. člen Ustave RS, v nadaljevanju Ustava), načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do (učinkovitega) pravnega sredstva (25. člen Ustave). Pojasnjuje, da teorija in sodna praksa izpostavljata, da načelo zakonitosti, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 6. člena, zaradi splošne opredelitve, ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, katero pravo je glede na časovno veljavo merodajno za odločanje upravnih organov, vezanost na načelo zakonitosti pa ni absolutna. Upravni organi lahko v nekaterih primerih odločajo tudi na podlagi predpisa, ki je prenehal veljati (če npr. predpis to izrecno določa, ali če to izhaja iz narave upravne zadeve). Odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika je lahko tudi vezano na predpis, ki je veljal v trenutku, ko je stranka s svojo vlogo sprožila postopek. Tožnica izpostavlja, da načelo zakonitosti kot izraz vladavine prava izključuje neenako, samovoljno in pristransko odločanje upravnih organov, saj so ti pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznika pravno vezani tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. S tem je zagotovljena tudi pravna varnost in predvidljivost prava kot del načela pravne države, ki izrecno izhaja iz 2. člena Ustave in je izraz splošnega načela enakosti in enakega varstva pravic, ki jih Ustava zagotavlja v 14. in 22. členu. Splošno načelo enakosti pred zakonom je kršeno, če za razlikovanje med pravnimi subjekti ni podan stvarno upravičen razlog, ki izvira iz narave stvari in opravičuje razlikovanje ali neenako obravnavanje. S tem ko je organ vlogo tožnice obravnaval po določilih nove regionalne karte, vloge ostalih prosilcev pa po določilih starejše regionalne karte, jo je v primerjavi z ostalimi prosilci obravnaval neenako. S tem je bilo poseženo v ustavno zagotovljene pravice tožnice iz 14. in 22. člena Ustave. Tudi Vrhovno sodišče je večkrat izrecno poudarilo, da je potrebno načelo zakonitosti razlagati tako, da mora upravni organ pri ponovnem odločanju po odpravi odločbe upoštevati tisto pravno (in dejansko) stanje, ki velja v trenutku izdaje prvostopenjske odločbe v upravnem postopku. Da mora v primeru ponovnega odločanja prvostopenjskega organa po odpravi odločbe prvostopenjski organ uporabiti tisti predpis, ki velja v času izdaje prejšnje (odpravljene) odločbe, je po mnenju tožnice tudi jasno stališče teorije. Stališče temelji zlasti na ugotovitvi, da temeljno načelo varstva pravic in pravnih koristi strank (7. člen ZUP) in načelo pravne države (2. člen Ustave), iz katerega izhaja tudi načelo zaupanja v pravo, zagotavljata, da stranka ne sme izgubiti pravice, ker je prvostopenjski organ njen zahtevek nezakonito zavrnil, v času ponovnega odločanja pa predpis ne velja več oziroma je bil spremenjen. Pravni položaj stranke se zaradi nezakonitega ali nepravočasnega ravnanja organa prve stopnje ne sme poslabšati. Podobna interpretacija izhaja tudi iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ob tem tožnica izpostavlja, da omenjeno stališče ni v nasprotju z načelom zakonitosti, temveč je na njem utemeljeno, saj izključuje neenako, samovoljno in pristransko odločanje upravnih organov ter zagotavlja enakost in pravno varnost strank. Zaradi napake organa, ki je bila podlaga za odpravo odločbe, se stranke ne more postaviti v drugačen pravni položaj, ter na dejansko stanje uporabiti pravo, ki v času prejšnjega odločanja sploh še ni veljalo. Ustavno načelo o pravni državi, iz katerega izhaja tudi načelo zaupanja v pravo, terja, da se pravni položaj stranke ne bo poslabšal, zato ker državni organ v času odločanja ni odločal zakonito. V kolikor bi se v postopku ponovnega odločanja uporabilo predpis, ki je začel veljati v času odločanja upravnega sodišča, upravni spor ne bi pomenil učinkovitega pravnega sredstva, kar bi predstavljalo poseg v 13. in 6. člen EKČP ter 23. in 25. člen Ustave¹ . Dosledna izpeljava stališča organa bi pomenila, da si je tožnica položaj celo poslabšala, saj kljub temu, da je s tožbo sicer uspela, svojega položaja, da je bila v ponovljenem postopku njena vloga na podlagi novega predpisa zavrnjena, ne bi mogla kompenzirati niti z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Poleg tega bo nova odločba učinkovala ex tunc. Zato sprememba materialnega predpisa na odločitev upravnega organa ne more vplivati. V nasprotnem bi veljalo, da upravna odločba temelji na predpisu, ki v času njenega pravnega učinkovanja sploh še ni stopil v veljavo. Tožnica še dodaja, da regionalna karta za obdobje 2014-2021 še vedno velja, saj kasneje sprejeta uredba ni določila, da bi z dnem njene uveljavitve prenehala veljati oziroma se uporabljati prejšnja uredba. Poleg vsega navedenega je organ pri ponovnem odločanju tudi kršil 64. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj nova odločba ni bila izdana v 30 dneh, organ tudi ni sledil napotilom sodišča.

6.Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Prav tako zahteva, naj sodišče organu naloži povrnitev stroškov tega postopka.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis v zadevi.

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

9.Predmet tega upravnega spora je odločba organa, s katero je ta v ponovnem postopku zavrnil tožničino vlogo za dodelitev finančne spodbude z dne 7. 5. 2021, pri tem pa kot materialno pravno podlago za odločitev uporabil tedaj veljavno Uredbo 2022-2027 (t. i. nova regionalna karta)² . Med strankama je sporno, ali je organ ravnal zakonito, s tem ko pri ponovnem odločanju o vlogi tožnice ni uporabil predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge oziroma prvega odločanja, to je Uredbe o karti regionalne pomoči 2014-2021 (v nadaljevanju Uredba 2014-2021 oziroma t. i. stara regionalna karta).

10.Po prvem odstavku 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odloča organ v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. V zvezi z zatrjevanjem tožnice, da prvi odstavek 6. člena ZUP zaradi splošne opredelitve ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, katero pravo se glede na časovno veljavo uporabi pri odločanju upravnih organov, sodišče odgovarja, da to temeljno načelo organ splošno obvezuje, da odloča po predpisih, veljavnih v času odločanja ter velja tako za postopanje organa po pravilih (splošnega ali posebnega) upravnega postopka kot za uporabo materialnih predpisov. ZUP prav tako ne določa pravil glede uporabe (procesnih, materialnih) predpisov za primer ponovnega odločanja organa. Vprašanje pravilne uporabe predpisov v ponovnem postopku se pojavi v primeru, kadar se v času med prvim in ponovnim odločanjem predpis spremeni. Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis³ . Sodišče s povedanim zavrača kot neutemeljene navedbe tožnice, da bi organ v ponovnem postopku moral odločiti po predpisu, veljavnem v času prvega odločanja, ob čemer se tožnica tudi sklicuje na stališče teorije, ki pa ga povzema netočno (pravilno ga povzema sodišče v tej točki predhodno, op. 3), in se zgrešeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 14/2006 z dne 17. 10. 2007, v kateri gre za neprimerljivo zadevo z drugačnim pravnim in dejanskim stanjem (gre za zadevo informacij javnega značaja, ki se nanaša na javnost podatkov o plačah od zakonsko določenega dne dalje, kar opravičuje odstop od načela zakonitosti, kot se splošno razlaga, in sicer glede na naravo stvari).

11.Organ je izpodbijano odločbo izdal v postopku, vodenem na podlagi 31. člena ZSRR-2. Po prvem in drugem odstavku 31. člena ZSRR-2 se ukrepi regionalne politike, kadar imajo značaj državnih pomoči, dodeljujejo v skladu s predpisi, ki urejajo dodeljevanje državnih pomoči, vlada pa z uredbo določi merila in pogoje za dodeljevanje regionalnih državnih pomoči, upoštevaje določila politike te pomoči v EU (po Uredbi 651/2014). V obravnavanem primeru je Vlada v času po prvem odločanju organa sprejela novo Uredbo o karti regionalne pomoči za obdobje 2022 - 2027, z veljavnostjo od 5. 2. 2022; v času prvega odločanja je bila namreč v veljavi Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2014 - 2021, in ki je določala, da velja do 31. decembra 2021 (peti odstavek 2. člena). Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021.

12.Tudi narava upravne zadeve po mnenju sodišča ne odkazuje na odstop od načela zakonitosti, torej da bi organ moral v ponovnem postopku uporabiti prej veljavno Uredbo za obdobje 2014 - 2021. Namreč, pri izdaji nove odločbe v ponovnem postopku je treba presoditi, kakšen bo učinek te odločbe: če gre za postopek, ki je usmerjen v oblikovanje novega, bodočega pravnega razmerja (npr. pri uveljavljanju pravice stranke z učinkom ex nunc), je treba pri ponovnem odločanju izhajati tudi iz novih dejstev in dokazov ter uporabiti novo materialno pravo, veljavno ob izdaji odločbe⁴ . In obratno: če bo nova odločba po svojem pravnem učinku nadomestila odpravljeno odločbo, se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je bilo ob izdaji odpravljene odločbe (npr. ponovno je treba odločiti o odmeri davka v določenem letu). V obravnavanem primeru pa gre prav za uveljavljanje bodočega pravnega razmerja, dodelitev finančne spodbude, zato je v ponovnem postopku treba uporabiti nov materialni predpis - Uredbo 2022-2027.

13.Postopek za dodelitev finančne spodbude je v 31. členu ZSRR-2 tudi urejen tako, da navaja na uporabo predpisa, veljavnega v času odločanja. V tretjem odstavku tega člena določa, da podjetje vloži vlogo pri ministrstvu, v četrtem odstavku, da vlogo obravnava komisija, v osmem odstavku pa določa, da na podlagi mnenja komisije, da vloga izpolnjuje vse pogoje in merila za dodelitev regionalne državne pomoči in izpolnitev vseh pogojev za financiranje iz sredstev državnega proračuna, lahko izda ministrstvo po prostem preudarku odločbo o dodelitvi regionalne državne pomoči; preudarek je omejen na presojo razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta. Pri tem ministrstvo uporabi uredbo vlade (kot določa prvi odstavek 31. člena ZSRR-2), s katero so določena območja v Republiki Sloveniji, ki so upravičena do regionalne pomoči, in intenzivnost pomoči na posameznih upravičenih območjih. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo. Namreč - območja, ki izpolnjujejo pogoje za dodeljevanje regionalnih pomoči, so kot taka določena v karti regionalne pomoči, slednjo pa potrdi Evropska komisija ob upoštevanju pogojev in meril za določitev teh območij v Smernicah o regionalni državni pomoči (UL C št. 153, 29. 4. 2021, str. 1); države članice morajo namreč predlog regionalne karte, skladen s smernicami, priglasiti Evropski komisiji, ki jo potrdi s sklepom⁵. Kar vse pomeni, da je pogoj za dodelitev pomoči delovanje podjetja na območju, ki je po veljavni, aktualni uredbi upravičeno do regionalne pomoči.⁶ Šele če gre za tako podjetje, pa je v nadaljevanju pri določanju višine pomoči prosti preudarek organa omejen na presojo razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta.

14.Glede na povedano sodišče pritrjuje kot pravilnima odločitvi in razlogovanju upravnega organa. Zavrača navedbe tožnice, da je organ z odločitvijo v ponovnem postopku nedopustno posegel v njene pravice in kršil načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Tožnica namreč nima podlage za zatrjevanje, da bi ji bila ob pravilni uporabi Uredbe 2014 - 2021 sredstva dodeljena, saj zgolj izpolnjevanje pogoja upravičenega območja še ne zadostuje za dodelitev sredstev. Po izrecni določbi osmega odstavka 31. člena ZSRR-2 mora namreč ministrstvo ob predhodno ugotovljenem izpolnjevanju pogoja upravičenega območja upoštevati še namen prostega preudarka, v okviru katerega mora vzeti v obzir razpoložljiva proračunska sredstva in težo regionalnih problemov na območju izvajanja projekta. Po presoji sodišča tožnici tako ni bilo poseženo v pričakovano pravico. Vsako pričakovanje (namreč še) ni pričakovana pravica; tak status dobi šele, ko je gotovo, da bo pravica nastala.⁷ V obravnavani zadevi pa, glede na prej povedano, ni mogoče govoriti o gotovosti, da bi tožnica ob uporabi Uredbe 2014 - 2021 sredstva pridobila.

15.Kolikor tožnica zatrjuje poseg v njeni ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave ter ob tem navaja, da "je Ustavno sodišče poudarilo, da so upravni organi z zapovedjo enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena Ustave vezani na način odločanja v prejšnjih primerljivih primerih, kar se na področju upravnega odločanja izraža kot jamstvo, da bo o istovrstnih vlogah, ki jih ob istem času vlagajo različni posamezniki, odločeno v enakem času in tudi ob uporabi istih materialnih predpisov", sodišče dodaja, da gre za netočno povzemanje, saj je Ustavno sodišče navedlo drugače, namreč, da se "<u><em>praviloma</em></u> odloča ob uporabi istih materialnih predpisov" in tudi izpostavilo, da "upravni organi odločajo na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe"⁸ (pri čemer se odločba Ustavnega sodišča celo nanaša na ponovni postopek po odločbi drugostopenjskega upravnega organa, v teh primerih pa gre objektivno za krajše časovno obdobje med odločitvama prvostopenjskega organa, kot pa v primeru ponovnega postopka po sodbi upravnega sodišča, zaradi v ZUP predpisanih dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi in eno - oziroma dvomesečnega splošnega roka za izdajo nove odločbe). Da je v tožničinem primeru organ v ponovnem postopku imel podlago za odločanje po predpisu, ki je bil uveljavljen v času po vložitvi vloge, pa je sodišče že presodilo. Ter prav tako, da s tem ni bilo poseženo v načelo varstva zaupanja v pravo. Glede na to in ker tožnica tudi ne navaja in izkazuje, da bi organ ne uporabil v vseh primerih uredbe, ki je veljala v času njegovega odločanja, sodišče zavrača navedbe tožnice o posegu v njeni ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave.

16.Sodišče zavrača tudi tožničine navedbe, da ji je z izpodbijano odločitvijo poseženo v ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave oziroma pravici iz 6. in 13. člena EKČP. Tožnici je bila zoper prejšnjo odločbo upravnega organa zagotovljena tožba, o kateri je sodišče meritorno odločilo. Tudi če je z njo uspela, pa to ne pomeni, da bi ji v ponovnem postopku uveljavljana državna pomoč morala biti priznana, pač pa, da je morala v ponovnem postopku biti deležna zakonite obravnave, tako s procesnega kot materialnopravnega stališča, in po presoji sodišča je to tudi bila, kot je sicer sodišče že obrazložilo. V zvezi z njenim zatrjevanjem, da bi si ob pritrditvi stališču upravnega organa glede uporabe materialnega prava tožnica svoj položaj celo poslabšala, ker ga ne bi mogla kompenzirati niti z odškodnino po 26. členu Ustave, pa je tožnico treba spomniti, da je mogoče govoriti le o njenem pričakovanju, da bi ji bila ob pravilni uporabi Uredbe 1014 - 2021 državna pomoč dodeljena, kajti ni šlo za zavarovan položaj, pač pa pogojen z odločitvijo organa po prostem preudarku, omejenem na presojo razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta. S sodbo I U 142/2022 z dne 1. 6. 2022 ni bilo presojeno, da je organ materialnopravno nezakonito odločil o zavrnitvi njene vloge za regionalno pomoč, pač pa, da ima v prejšnjem postopku izdana odločba take pomanjkljivosti, da njene zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

17.Poleg tega so povsem deplasirana izvajanja tožnice o ex tunc učinku nove (tj. izpodbijane) odločbe, izdane v ponovnem postopku. Ta odločba lahko učinkuje le ex nunc (glede na deveti odstavek 31. člena ZSRR-2 od dokončnosti dalje).

18.Sodišče je kot neutemeljen presodilo tudi ugovor tožnice, da je z izpodbijano odločbo kršena določba 64. člena ZUS-1, ker organ ni sledil pravilu o vezanosti na stališča sodišča v sodbi I U 142/2022 z dne 1. 6. 2022 ter ni vodil ponovnega postopka tako, kot mu je naložilo sodišče. Pravilo o vezanosti se namreč nanaša le na v sodnem postopku presojena dejanska in pravna vprašanja. Organ je v ponovnem postopku le glede teh vprašanj omejen s prepovedjo ne bis in idem.⁹ V obravnavanem primeru pa je sodišče v sodbi I U 142/2022 z dne 1. 6. 2022 organu za ponovni postopek podalo le pravno mnenje o tem, kako naj uporabi prosti preudarek pri uporabi materialnega prava (osmega odstavka 31. člena ZSRR-2), in stališče, kako mora uporabo prostega preudarka v novi odločbi obrazložiti. V ponovnem postopku pa je organ moral uporabiti, drugače kot v prejšnjem postopku, že novo Uredbo 2022 - 2027, na podlagi katere je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev za dodelitev pomoči, kar je že bil razlog za odločitev o zavrnitvi njene vloge, ne da bi organ moral nato uporabiti še določbo osmega odstavka 31. člena ZSRR-2 in odločati o vlogi po prostem preudarku.

19.Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnica niti z ugovorom, da izpodbijana odločba ni bila izdana v zakonsko določenem 30-dnevnem roku. Rok iz petega odstavka 64. člena ZUS-1 je instrukcijski in na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Sodišče še dodaja, ne da bi na tem temeljilo svojo sodbo, da bi tudi ob spoštovanju 30 - dnevnega roka za izdajo odločbe organ kot tedaj veljavno uredbo moral uporabiti Uredbo 2022 - 2027.

20.Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni ter je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je šlo v zadevi za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, dejstva, ki sestavljajo relevantno dejansko stanje, pa med strankama niso bila sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

22.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Pri tem se tožnica sklicuje na odločbo ESČP v zadevi Akdivar in drugi proti Turčiji ter odločbi Ustavnega sodišča RS Up-790/14-19 in U-I-227/14-2.

2ki je bila sprejeta 4. 2. 2022 in je začela veljati 5. 2. 2022

3Tako tudi E., Kerševan, V. Androjna v Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 407.

4Tako E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 415

5O tem Predlog Uredbe o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027, Vladno gradivo, št. 007-9/2022 z dne 31. 1. 2022 (EVA 2021-2130-0054) in Predlog Uredbe o spremembi in dopolnitvi Uredbe o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027, Vladno gradivo, št. 007-017/2023 z dne 3. 4. 2023 (EVA 2023-1630-0004).

6Skladno s pravili EU se regionalna pomoč lahko dodeli le na območjih, ki izkazujejo razvojni zaostanek ali so razvojno prikrajšana. V Osrednjeslovenski statistični regiji so v Uredbi 2022 - 2027 kot območja, upravičena do dodeljevanja regionalne državne pomoči, navedene le še občine Borovnica, Dobrepolje, Ig, Šmartno pri Litiji in Velike Lašče (četrta alineja četrtega odstavka 2. člena Uredbe 2022-2027); na območju Mestne občine Ljubljana, kjer je tožnica izvedla investicijo, tako ni več potreb po dodeljevanju državne regionalne pomoči oz. ne gre (več) za območje, kjer so gospodarske razmere neugodne.

7Tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 115/2015 z dne 20. 1. 2016

8Odločba Ustavnega sodišča Up-304/01 z dne 20. 5. 2004, tč. 10

9Tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (2011) - ZSRR-2 - člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 31/4, 31/8, 31/9

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 6, 6/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 22, 23, 25

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (2022) - člen 2, 2/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.